Pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba glede na naravo in zgradbo pravnega reda v času veljavnosti ZTLR pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti zapolniti tako, da je priposestvovanje mogoče, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil tudi v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti. Takšno stališče je utemeljeno z analogno uporabo pravila o priposestvovanju stvarne služnosti z upoštevanjem omejitve na dobrovernega posestnika, ki je sicer pogoj za priposestvovanje lastninske pravice. Takšen zaključek je poleg tega skladen tudi z merili za priposestvovanje, kakor izhajajo iz besedila ODZ.
Stališče sodne prakse prestavlja (zgolj) razlagalni argument pri konkretizaciji pravil o priposestvovanju. Pri konkretizaciji abstraktnega zakonskega besedila gre vselej za pravno - vrednotni proces, v katerem ima razlagalec na eni strani abstraktno zakonsko besedilo in na drugi strani konkretna dejstva primera. Argument precedensa je v tem pravno-vrednotnem procesu uporaben le toliko, kolikor so nosilna dejstva predhodne (precedenčne) odločbe v bistvenem enake ali vsaj podobne kot v drugi (primerjani, obravnavani) zadevi.
Sodišče je kot apriorno sprejelo stališče (brez povezave z zakonskimi pravili o priposestvovanju in brez njihove navezave na konkretna dejstva primera), da že sama okoliščina, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini izključuje možnost priposestvovanja ter da priposestvovanje v takšnem primeru predstavlja obid določb o lastninjenju. Takšno stališče pa je ob dejstvu, da sporno stanovanje od uveljavitve SZ dalje več ni v družbeni lastnini, kot apriorno oziroma kategorično materialnopravno napačno.
Pri priposestvovanju stvarne služnosti je treba upoštevati splošna pravila, ki veljajo za računanje priposestvovalne dobe za pridobitev lastninske pravice. Zato se v priposestvovalno dobo všteje tudi čas, ko so stvarno služnost izvrševali pravni predniki priposestvovalca.
Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo zadevo. Vendar iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja „pravica do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila (t.i. sodbo presenečenja).
V primeru, ko stranka za primarni in podredni zahtevek (ki imata različno podlago; drugi odstavek 41. člena ZPP) navede eno vrednost spornega predmeta, se po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ta vrednost nanaša samo na primarni zahtevek.
V primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika ima prednost slednja. Zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil.