Izvršitelj ni upravičen do povrnitve stroškov za vrnitev preostanka predujma upniku, ker to z ustrezno tarifo Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ni predvideno.
Kriterija delovne uspešnosti v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni mogoče uporabljati, če je pri delodajalcu za ugotavljanje delovne uspešnosti vpeljan le sistem skupinskih norm. Delovna uspešnost se lahko uporablja kot temeljni izločilni kriterij za ohranitev zaposlitve le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (čl. 13/3 in 4. odst. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. l. RS št. 39/93), pri čemer gre za merila za ugotavljanje individualne delovne uspešnosti delavcev. Ker takih meril pri toženi stranki ni bilo, je program reševanja trajno presežnih delavcev, ki izhaja iz predpostavke enake delovne uspešnosti delavcev in določa uporabo korekcijskih kriterijev (strokovne izobrazbe in drugih), zakonit in skladen z določbami SKPG/93.
Krajevna pristojnost po 143. čl. ZIZ je izključna, zato dogovor strank o krajevni pristojnosti za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih ne more biti upošteven.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor - izvršilni naslov
V izreku omenjene odločbe vsebovan opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz izreka je razviden tako časovni okvir upnikove terjatve kot tudi vrsta obveznosti (nadomestilo plače). To je vsekakor izračunljivo oziroma določljivo, kar pomeni, da je izrek odločbe Delovnega in socialnega sodišča dovolj natančen, upnikova terjatev pa določljiva oziroma določna. Dolžnikov ugovor zato ni utemeljen.
Pravilo oz. načelo valorizacije vrnitvenega zahtevka (ki velja za t.i. nadomestno korist) v primeru vrnitve denarnih zneskov ne velja, saj bi nasprotovalo v veljavnem ZOR sprejetemu načelu denarnega nominalizma. Po določbi 214. člena ZOR je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je iz tožnikovih trditev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka mogoče sklepati, da meni, da tožena stranka ni bila poštena, bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje raziskati.
Za pooblaščence pravne osebe velja, da mora biti iz njihovega podpisa razvidno, da podpisujejo menico kot pooblaščenci, sicer je po načelu menične strogosti šteti, da je menično obveznost akceptiral v svojem imenu kot fizična oseba.
Mld. tožnik ni aktivno legitimiran za tovrstni zahtevek, saj bi kvečjemu lahko vtoževano povračilo preživnine (za prejšnje obdobje) zahtevala (od toženca) njegova mati oziroma tisti, ki je za to obdobje plačeval zakoniti delež preživnine, ki odpade na toženca.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
pravdni postopek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Sodba med drugim ne vsebuje razlogov o vseh ugovorih tožene stranke, kakšen obseg del je bil med strankama dogovorjen s pogodbo, ni se opredelilo glede zatrjevane zamude v izvedbi del in ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev
posest - motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti
Varstvo posesti je najpomembnejša pravna posledica posesti. Pomeni predvsem varstvo pred samostojnim zasebnim uveljavljanjem pravic. Obenem je tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva tudi ta, da ostane samovolja brezuspešna oziroma brez želenega rezultata.
V skladu z 2. odstavkom 5. člena ZZK velja načelo vpisa, po katerem predlagatelj v skladu z zakonskimi pogoji doseže vknjižbo stvarne pravice na točno določeni nepremičnini le v primeru, če opis nepremičnine, za katero je predlagani vpis, vsebinsko ustreza že objavljenim podatkom v zemljiški knjigi.
ZVGLD člen 15, 15. ZSKZ člen 14, 14. ZDru člen 37, 37.
kmetijsko zemljišče - lovska družina
Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pri ocenjevanju, ali obstaja lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ...., 37. čl. Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Pravilno je pritožbeno stališče, da bi uporaba navedenega člena prišla v poštev v primeru, da pred tem ne bi bil sprejet Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93, ZSKZ), ki je stopil v veljavo 10.3.1993, in ki v svojem 14. čl. določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanj podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Pri tem v 3. odst. 14. čl. še dodatno določa, da so citirana zemljišča lastnina občine, na območju katere ležijo in če so bile 6.4.1941 v lasti občine. Glede na takšen zapis v 14. čl. tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 Ustavne odločbe, opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3096/95). Glede na navedeno, je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na občino ali RS v letu 1993 upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije oziroma 20. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. 37. čl. Zakona o društvih kot kasnejši predpis se zato na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu z 57. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS št, 25/76 in 29/86) ne more več nanašati.
predlog za izvršbo - spor o pristojnosti - izvršilno sredstvo - Izključna krajevna pristojnost
Ker je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvonavedenem sredstvu izvršbe. Ker je v predlogu za izvršbo na prvem mestu kot sredstvo izvršbe navedena izvršba na premične stvari, je po določilu 78. čl. ZIZ za odločitev o predlogu za izvršbo na premične stvari pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik prebivališče.
zapadlost terjatve - zapadlost - obresti - tek zamudnih obresti
Zmotno je namreč stališče pritožnice, da gredo tožeči stranki od njene terjatve obresti šele od pravnomočnosti sodbe dalje, ker tožeča stranka toženi ni dostavila popravljenega obračuna stroškov vzdrževanja. Dolžnik je svojo obveznost plačila dolžan izpolniti do zapadlosti terjatve v plačilo, sicer ga zadenejo negativne posledice dolžnosti plačila zamudnih obresti po 1. odst. 277. čl. ZOR. Pri tem ni pomembno, kdaj je sodišče odločilo o višini terjatve, pač pa, kdaj je terjatev nastala in kdaj je zapadla v plačilo. V plačilo pa ni zapadla šele s pravnomočno sodbo, s katero sodišče odloči o spornem razmerju, pač pa že dne 18.7.1996, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi odpovedi - glavna obravnava
Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, ko npr. tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katerih slednja gradi tožbeni zahtevek, ali pa tožena stranka zatrjuje enako dejansko stanje kot tožeča. Le pred sodiščem priznanih dejstev namreč ni treba dokazovati. Ostala sporna dejstva so predmet dokaznega postopka, dokazi pa se izvajajo na glavni obravnavi. Zmotno je zato stališče pritožnice, da naj bi bilo v konkretnem primeru dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno, ker tožena stranka za svoje trditve ni predložila dokazov.
Na drugačno presojo ne more vplivati 450. in nasl. členi ZPP. Že zato, ker bi sodišče moralo zaradi ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja na javni glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka.
Za presojo verzijskega zahtevka ZPIZ je po določbi 210. člena ZOR v zvezi z 288. členom ZPIZ/92 bistveno le, da so bile denarne dajatve zavarovancu neupravičeno izplačane, zato pritožbeno sklicevanje toženca na zdravstvene težave in težke socialno ekonomske razloge pri presojanju utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih zneskov, ni utemeljeno.