Izvršitelj ni upravičen do povrnitve stroškov za vrnitev preostanka predujma upniku, ker to z ustrezno tarifo Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ni predvideno.
Kriterija delovne uspešnosti v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni mogoče uporabljati, če je pri delodajalcu za ugotavljanje delovne uspešnosti vpeljan le sistem skupinskih norm. Delovna uspešnost se lahko uporablja kot temeljni izločilni kriterij za ohranitev zaposlitve le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (čl. 13/3 in 4. odst. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. l. RS št. 39/93), pri čemer gre za merila za ugotavljanje individualne delovne uspešnosti delavcev. Ker takih meril pri toženi stranki ni bilo, je program reševanja trajno presežnih delavcev, ki izhaja iz predpostavke enake delovne uspešnosti delavcev in določa uporabo korekcijskih kriterijev (strokovne izobrazbe in drugih), zakonit in skladen z določbami SKPG/93.
Krajevna pristojnost po 143. čl. ZIZ je izključna, zato dogovor strank o krajevni pristojnosti za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih ne more biti upošteven.
predlog za izvršbo - spor o pristojnosti - izvršilno sredstvo - Izključna krajevna pristojnost
Ker je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvonavedenem sredstvu izvršbe. Ker je v predlogu za izvršbo na prvem mestu kot sredstvo izvršbe navedena izvršba na premične stvari, je po določilu 78. čl. ZIZ za odločitev o predlogu za izvršbo na premične stvari pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik prebivališče.
Za pooblaščence pravne osebe velja, da mora biti iz njihovega podpisa razvidno, da podpisujejo menico kot pooblaščenci, sicer je po načelu menične strogosti šteti, da je menično obveznost akceptiral v svojem imenu kot fizična oseba.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi odpovedi - glavna obravnava
Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, ko npr. tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katerih slednja gradi tožbeni zahtevek, ali pa tožena stranka zatrjuje enako dejansko stanje kot tožeča. Le pred sodiščem priznanih dejstev namreč ni treba dokazovati. Ostala sporna dejstva so predmet dokaznega postopka, dokazi pa se izvajajo na glavni obravnavi. Zmotno je zato stališče pritožnice, da naj bi bilo v konkretnem primeru dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno, ker tožena stranka za svoje trditve ni predložila dokazov.
Na drugačno presojo ne more vplivati 450. in nasl. členi ZPP. Že zato, ker bi sodišče moralo zaradi ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja na javni glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka.
Za presojo verzijskega zahtevka ZPIZ je po določbi 210. člena ZOR v zvezi z 288. členom ZPIZ/92 bistveno le, da so bile denarne dajatve zavarovancu neupravičeno izplačane, zato pritožbeno sklicevanje toženca na zdravstvene težave in težke socialno ekonomske razloge pri presojanju utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih zneskov, ni utemeljeno.
ZOR v zvezi z vrnitvijo morebitne izpolnitve sopogodbenika v primeru naknadne nemožnosti izpolnitve druge pogodbene stranke napotuje na pravila o neopravičeni pridobitvi. Ta pa zapadlost in s tem začetek teka zamudnih obresti veže na dobro oz. slabo vero neopravičeno obogatenega.
Mld. tožnik ni aktivno legitimiran za tovrstni zahtevek, saj bi kvečjemu lahko vtoževano povračilo preživnine (za prejšnje obdobje) zahtevala (od toženca) njegova mati oziroma tisti, ki je za to obdobje plačeval zakoniti delež preživnine, ki odpade na toženca.
posest - motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti
Varstvo posesti je najpomembnejša pravna posledica posesti. Pomeni predvsem varstvo pred samostojnim zasebnim uveljavljanjem pravic. Obenem je tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva tudi ta, da ostane samovolja brezuspešna oziroma brez želenega rezultata.
zapadlost terjatve - zapadlost - obresti - tek zamudnih obresti
Zmotno je namreč stališče pritožnice, da gredo tožeči stranki od njene terjatve obresti šele od pravnomočnosti sodbe dalje, ker tožeča stranka toženi ni dostavila popravljenega obračuna stroškov vzdrževanja. Dolžnik je svojo obveznost plačila dolžan izpolniti do zapadlosti terjatve v plačilo, sicer ga zadenejo negativne posledice dolžnosti plačila zamudnih obresti po 1. odst. 277. čl. ZOR. Pri tem ni pomembno, kdaj je sodišče odločilo o višini terjatve, pač pa, kdaj je terjatev nastala in kdaj je zapadla v plačilo. V plačilo pa ni zapadla šele s pravnomočno sodbo, s katero sodišče odloči o spornem razmerju, pač pa že dne 18.7.1996, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke.
Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (ZDE) člen 1, 2, 1, 2.
pogodbene obresti - valuta obveznosti
Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odst. 1. čl. in 1. odst. 2. čl. Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS št. 17/91). Čeprav je bila v posojilni pogodbi kot merilo vrednosti določena tuja valuta, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožeča stranka kot valuto izpolnitve vedno uveljavlja tolar. Prav tako lahko le-ta v odsotnosti izrecnega pogodbenega določila sama izbere trenutek in s tem devizni tečaj, po katerem bo denarna terjatev, ki je bila prej izražena v tuji valuti, od tega trenutka dalje izkazana v domači denarni enoti.
ZVGLD člen 15, 15. ZSKZ člen 14, 14. ZDru člen 37, 37.
kmetijsko zemljišče - lovska družina
Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pri ocenjevanju, ali obstaja lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ...., 37. čl. Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Pravilno je pritožbeno stališče, da bi uporaba navedenega člena prišla v poštev v primeru, da pred tem ne bi bil sprejet Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93, ZSKZ), ki je stopil v veljavo 10.3.1993, in ki v svojem 14. čl. določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanj podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Pri tem v 3. odst. 14. čl. še dodatno določa, da so citirana zemljišča lastnina občine, na območju katere ležijo in če so bile 6.4.1941 v lasti občine. Glede na takšen zapis v 14. čl. tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 Ustavne odločbe, opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3096/95). Glede na navedeno, je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na občino ali RS v letu 1993 upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije oziroma 20. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. 37. čl. Zakona o društvih kot kasnejši predpis se zato na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu z 57. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS št, 25/76 in 29/86) ne more več nanašati.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
pravdni postopek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Sodba med drugim ne vsebuje razlogov o vseh ugovorih tožene stranke, kakšen obseg del je bil med strankama dogovorjen s pogodbo, ni se opredelilo glede zatrjevane zamude v izvedbi del in ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev
disciplinski postopek - postopek pri delodajalcu - stroški postopka
Če je tožnik v disciplinskem postopku pooblastil odvetnika, ki je zanj opravil določena pravna opravila, bi lahko potrebno nagrado in izdatke uveljavil le v takratnem postopku oz. jih v nadaljevanju vtoževal pri sodišču v obliki materialne škode. Ker tega ni storil, in je stroške disciplinskega postopka priglasil v stroškovniku skupaj s stroški pravdnega postopka, jih sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo.
Pravilo oz. načelo valorizacije vrnitvenega zahtevka (ki velja za t.i. nadomestno korist) v primeru vrnitve denarnih zneskov ne velja, saj bi nasprotovalo v veljavnem ZOR sprejetemu načelu denarnega nominalizma. Po določbi 214. člena ZOR je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je iz tožnikovih trditev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka mogoče sklepati, da meni, da tožena stranka ni bila poštena, bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje raziskati.