V obravnavani zadevi je tožena stranka s pisno vlogo izjavila, da tožbo umika, zato je sodišče na podlagi 3. odstavka 37. člena ZUS postopek s sklepom ustavilo. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 1. in 3. odstavka 23. člena ZUS. V upravnem sporu namreč sodišče o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku odloča le v primeru meritornega odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.
denacionalizacijski postopek - zavrženje zahteve - interpretacijska odločba ustavnega sodišča - zahteva za spremembo ali odpravo posamičnega akta
Vlagatelj opira svojo zahtevo za spremembo ali odpravo posamičnega akta po 46. členu ZUstS na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, v kateri je Ustavno sodišče podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen. Gre za t.i. interpretacijsko odločbo, s katero sodišče odloči, da določena norma ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, kot pojasni. Ustavno sodišče torej s to odločbo ni odločalo o ustavnosti oziroma zakonitosti podzakonskega akta, oziroma odpravilo podzakonski predpis. Zato navedena odločba ne more biti podlaga za zahtevo, ki jo je vložil vlagatelj.
ugotovitev državljanstva - stranka v postopku - prizadeta oseba v upravnem sporu
Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu v 20. členu določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da A.A. do sedaj ni bil stranka v upravnem postopku. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Po izteku navedenega roka pa takšni osebi ni več mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 199. člena ZPP.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 7/95), ki se po določbi 19. člena tega zakona začne uporabljati od 1. 1. 1995 dalje, je z 9. členom v 2. odstavku 89. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS,št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh) črtal besedo "dokončno". S tem je bilo prvotno besedilo 89. člena ZDoh spremenjeno tako, da davčni organ od 1. 1. 1995 dalje pri odmeri dohodnine upošteva odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, ki še ni dokončna. Temu je sledil tudi kasneje sprejet ZDavP (uporablja se od 1. 1.1 1997 dalje), ki glede na določbo 123. člena, pri odmeri dohodnine prav tako ne predvideva dokončne oziroma pravnomočne odločbe o odmeri davka iz dejavnosti.
Dopustni tožbeni razlogi po 1. odstavku 39. člena ZZ so drugačni od tistih, ki jih dopušča ZUS v določbi 25. člena. Zato je po presoji sodišča upoštevaje določbo 3. odstavka 3. člena ZUS in glede na to, da je bil ZUS sprejet kasneje kot ZZ, dopustno kot tožbene razloge šteti tako tiste, ki jih določa ZZ kot tudi tiste, ki jih določa ZUS.
Ob tem, da tožnik priznava, da so ga dne 22.02.1999 res obravnavali zaradi prekrška in da ni hotel podpisati zapisnika, in ob dejstvu, da je na spornem plačilnem nalogu s podpisom policista in pečatom organa navedeno, da tožnik naloga ni hotel podpisati in sprejeti, tožnik ni ponudil nobenih dokazov o tem, da mu policist na kraju samem ni poskusil vročiti spornega plačilnega naloga. Obratno, tožnikova navedba, da ni hotel podpisati "zapisnika", kaže na to, da spornega plačilnega naloga na kraju samem ni hotel podpisati in sprejeti, kot je to na nalogu samem tudi zapisal policist, ki je tožnika obravnaval. Po presoji sodišča navedeno zadošča za ugotovitev, da se je štela vročitev za opravljeno po 3. odstavku 122. člena ZKP na dan 22.02.1999, ko je pristojna uradna oseba tožniku poskušala vročiti plačilni nalog. Tožnik ugovora zoper sporni plačilni nalog ni vložil, zato je ta postal dokončen in pravnomočen po preteku 8 dni od dneva vročitve (oz. v konkretnem primeru od dneva, ko se vročitev šteje za opravljeno).
ukrep zdravstvenega inšpektorja - oporečnost pitne vode
Glede na določbo 1. odstavka 280. člena ZUP (Ur. list SFRJ, št. 47/86) s pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.
Pri odločanju o obveznosti plačila nadomestila je treba najprej ugotoviti, na katero območje spada stavbno zemljišče, za katerega se plačuje nadomestilo, in šele na tej podlagi v skladu s kriteriji, določenimi v ZSZ/84 in Odloku, določiti višino nadomestila.
Tožnik se je s tem, ko je sklepal najemne pogodbe kot najemodajalec oziroma tisti, ki na ta način s poslovnimi prostori lahko razpolaga, ne glede na zatrjevano drugačno lastništvo po stanju zemljiške knjige, deklariral za lastnika poslovnih prostorov. Da pa je tožnik z najemniki poslovnih prostorov najemne pogodbe sklepal, pa niti ni sporno. Tako na podlagi 63. člena ZDoh in ne glede na določbo 67. člena ZDoh, ki jo je razlagati v tem smislu, da določa način določitve davčne osnove, ne pa, kot zmotno meni tožnik, zavezancev za davek od dohodkov iz premoženja, ker le-te opredeljuje 63. člen ZDoh, prvostopni davčni organ in tožena stranka tožnika pravilno štejeta za davčnega zavezanca za davek od dohodkov, doseženih z oddajanjem premoženja v najem.
naknadni obračun carinskega dolga - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Desetdnevni rok, ki je določen za naknaden obračun carinskega dolga v 1. odstavku 154. člena CZ, je inštrukcijski rok, ki spada med zakonske procesne roke. Prekoračitev inštrukcijskega roka, ki velja za organ, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje, nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in ne vpliva na odločitev. Zato prekoračitev desetdnevnega roka za izdajo odločbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj navedenega roka ni mogoče šteti med prekluzivne materialne roke.
ZDoh člen 16/1-4, 15, 15/1-3, 16, 16/1-4, 15, 15/1-3, 16.
dohodnina
Od prejemka, izplačanega v naravi, kot brezplačna udeležba na strokovni ekskurziji, je treba plačati davek po ZDoh. Tožnik se je strokovne ekskurzije udeležil zaradi svoje funkcije v nadzornem svetu družbe (predsednik). Njegova funkcija torej predstavlja podlago, v zvezi s katero mu je bilo potovanje plačano.
davek od dobička pravnih oseb - preizkus pravilnosti prvostopne odločbe po uradni dolžnosti - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - prekvalifikacija avtorskih pogodb v pogodbe o delu
Pogovori in nasveti na področju mejnih znanosti v živih kontaktih, po telefonu, radiu in televiziji, sprostilni in zabavni pogovori: po telefonu ter sprostilni pogovori neerotske in erotske vsebine v kontaktih po telefonu, čeravno gre za govorna dela, ne izpolnjujejo osnovnih predpostavk za avtorsko delo, na v pogledu duhovnega ustvarjanja (intelektualne stvaritve), še manj pa jih je šteti za storitve s področja znanosti ali umetnosti, kot se to zahteva za avtorsko delo po določbi 1. odstavka 5. člena ZASP. Preizkus pravilnosti prvostopne odločbe se opravi po uradni dolžnosti tudi v primeru, ko pritožba nima razlogov, se pa z njo napada celotna odločitev prve stopnje. Ker tožena stranka samo citira tri določbe ZDDPO, ki jih šteje za relevantne, ne da bi, ko pritožbeno navedbo označi za neutemeljeno, navedla konkretni razlog za odločitev, čeprav iz citiranih pravnih podlag izhaja več možnih razlag oziroma materialnopravnih razlogov za izpodbijano odločitev, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je torej podana takšna bistvena kršitev postopka, ki narekuje njeno odpravo.
Za izterjavo davčnega dolga po določbah ZDavP, ko se izterjuje davek po seznamu zaostalih obveznosti dolžnika, ni potrebno, da so odmerne odločbe, ki so predmet izvršbe, dokončne oziroma pravnomočne.
Prometnega davka po določbah ZDavP ni mogoče odpisati razen v primeru neizterljivosti, to pa je samo v primeru smrti davčnega zavezanca in še to le takrat, če ne gre za obveznosti, ki se prenese na pravne naslednike.
Odločba druge stopnje je pomanjkljiva, če tožena stranka v obrazložitvi samo citira pravno podlago, vsebinsko pa se zgolj sklicuje, pa še to pomanjkljivo, na obrazložitev prvostopnega organa. Pač pa je, tudi v tem delu, izčrpno obrazložena odločitev prvostopnega organa. Obrazložitev razen (pravilnih) pravnih podlagi vsebuje tudi dejanske z natančnim opisom oziroma popisom vseh zbranih podatkov, tako o davčnem dolgu kot tudi o dohodkih in premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov, ki so skladno z 90. členom ZDavP podlaga za odločanje o odpisu, ter s sklepno oceno, da izterjava davčnega dolga njihovega preživljanja ne bo ogrozila. Navedeni so tudi razlogi za tak zaključek. Tožnik dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji spodbijana odločitev, v pritožbi v bistvenem ni ugovarjal in jim tudi ne ugovarja v tožbi. Glede na opisani potek postopka oziroma vsebino pritožbe pa kljub pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka določb postopka ni bistveno prekršila.
denacionalizacija - položaj stranke v denacionalizacijskem postopku
Stvarno legitimacijo daje stranki materialen predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico oziroma obveznost. V obravnavanem primeru je ta predpis ZDen. Tožnika solastninske pravice na sedanjem poslovnem prostoru ne dokazujeta z listinami. Po mnenju sodišča pa take zgolj zatrjevane pravice, ki naj bi jo pridobila zaradi vključitve nekdanjih skupnih prostorih v sedanji poslovni prostor, ne moreta uveljavljati in varovati v denacionalizacijskem postopku. To pravico bi morala izposlovati do lastnika oziroma imetnika pravice uporabe sedanjega poslovnega prostora sporazumno ali v drugem postopku. Le če bi jo na takšen način izkazovala, bi lahko imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke. Ker pa je nista, se sodišče pridružuje presoji tožene stranke, da v denacionalizacijskem postopku ne moreta imeti položaja stranke.
neobstoj obnovitvenega razloga - začasna odredba - obnova postopka
Postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, se na predlog stranke obnovi, če obstoja obnovitveni razlog (85. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Obnovitveni razlogi so v določbi 85. člena ZUS taksativno našteti. Uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka širše razlage obnovitvenih razlogov ne dopušča. Razloge za obnovo postopka je predlagatelj utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. Navedena odločba ustavnega sodišča pa ne more pomeniti obnovitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 85. člena ZUS. Učinkovanje odločbe ustavnega sodišča na konkretna pravna razmerja je predpisano le za primere, ko sodišče zaradi ugotovljene neskladnosti z ustavo zakon razveljavi; razveljavljeni zakon se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Če pa tudi v primeru razveljavitve zakona učinkuje odločitev ustavnega sodišča le na še nepravnomočno rešena pravna razmerja, se tudi v primerih, ko ustavno sodišče poda ustavno skladno razlago zakona, učinek te odločitve ne more raztezati na že pravnomočno končane zadeve. Zato po mnenju sodišča odločba ustavnega sodišča, na katero se predlagatelj sklicuje, ne more predstavljati pravne podlage za drugačno odločitev v obravnavani denacionalizacijski zadevi.
Predlagatelj je po vsebini predlagal začasno odredbo za ureditev stanja. Ker pa je tudi ta začasna odredba predvidena kot procesni institut za ureditev spornega razmerja, to pa je opredeljeno z izpodbijanim upravnim aktom v upravnem sporu, je takšno začasno odredbo po mnenju sodišča mogoče v upravnem sporu zahtevati le v zvezi s tožbo, po kateri se odloča o izpodbijanem upravnem aktu, ne pa tudi ob izrednih pravnih sredstvih, s katerimi se izpodbija sodba, s katero je že pravnomočno odločeno o tožbi.
Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznosti, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika.
Eden izmed pogojev za uspešno uveljavljanje predkupne pravice na nezazidanih stavbnih zemljiščih je tudi ta, da poseg v prostor za gradnjo predvidenih objektov ureja prostorski izvedbeni načrt. Ker ZSZ nima posebne določbe o tem, katere urbanistične predpise šteje za prostorske izvedbene načrte, je bilo zato treba odgovor na to vprašanje, ki je ključen za odločitev v zadevi, poiskati v Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97).
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev za uporabo 56. člena ZDavP. Ugotovila je, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv. Čim pa je sklep izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP, torej za izdajo odločbe. Tožnik nima prav, da bi tožena stranka morala ugovor presojati po vsebini in ga upoštevati kot izredno pravno sredstvo. ZDavP in tudi ZUP kot subsidiarni predpis, izrednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku nimata. Ugovor o neobstoju izvršilnega naslova (terjatve) bi moral tožnik uveljavljal zoper sklep o prisilni izterjavi, ne pa šele sedaj, ko je ta sklep že postal izvršljiv.