tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - vročitev odločbe - pooblaščenec za vročanje - vročilnica
Sodišče je presodilo, da je bila vročitev odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 2013 pravilna, ker je bila opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP.
Tožena stranka je pri ugotavljanju povprečnih mesečnih dohodkov tožnice pravilno upoštevala tudi prejeti regres ter vračilo davka (dohodnine). Navedena prejemka namreč predstavljata občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri navedenih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodični dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna sama pravna narava takšnega nakazila.
ZMZ-1 člen 84,84/1, 84/2-5, 84/2. ZUP člen 9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - podatki iz sistema eurodac - pravica do izjave
Tožniku ustno izdan sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja bi moral biti utemeljen z (identičnimi kot so nato povzeti v pisni odpravek sklepa) razlogi za izrek ukrepa.
Organ zaključek, da je tožnik izrazito begosumen, opira zgolj na ugotovitev, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa pa tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje kot odgovorni državi Hrvaški; kar pa po presoji sodišča ne more šteti kot razlog za izrek ukrepa, saj navedba v zapisniku ni utemeljena z dejstvi, ki kažejo na nevarnost pobega.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nerazumljiva tožba - tožbeni predlog - zavrženje tožbe
S tožbo izpodbijani sklep, s katerim je Državna komisija za splošno maturo zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločitev, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 upravni spor namenjen zgolj preizkusu zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, za kar pa pri tem upravnem aktu ne gre. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi, vendar pa takšne vsebine obravnavana tožba v tem delu nima in je tožnik kljub pozivu tudi ni ustrezno popravil, čeprav je bil o relevantnih določbah ZUS-1 s strani sodišča izrecno poučen.
Tožnik sodišču podaja konkreten predlog razrešitve spora in s tem torej določno oblikuje svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na: pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške, vpis novega pravila v Pravilnik Komisije, izplačilo priložnostne izgube in povrnitev stroškov. Tožnik od sodišča ne zahteva, naj ugotovi nezakonitost izdanega upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, temveč (med drugim) zahteva pisno opravičilo Komisije in spremembo Pravilnika Komisije, česar z ugotovitveno tožbo ne more doseči. Glede na to, da tožnik s tožbo ne zahteva niti odprave upravnega akta, saj izrecno navaja, da ne more zahtevati ponovnega opravljanja mature ali pripisa točk, ker bo le-ta brezpredmeten, niti ne zahteva spremembe izdanega upravnega akta, tožba zaradi molka organa pa v obravnavanem primeru glede na vsebino upravnega spora ne pride v poštev, po presoji sodišča tožnikov tožbeni zahtevek tudi po dopolnitvi in popravi tožbe ni oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - stranka v postopku - stranski udeleženec - športno društvo
Vlogo panožne športne zveze je mogoče šteti le kot zbirno vlogo vseh športnih društev kot zainteresiranih izvajalcev letnega programa športa. Zato tožeči stranki kot športnemu društvu ni mogoče odreči položaja stranskega udeleženca.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD.
Tožnica ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, saj njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in odhod tožnice iz Republike Slovenije tudi ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, tožnica pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.
odvzem orožja in orožne listine - pogoji za odvzem - pogoj zanesljivosti - hramba orožja
Dokazi so prepričljivo pokazali, da je zaradi nepravilnosti pri hrambi tožnikovega orožja, tako dovoljenega, kakor tudi prepovedanega oziroma predelanega orožja s spremenjenim kalibrom in nameščenim dušilcem poka, upravni organ pa je utemeljeno ocenil tožnika za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 1. odstavkom 58. člena ZOro-1.
Za izrek inšpekcijskega ukrepa ima prvostopni organ podlago v 12. členu ZVPNPP in 32. členu ZIN, izrečen pa je na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso v skladu z 8. členom in 8. točko 10. člena ZVPNPP.
ZTuj-2 člen 32, 32/3, 35, 35/1, 36. ZUP člen 129, 129/1, 260, 260/1, 260/1-9, 267.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja - zavrženje prošnje - predlog za obnovo upravnega postopka - možnost sodelovanja
Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.
S prvostopnim sklepom je bil po uradni dolžnosti v skladu z zakonom podaljšan odlog izvršbe. Prvostopna odločitev je torej tožnikoma v korist, zato za pritožbo nimata pravnega interesa, saj si z njo svojega pravnega položaja ne moreta izboljšati. Glede na to je bila njuna pritožba pravilno zavržena.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.
davek od dohodkov pravnih oseb - DDV - posli med povezanimi osebami - objektivne okoliščine - subjektivni element - zloraba sistema - DDV
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemniki računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda, kar pomeni, da se na tej podlagi prejemniku računa lahko pripiše odgovornost za zlorabo sistema DDV že v primeru, če ta objektivno gledano ravna neskrbno glede morebitne zlorabe sistema DDV, torej neodvisno od njegovega resničnega vedenja o zlorabi sistema DDV. Kot velja za vse pravne standarde, se natančna vsebina tega standarda določi glede na konkretne okoliščine primera.
ZDen člen 66. ZKZ člen 17, 17/1, 19. SPZ člen 27, 28, 43, 43/2. ZD člen 146, 146/3.
denacionalizacija - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - odstop dednega deleža pred delitvijo
Zaveza dediča, da bo odstopil dedni delež tretjemu, še ne ustvarja učinkov prenosa lastninske pravice, kar pomeni, da ne vzdrži tožnikova trditev, da je v konkretnem primeru lastninska pravica prešla na tožnika s podpisom sporazuma ali celo že prej, s trenutkom smrti zapustnika, to je s smrtjo D.D. S smrtjo zapustnika D.D. dedni delež na tožnika z njegovo smrtjo ni mogel preiti, ker tožnik ni bil njegov dedič.
Pridobitev lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice. Pokojna E.E. kot zapustnica torej v času sklenitve sporazuma z dne 17. 10. 2002 na podlagi delne denacionalizacijske odločbe, po zatrjevanju strank sporazuma in njihovem zavedanju stanja denacionalizacijske odločbe, še ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet odobritve. Posledično zato ni bil v času sklenitve sporazuma D.D. njen dedič za obravnavano premoženje in C.C. zato ni bil sposoben lastninske pravice prenesti na tožnika.
Pogodba o priposestovanju, da bi izkazala obstoj zakonskih predpostavk kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice s priposestvovanjem, mora biti skladna z dejanskimi okoliščinami, ki izhajajo iz ostalih listin, na katerih se priposestvovanje utemeljuje.
ZPIZ-2 člen 157, 157/1. Pravilnik o vračilu dela prispevkov delodajalca za prvo zaposlitev člen 3, 3/2, 5.
spodbuda za zaposlovanje mlajših delavcev - prispevki za socialno varnost - vračilo prispevkov - pogoji za vračilo dela prispevkov
Veznik ko v prvem stavku prvega odstavka 157. člena ZPIZ-2 neposredno poveže predpisano starostno mejo 26 let s pogojem prve zaposlitve za nedoločen čas, kar pomeni, da je starost 26 let predpisana kot starostna meja za sklenitev pogodbe oziroma za prvo zaposlitev za nedoločen čas in ne tudi kot (absolutna) starostna meja oziroma starost zavarovanca za uveljavljanje vračila prispevkov. S tem, ko je izpolnjen ta pogoj in ostali pogoji, med drugim pogoj, da ostanejo zavarovanci pri istem delodajalcu zaposleni najmanj dve leti, pa pridobi delodajalec pravico, da uveljavi vračilo prispevkov delodajalca za prvi dve leti njihove zaposlitve.
ZUP člen 35, 35/1, 35/1-4, 216, 216/1, 237, 237/2, 237/2-6.
komunalni prispevek - izločitev uradne osebe - izločitev uradne osebe na drugi stopnji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Glede na navedbi A.A. kot uradne osebe tako na prvostopenjski kot tudi na drugostopenjski odločbi (upoštevaje pri tem tudi tretji odstavek 49. člena Zakona o lokalni samoupravi, po katerem je tajnik občine uradnik po Zakonu o javnih uslužbencih) to pomeni, da je bila uradna oseba A.A. brez dvoma udeležena tako v postopku na prvi stopnji kot na drugi stopnji. S tem pa je drugostopenjski organ ob obravnavi tožnikove pritožbe ravnal v nasprotju s 4. točko 35. člena ZUP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - kazenski postopek - tožnik kot subsidiarni tožilec
Določbe 24. člena ZBPP v skladu z ustaljeno sodno prakso organu za BPP ne dajejo podlage oziroma pooblastila za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot jo opravi kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisani standard očitnosti. Navedena zakonska določba organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo. Glede na ugotovitve državnega tožilca, s katerimi se tožena stranka kot tudi sodišče strinja, naznanjeno dejanje namreč ni kaznivo, ker nima vseh znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - pravica do zmanjševanja pozitivne davčne osnove
V primeru odmere davka od dobička iz kapitala so predmet obdavčitve dobički, doseženi z odsvojitvijo kapitala v enem koledarskemu letu, pri čemer je davčna osnova v skladu z 97. členom ZDoh-2 opredeljena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
Uredba Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 241, 236. ZDavP-2 člen 96, 99.
carina - vračilo uvoznih dajatev - obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka
Sodišče ne more preizkusiti same višine obrestne mere (1,6103%), saj ni razvidno, katere elemente je pri tem carinski organ upošteval in kje je dobil podatke, niti ni pojasnjeno, zakaj je carinski organ upošteval ročnost enega leta oz. ni razvidno, na kakšnih kriterijih oz. elementih je ugotovljena uporabljena obrestna mera, ki naj bi jo za leto 2009 določala ECB. Carinski organ teh podatkov sploh ni navedel in se tudi ne nahajajo v upravnem spisu, zato sodišče višine obrestne mere ne more preizkusiti.
Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009.