ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve vodilnega delavca, vendar tega tudi ne izključuje. Zato je lahko pomembno, kako je nekdo postal vodilni delavec (z imenovanjem ali na drug način). Že prvi odstavek 74. člena ZDR-1 govori tudi o imenovanju vodilnega delavca v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, to pa že predpostavlja tudi nasprotno dejanje – razrešitev v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Tudi v primerih, če to ni izrecno predvideno v zakonu ali aktu o ustanovitvi, delodajalec vodilne delavce lahko določi z aktom o imenovanju za mandatno obdobje in jih posledično (predhodno) razreši oziroma odpokliče (pred koncem mandata), posebno če so takšni delavci že predvideni v organizacijski strukturi družbe.

Ovire za razrešitev ne more predstavljati odsotnost jasnejših določb o postopkih in razlogih razrešitve. Tudi če primerjamo položaj teh delavcev s položajem poslovodnih oseb, ugotovimo, da tudi zanje razlogi za odpoklic niso vedno predvideni.

Sodišče druge stopnje dolžnost zagovora v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 dejansko in izrecno povezalo le s tem, da tožnica ni bila zakonito razrešena s funkcije izvršilne direktorice uprave, torej s tem, da njena razrešitev pred iztekom mandata ni bila predvidena v njeni pogodbi o zaposlitvi. Ker pa to tolmačenje ni pravilno, in ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodilne delavke dejansko zgolj neposredna posledica razrešitve, revizijsko sodišče ne ugotavlja posebnih razlogov za to, da bi bilo treba tožnici še posebej omogočiti zagovor. Zato v danih okoliščinah od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči še poseben zagovor. Pri tem tudi posebej izpostavlja dejstvo, da v odsotnosti posebnih določb v pogodbi o zaposlitvi takšnemu vodilnemu delavcu po prenehanju mandata tako ali tako preneha pogodba o zaposlitvi za vodilnega delavca - zaradi poteka časa takšne pogodbe, in kar izhaja iz 77. člena ZDR-1 in prvega odstavka 79. člena ZDR-1, saj ostane zaposlen na prejšnjem delovnem mestu za nedoločen čas. To tudi pomeni, da posebnih potreb po zagovoru tudi sicer ne more biti, vprašanje pa je lahko, kako že samo te ugotovitve vplivajo na smotrnost in tudi zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Po naravi stvari je položaj proizvajalca blaga, ki želi uveljaviti domnevno pravico do prostega nastopanja s svojimi proizvodi na trgu, ogrožen že s tem, da imetnik izključujoče pravice uveljavlja varstvo zoper kateregakoli od udeležencev v verigi poslov, prek katerih naj bi bil realiziran poslovni namen proizvajalca. S tožbenimi trditvami, da je tožena stranka s sodnimi postopki zoper njena distributerja poseglo v njen položaj, je tožeča stranka trditvenemu bremenu glede konkretno ogroženega pravnega položaja zadostila. Tožba po prvem odstavku 116. člena ZIL-1 predstavlja časovno omejeno možnost izpodbijanja pravice do znamke. Takšen postopek je usmerjen v prenos upravičenj, ki izvirajo iz znamke, na tožnika. Z uveljavitvijo takšnega zahtevka pridobi tožnik upravičenje, da preprečuje drugim osebam uporabo zavarovanega znaka na trgu. Drugačen pa je domet ugovora iz točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Uveljavljanje tega ugovora ne cilja na pridobitev monopolnega položaja pri uporabi zavarovanega znaka, temveč je usmerjen zgolj v omejitev učinka izključujočih upravičenj imetnika znamke v razmerju do tistega, ki takšen ugovor uveljavlja. Zaradi različnega pravnega varstva, ki ga omogočata tretji osebi, se ti dve pravni sredstvi medsebojno ne izključujeta.

Glede na odsotnost jasne in nedvoumne izjave o delnem umiku tožbe, tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo razjasniti, ali gre v resnici za delni umik tožbe, če je na podlagi dejansko protislovnih navedb tožnika štelo, da je tožnik tožbo delno umaknil.