S tem, ko je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na v pritožbenem postopku neprerekano ugotovitev iz sodbe sodišča prve stopnje, ni prekoračilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Toženka z izpodbijanjem zaključka, da je tožnica glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnica pri opravljanju dela ravnala neskrbno oziroma nepazljivo, je utemeljen sklep o toženkini izključni odgovornosti za škodni dogodek iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel za varne delovne pogoje.
Po presoji SEU 28. člen v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera Nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, mora biti dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja.
Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage. Že na podlagi enostavne jezikovne razlage je mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Zakonodajalec bi se moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.
Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnica varovana na podlagi 115. člena ZDR-1. Navedena določba nosečih delavk in staršev ne varuje pred vsakršnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pač pa le pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi kot načinom prenehanja po 4. alineji prvega odstavka 77. člena ZDR-1.
Pravno nepomembno je razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti z vidika obveznosti druge toženke (zavarovalnice). Njena obveznost temelji na pogodbi o zavarovanju odgovornosti s prvo toženko. Tako je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani morebiti izključila, saj šele preverjanje (iz)vključenosti posameznih rizikov omogoča preizkus utemeljenosti zahtevka zoper zavarovalnico.Ta torej odgovarja v prvi vrsti ne zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja. Toženki sta imeli sklenjeno polico zavarovanja splošne odgovornosti. V njej sta se stranki dogovorili za 100 % kritje delodajalčeve odgovornosti, vendar je v splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti med klavzulami za dodatna kritja določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo.
Sodišče pa je s pomočjo izvedenca za varnost in zdravje pri delu ugotovilo dolžnostno ravnanje prve toženke, ki bi morala tožniku pri uporabi pnevmatskega žebljalnika zapovedati in omogočiti uporabo zaščitnih očal.
Ob dejanski ugotovitvi, da bi uporaba zaščitnih očal (ki jih prva toženka ni omogočila) preprečila nastanek poškodbe, je podan dejanski stan izključitve kritja nastale škode iz splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti in je posledično zahtevek tožnika zoper zavarovalnico neutemeljen.
Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče vedno uporabiti pravila, da se povračilo odmeri v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pravilo je mogoče uporabiti le v primerih nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki mu kasneje tudi pogodba prav na tej podlagi nezakonito preneha, v drugih primerih pa je treba pravilo o odmeri denarnega povračila ustrezno oziroma smiselno razlagati.
Ker je toženka tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje z dnem 6. 8. 2014, vendar le zato, ker je nepravilno štela, da nove pogodbe o zaposlitvi ni pravočasno podpisal, bi glede na zadnji del prvega odstavka 118. člena ZDR-1 morda lahko sklepali, da tožniku pripada denarno povračilo, ki se izračuna od njegovih plač v zadnjih treh mesecih pred 6. 8. 2014 (datumom nezakonitega zaključka pogodbe o zaposlitvi), torej plač za delovno mesto tri mesece pred tem, vendar takšno tolmačenje ne bi bilo pravilno. Tožniku namreč ni nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu direktorja nabave, temveč mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, upoštevajoč že sklenjeno (pred datumom prenehanja) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza. Zato mu tudi pravice iz naslova denarnega povračila ne morejo pripadati za prejšnje delovno mesto. Delovno razmerje mu je skratka nezakonito prenehalo po tem, ko je že podpisal pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (vodja izvoza), zaradi česar mu tudi denarno povračilo lahko pripada le z upoštevanjem njegove plače za to delovno mesto.