upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
davek od dohodka iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - lastni delež - prikrito izplačilo dobička - povezane osebe - dividenda
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik sam zatrjeval, da je bil njegov nakup lastnih deležev povezan z njihovim umikom pri zmanjšanju osnovnega kapitala in delno likvidacijo, obenem pa ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu o zatrjevanih ekonomskih razlogih tako konstruiranih transakcij, je po presoji sodišča utemeljen pravni zaključek, da obravnavan sklop transakcij predstavlja vsebinsko prazen in umeten pravni konstrukt, katerega končni učinek bi bilo možno doseči na bistveno bolj enostaven način, tj. z izplačilom bilančnega dobička. Zato je prava ekonomska vsebina izplačil, ki sta jih prejela tožnikova družbenika, dividenda, kar je zato tudi predmet obdavčitve ob uporabi pravil četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - razpisni pogoj - izpolnjevanje razpisnih pogojev - zavrnitev vloge - povezana podjetja - odgovorna oseba
Kot izhaja iz prvega odstavka 28. člena ZPOP-1, komisija toženca opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so bili navedeni v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZKZ člen 72, 72/2. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
tožba v upravnem sporu - komasacija - rok za vložitev tožbe - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je ugotovilo, da iz vročilnice (C1 v sodnem spisu) izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-51/2024-4 z dne 22. 7. 2024, s katero je bil postopek v zadevi končan, vročena dne 31. 7. 2024. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 30. 8. 2024, tožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 16. 9. 20241, torej po poteku zakonsko določenega roka. Iz drugega odstavka 72. člena ZKZ izhaja, da se reševanje pritožb in upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom šteje za nujno. Iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS pa izhaja, da v zadevah, za katere zakon določa, da so nujne, procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZBPP člen 30, 30/9, 37, 37/2, 37/2-1.
brezplačna pravna pomoč - ponovno odločanje o isti stvari - razrešitev odvetnika - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - predlog za odlog izvršbe - očitno nerazumna zadeva
Ureditev v 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne morejo zaprositi tisti prosilci, ki so dolžniki v postopku izvršbe, ki teče na podlagi izvršilnega naslova po določbah ZIZ. To pomeni, da se tožniku, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, ne dodeli brezplačna pravna pomoč, razen ob izpolnitvi pogoja, ki je, da izkaže verjeten obstoj ugovornega razloga, ki preprečuje izvršbo, ne glede na to, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal v ugovornem ali pritožbenem delu izvršilnega postopka. V kolikor ne izkaže obstoja katerega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ne more izpolniti pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP je torej ena izmed izjem od splošnih pravil (pogojev in meril) dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Posamezniku oži pravico do sodnega varstva in ta izjema se razlaga restriktivno.
ZIntPK člen 4, 13, 13/1, 13/4, 27, 27/1. ZSDH-1 člen 21, 21/3, 21/5, 48.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - dokazni predlog - obrazložitev - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravil postopka
Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem predlaganih prič in tožnika, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru. Ker so bila na opisani način bistveno kršena pravila postopka, posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
inšpekcijski ukrep - nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
ZDR-1 člen 4, 6, 6/1, 126, 126/2, 127, 127/2. ZVarD člen 6, 6/2, 33.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminacija - bolniška odsotnost - zdravstveno stanje - posredna diskriminacija - kršitev prepovedi diskriminacije
Kljub zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije, saj mora tudi pri plačilu za poslovno uspešnost delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
Različno obravnavanje prizadete osebe temeljilo na njeni osebni okoliščini, saj je bila vzrok za njeno odsotnost z dela bolezen. Tožnik je v skladu s citiranim tretjim odstavkom točke C 110. člena določilom PKP iz podjetniške kolektivne pogodbe prizadeto osebo pri odmeri plačila za poslovno uspešnost na podlagi njenega zdravstvenega stanja obravnaval manj ugodno kot delavce, ki niso bili bolniško odsotni. Povedano drugače, del plače na podlagi letne uspešnosti poslovanja podjetja je v obravnavani zadevi odvisen od izplačane plače, kar v slabši položaj postavlja delavce, ki so dlje časa bolniško odsotni v breme ZZZS. Navedeno določilo podjetniške kolektivne pogodbe niti ni navidezno nevtralno, da bi šlo v obravnavani zadevi za posredno diskriminacijo, ampak je tožnik prizadeto osebo z znižanjem plačila za poslovno uspešnost zaradi zdravstvenega stanja neposredno diskriminiral.
inšpekcijski postopek - ustavitev izvršbe - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - ustna obravnava - ogled - navzočnost strank pri ogledu - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - načelo zaslišanja stranke v postopku - poseben ugotovitveni postopek
Tožnici (stranski udeleženki v upravnem postopku) je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem ogledu, pri čemer je bila pozvana, da lahko v roku 5 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter predloži dokumentacijo, vendar pa o nameravanem ogledu inšpektor tožnice ni vnaprej seznanil in ji ni dal možnosti, da je na ogledu prisotna in da se na kraju samem seznani z ugotovitvami inšpektorja (inšpektor je, kot to izhaja iz zapisnika, po izvedbi dokazov, že na samem kraju zaključil, da je obveznost izpolnjena), da nanje ustno poda pripombe in da zaslišanim oziroma soočenim osebam, ki so bile zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Takšno ravnanje po presoji sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.
carinska deklaracija - carinjenje blaga - carinski postopek - uvrstitev blaga v carinsko tarifo - strokovno mnenje carinskega laboratorija - izvedenec v carinskem postopku - izvedensko mnenje kot dokaz - strokovni pomočnik
Z izdelavo strokovnega mnenja carinskega laboratorija je opredeljena trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti carinski zavezanec, da utemeljeno nasprotuje ugotovitvam glede lastnosti blaga, ki vplivajo na uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT. Carinski zavezanec mora podati jasne, utemeljene navedbe, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v pravilnost ugotovljenih lastnosti blaga, kot izhajajo iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija. Predlog za postavitev izvedenca mora torej temeljiti na tako konkretnih navedbah, da te vzbudijo pri carinskem organu dvom v pravilnost ugotovitev strokovnega mnenja carinskega laboratorija (npr. tudi s predložitvijo strokovnega mnenja) in s tem dvom v pravilnost uvrstitve blaga v tarifno oznako KN. V primeru, če je za odpravo tega dvoma, torej za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, potrebno strokovno znanje, s katerim carinski organ sam ne razpolaga, pa mora za dokončno ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter s tem za razrešitev vseh dvomov postaviti izvedenca.
Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 286/2012 z dne 4. 4. 2013 predložitev izvida in mnenja drugega laboratorija o istem blagu v smislu dokazovanja nasprotnih trditev navedlo primeroma kot enega od možnih dokazov in ne kot edini možni merodajni dokaz, zaradi česar po oceni sodišča ni utemeljeno stališče toženke, da zgolj predložitev mnenja drugega laboratorija lahko pomeni enak rang mnenj, temveč sodišče meni, da kot dokaz zadošča (tudi) obrazloženo mnenje strokovnjaka.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogojni odpust - predčasni odpust - upravni postopek
Obravnavana tožnikova prošnja za dodelitev BPP se med drugim nanaša na pravno svetovanje in sestavo pravnega mnenja v zvezi z možnostjo pogojnega in predčasnega odpusta. Za pravno svetovanje, ki je oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, se po tretjem odstavku istega člena ZBPP šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Tudi BPP v tej obliki pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve BPP ne omogoča.
upravni spor - pravdna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - skrbnik za poseben primer - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - stroški postopka
Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - ogrožanje varnosti - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik vsaj dejanje 13. 1. 2025 storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal v upravnem postopku. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218/2, 218/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 3, 4, 4/1, 4/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - odstranitev objekta
Sodišče pritrjuje tožniku, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je bil ta odstranjen. Za postopek odmere NUSZ pa ni pomembno, ali je gradnja izvedena po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) z gradnjo stavbe začelo. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega zemljišča lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" po mnenju sodišča pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji prav na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču stavba nahaja, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer pa je nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje lahko pomeni le začetek novogradnje, ne pa (že) odstranitev objekta (kar se po gradbenih predpisih sicer šteje za gradnjo). Ob upoštevanju predpisov, ki urejajo NUSZ, ima odstranitev objekta za posledico, da tega na zemljišču ni več in gre zato (ob odmeri NUSZ) za nezazidano stavbno zemljišče. Odstranitev prej obstoječega objekta je zato pravno pomembno dejstvo le v toliko, da z njegovo odstranitvijo postane nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je tožniku (in A. A.) na zemljišču s parc. št. 000 in 111, obe k.o. Velenje, dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - denarna nagrada - izjemni dosežki - točkovanje vloge - prostovoljstvo
Ker gre pri vrednotenju vpetosti v aktivnosti družbenega življenja za stopnjevanje oblik udeležbe oziroma vključenosti v posamezne organizacije, je po presoji sodišča v primeru, če vlagatelj hkrati izpolnjuje dva ali več pogojev, treba točkovanje izvesti na način, da se vlagatelju prizna najvišja stopnja udeležbe v organizaciji.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - pridržanje - znatna nevarnost pobega prosilca - odstranitev iz države - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Iz besedila zakonske določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Tožnik je zahtevek vložil šele dan zatem, čeprav je to možnost imel že pet let prej. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik v preteklosti (novembra 2019) samovoljno že zapustil Republiko Slovenijo, še preden je ta odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil postopek pravnomočno ustavljen. Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.