Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V tovrstnih postopkih se je organ dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.
Tožnik ni navedel nobenih spremenjenih novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite.
Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre).
V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil.
Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.
Ta upravni spor teče zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, postopek pred Upravnim sodiščem je samostojen in povsem ločen od drugih postopkov (npr. v družinskih zadevah), v katerih je javnost izključena že na podlagi zakona. Glede na vsebino tega spora in okoliščino, da sta stranki tega postopka le tožnik in Republika Slovenija, sodišče razloga za izključitev javnosti glavne obravnave, upoštevaje določbo 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ne vidi.
Za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu je obvezna dejanska naselitev, zgolj namen prebivanja na naslovu oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo izselil, ampak gre za ugotovitveni postopek in zgolj za registracijo obstoječega stanja. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča je pomembno zgolj to ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.
Tožnik ni navedel, zakaj bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega akta nastala (težko popravljiva) škoda.
Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.
Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.
O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji.
Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.
Na delu Parcele, kjer je postavljen Pano, ki je namenjen oglaševanju, kmetijsko zemljišče ni uporabljeno v skladu z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja.
Ugotovitev inšpektorja, da je trava pod Panojem pokošena, da je zemljišče pokošeno oz. obdelano, da se redno kosi, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve in izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki je posledica ugotovitve, da se del kmetijskega zemljišča uporablja za potrebe oglaševanja, na kar pa (nesporno) dejstvo, da je trava (tudi) pod Panojem pokošena, ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati obstoj morebitnega onesnaževanje ali drugačnega degradiranja ter morebitnega onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rastlin.
Neutemeljen je tožbeni ugovor z navedbo, da se kmetijska zemljišča lahko uporabljajo tudi za lov, šport, nabiranje plodov in piknike.