Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95), na katerega se tožnica sklicuje, v 25. členu (in ki ima podlago v 41. členu Zakona o dohodnini in 9. členu Zakona o davku na dobiček pravnih oseb - Uradni list RS, št. 72/93) določa osnovo za obračun amortizacije. Predpostavlja, da lahko podjetnik pridobi osnovna sredstva tudi z darilno pogodbo. Dokument o pridobitvi je davčna osnova iz darilne pogodbe. Omenjeni člen Pravilnika se da razumeti tako, da je za potrebe osnove za obračun amortizacije zadosten dokument že sklenjena pogodba, ne pa samo zemljiškoknjižni vpis. Vendar pa v danem primeru ni mogoče prezreti takrat veljavnega 1. člena ZOR-a, ki smiselno poudarja, da sodoben pravni promet zahteva pravno varnost. Urejanje pravnega prometa z namenom zagotoviti pravno varnost je namreč eno od temeljnih načel našega pravnega reda. Da bi bilo mogoče darilno pogodbo veljavno upoštevati v smislu zgoraj nakazanega mora zadoščati omenjenim načelom. Temu pa nedvomno služijo določila Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95). Ta v 22. členu določa, da mora biti na zasebni listini, na podlagi katere se dovoli vknjižba, podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, overjen.
investiranje v opredmetena osnovna sredstva - davek od dohodka iz dejavnosti
Po presoji sodišča je investicijsko olajšavo mogoče razumeti kot olajšavo, ki jo lahko uveljavlja samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti, ko gre torej za investiranje denarnih sredstev samostojnega podjetnika v osnovna sredstva. V obravnavanem primeru pa gre za nakup tovornega vozila v času, ko kupec še ni bil registriran kot samostojni podjetnik.
Upoštevajoč namen zakonodajalca, da je opravljanje obvezne gospodarske javne službe omejil na storitve javne govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov RTV Slovenija, vse druge telekomunikacijske storitve pa je opredelil kot tržne telekomunikacijske storitve in glede na naravo in namen javnih telekomunikacijskih storitev, ki je v tem, da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur, in ob upoštevanju narave VoIP storitev, pri katerih gre za prenos glasu preko internetnega protokola, ter glede na citirane določbe ZTel se sodišče pridružuje mnenju tožene stranke, da VoIP storitve niso javne telekomunikacijske storitve, pač pa tržne storitve, za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje.
ZRTVS člen 15, 15i, 15, 15i. ZDavP člen 223, 223c, 43, 46, 46/1, 223, 223c, 43, 46, 46/1.
prisilna izterjava
Okoliščine, ki jih navaja tožnica v tožbi, se ne nanašajo na sam obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti, določenih v odločbi, ki je v obravnavani zadevi izvršilni naslov, torej na dejstva, ki so za presojo zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi pravno pomembna. S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (1. odstavek 46. člena ZDavP), zato tudi v tem upravnem sporu ne more uspeti z navajanjem dejstev in okoliščin, ki jih dolžnik v postopku prisilne izterjave ne more uveljavljati.
Materialni predpis tako ne daje preživninskemu zavezancu neposrednega položaja ne aktivne ne pasivne stranke, saj je postopek za uveljavitev nadomestila preživnine namenjen izključno varstvu koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar pa se ta obveznost ne izpolnjuje. Preživninski zavezanec tako ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne presoja. Morebitna udeležba v zvezi z določbo 21.f člena ZJSRS pa je mogoča le, če preživninski zavezanec dokaže, da je plačal vse preživninske obveznosti za nazaj in dva meseca vnaprej oziroma da je te prevzel njegov dolžnik.
Po določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. V obravnavani zadevi je pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP.
V kolikor se bo ugotovilo, da se je denacionalizacijski zavezanec olastninil v skladu z določili ZLPP pa je stališče tožene stranke, da ni mogoče vrniti nepremičnine v naravi, v kolikor vlagatelj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pravilno, če se je denacionalizacijski zavezanec lastninsko preoblikoval tudi glede predmetnih nepremičnin.
Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost ministrstva za delo, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ pristojen za odločanje o pritožbi iz tega področja ter upoštevajoč 232. člen ZUP, za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke, stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije in ne tožena stranka.
vračanje premoženja v naravi - zahteva za denacionalizacijo
Podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi za denacionalizacijo je nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja, zato ni podlage za vračanje premoženja, ki v zahtevi ni navedeno, ter se pri tem organu tudi ne more sklicevati na postopanje v skladu z načelom pomoči neuki stranki. Naknadno dopolnjevanje zahteve glede premoženja predstavlja razširitev zahteve za denacionalizacijo, dopustnost katere pa je treba presojati glede na prekluzivni rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen.
Zakon o davku od dobička pravnih oseb člen 21, 21. ZDDPO člen 64.
davek od dobička pravnih oseb
Ker je bila torej tožeča stranka ustanovljena zaradi dejavnosti opravljanja iger na srečo, to dejavnost pa urejajo posebni predpisi in je za opravljanje te dejavnosti prejela od svojega ustanovitelja ustrezna osnovna sredstva, prevzela pa je tudi delavce, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do olajšave iz 1. odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb.
Določba 2. odst. 95. člena ZDavP določa obliko zakonitega pobota medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca. Kot pogoj za ZDavP določa le, da ima davčni zavezanec davčni dolg, ki mu je potekel rok plačila. Poleg vzajemnosti je torej določen le pogoj zapadlosti obveznosti. Za nastanek pobota torej ni potrebno, da glede zapadle terjatve obstaja tudi izvršilni naslov. Glede na to, da je prvostopni davčni organ izvršil pobot z odločbo o odmeri dohodnine, je torej s tem realiziral pravico do izterjave davka. Prvostopna odločba je namreč postala izvršljiva že z vročitvijo tožniku, izvršljivostjo je torej bila pravica do izterjave že realizirana. Iz navedenega razloga zato dejstvo, da je bila drugostopna odločba izdana že po poteku zastaralnega roka, ni relevantno za vprašanje nastopa zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga.
V upravnem postopku se urejajo meje, katerih potek med lastniki zemljišč ni sporen. Meja se uredi na podlagi podatkov zemljiškega katastra (tretji odstavek 15. člena ZENDMPE). Meja se torej določa tako, kot je vodena v zemljiškem katastru. Ne more se urediti po dejanskem poteku v naravi, t.i. uživalni meji, čeprav le-ta med strankami do tedaj ni bila sporna, temveč le po katastrski meji v skladu z določili zakona.
Sporno pravno razmerje iz tožbe, v kateri se zatrjuje nezakonito stanje, je lahko del spornega pravnega razmerja sklepa, ki se še ne izpodbija v upravnem sporu in zato odločitve z začasno odredbo. Razlog je dolžnost sodišča, da izvršuje načelo učinkovitega sodnega varstva.
Kadar sodišče odloča o delitvi parcel oziroma določa parcelne meje, v sodnem postopku sodeluje tudi izvedenec geodetske stroke (134. člen Zakona o nepravdnem postopku), ki v skladu s pravili geodetske stroke izdela skico o poteku sodno določene meje (135. člen Zakona o nepravdnem postopku). Skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki je sestavni del sodne odločbe in jo sodišče po njeni pravnomočnosti pošlje pristojnemu geodetskemu organu zaradi izvedbe v zemljiškem katastru (138. člen Zakona o nepravdnem postopku). Vpis sodno določene meje v zemljiškokatastrskem operatu nalaga geodetskemu organu tudi drugi odstavek 26. člena Zakona o zemljiškem katastru.
Gre za odločitev po prostem preudarku. V izpodbijani odločbi je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbo, ki jih je nato ocenil. V pravilnost same ocene prvostopnega organa se sodišče ne more spuščati.
dodatek za pomoč in postrežbo - vročitev izvida in mnenja
Če je tožena stranka menila, da podpis izvida in mnenja služi tudi kot vročilnica, bi morala ravnati v smislu 3. odstavka 97. člena ZUP-a. V upravnem spisu ni podatka, da je tako tudi postopala. Če pa je bila mnenja, da je odklonitev podpisa zapisnika pomenila odklonitev sprejema, bi morala ravnati v smislu člena 95 ZUP. V vsakem primeru pa bi morala tožena stranka tožniku izvid in mnenje veljavno vročiti. Pri tem je pomemben še 4. odstavek 146. člena ZUP-a, ki izrecno pove, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba.
S tem, ko tožena stranka z opustitvijo vročitve izvida in mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira, je bistveno kršila pravila upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a.
ZOro-1 člen 14, 14/2, 15, 15/1, 38, 38/1. ZUP člen 144, 144/2. URS člen 22. ZUS člen 59.
upravni postopek - skrajšani postopek - odvzem orožja
Če dejstvo obsoja pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni sporno, potem upravni organ lahko v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izvede skrajšani ugotovitveni postopek v zvezi z odvzemom orožja.
Ker tožnik ne more biti več pravdna stranka, ker je bil izbrisan iz sodnega registra na podlagi začetega in zaključenega stečajnega postopka, gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost tožbe, da onemogoča nadaljnji postopek.
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS člen 1, 1/3. EKČP člen 6.
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je potrebno obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku presojati zlasti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, med njimi pa predvsem kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ocenilo, da gre v tem primeru za tako v dejanskem in pravnem pogledu zapleten primer, da krivde za ne-rešitev primera ni mogoče pripisati toženi stranki.
V obravnavani zadevi gre očitno za nepredložitev potrdila o plačilu takse, ki bi ga sodišče glede na 4. odstavek 26. člena ZST moralo prejeti oziroma bi moral taksni zavezanec predložiti potrdilo o plačilu takse. V primeru, da upravni organ ugotovi, da je bila taksa plačana v gotovini, pa taksni zavezanec ni predložil potrdila o plačilu, se zaračuna in izterja samo kazenska taksa v višini 10 %, vendar ne več kot 250 točk.