ZDavP člen 44, 44/2, 86, 86, 44/2, 44. ZUP člen 9, 9.
prisilna izterjava davčnega dolga - načelo zaslišanja stranke
Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku dopolnjevala ugotovitveni postopek, ima tožeča stranka prav, ko trdi, da izpodbijana odločba temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi ni bila seznanjena, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku in je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita.
Pogoj za vračilo DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, manjkala pravilna označba firme prejemnika oziroma izdajatelja računa, račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za vračilo DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku vračanja DDV davčnemu zavezancu ni le priloga vloženi zahtevi, ampak je na prvem mestu podlaga za uveljavljanje pravice do vračila vstopnega davka. V zvezi s priznavanjem pravice do vračila DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za vračilo vstopnega davka domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem.
ZN člen 10, 10/1, 125, 125/2. ZUS člen 3, 3/2, 18, 18/1.
imenovanje notarja - aktivna legitimacija v upravnem sporu - Notarska zbornica Slovenije
Tožeča stranka, Notarska zbornica Slovenije, meni, da je bila kršena njena pravica oziroma pooblastilo, ki jo oziroma ga ima sicer v postopku imenovanja notarja po določbah ZN, s tem, ker ni sodelovala v postopku imenovanja za notarja stranke z interesom A.A., je zato po mnenju sodišča aktivna stranka. Ministrica za pravosodje je po ugotovitvi, da je bil razpisni postopek glede imenovanja stranke z interesom za notarja izveden zakonito po določbi 125. člena ZN ter glede na dejstvo, da je imel po navedeni določbi Državni zbor pravico do imenovanja le 30 notarjev in ker je pravica imenovanja notarjev prešla na ministra za pravosodje, izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da za notarja na prvo prosto notarsko mesto v A. imenuje A.A. Po presoji sodišča pa ministrica za pravosodje za izdajo izpodbijane odločbe ni imela zakonite podlage, saj je bil razpis objavljenem v Uradnem listu RS, št. 43/94, in postopek izpeljan na njegovi podlagi že zaključen.
S pravnomočnostjo odločbe o podelitvi patenta je tudi pravnomočno določen obseg podeljenega patentnega varstva. Obseg priznanega patentnega varstva se namreč določa z odločbo o priznanju patenta, in sicer v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena v zvezi s 63. členom ZIL).
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1-3, 34/1-4, 34, 34/1-3, 34/1-4.
pravica do pravnega varstva
Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.
teritorialni domet ZDen - tuja pravna oseba - zavezanec
Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi po mnenju sodišča lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije.
intelektualna lastnina - dokazno breme - slovečnost znamke - razlika med slovečnostjo in splošno znanim dejstvom
Slovečnost določene priznane znamke kot kategorija iz 1. odstavka 22. člena ZIL ni isto kot splošno znano dejstvo v smislu 2. odstavka 160. člena ZUP/86, zaradi česar je v nobenem primeru ne bi bilo treba dokazovati. Pri splošno znanem dejstvu v smislu navedene postopkovne določbe gre namreč lahko tudi za dejstvo, ki je splošno znano na območju, za katerega je pristojno sodišče, ne pa na celotnem območju države, medtem ko se za slovečnost znamke zahteva ne samo, da je znamka splošno znana na območju vse države, temveč tudi, da je znana kot pojem proizvajalca oziroma ponudnika določenih vrst blaga oziroma storitev specifične kvalitete, ki imetniku sloveče znamke pripisuje v očeh potrošnikov blaga oziroma storitev določen prestiž. Če imetnik neke priznane znamke meni, da je njegova znamka sloveča znamka v smislu 1. odstavka 22. člena ZIL, in če tožena stranka meni drugače, potem je imetnik znamke, katere slovečnost ugovarja, dejstva, na podlagi katerih je možno slovečnost ugotavljati, dolžan dokazovati. To mu namreč nalaga 4. odstavek 58. člena ZIL.
Ni mogoče samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka, določiti funkcionalno zemljišče na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije v upravnem postopku.
ZDDV člen 34, 40. ZUP člen 9, 254, 254/2, 9, 254, 254/2.
načelo zaslišanja stranke - davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - kršitev pravil postopka
Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnjevala postopek ter tožnika pozvala k predložitvi dokaza o opravljanju dejavnosti, vendar pa tožniku po predložitvi odločbe Občine A, Sekretariata za družbeni razvoj z dne 7. 12. 1993 ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s tem pa je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena, temelji zgolj in izključno na ugotovitvi, ki izhaja iz predložene odločbe Občine A, da opravljene storitve po spornem računu niso oziroma ne bodo uporabljene za namene opravljanja dejavnosti tožnika. Gre torej za popolnoma novo okoliščino, s katero tožnik v prejšnjem postopku ni bil seznanjen. Dodatno je tožena stranka kršila določbe postopka tudi s tem, ko pritožbenih navedb, ki se nanašajo predvsem na uporabo 34.člena ZDDV, sploh ni presodila (2. odstavek 254. člena ZUP).
Če tožnik meni, da so se premoženjske razmere njegove družine v času od odločitve prvostopnega davčnega organa tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi iz tožbenih navedb izhajalo, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon časovno ne omejuje vlaganja takih prošenj.
Tožnikova vloga za odpis davčnega dolga je bila po tem, ko je tožnik priložil dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju za sebe in za svoje družinske člane, pravilno presojana po določbi 89. člena ZDavP. Tožniku je bilo delno ugodeno, v preostalem znesku dolga pa mu je bilo odobreno obročno plačilo. Pred odločitvijo o vlogi za odpis se je preračunalo dohodke v tožnikovi družini, kot da jo sestavljata dva družinska člana oziroma trije družinski člani in v obeh primerih dohodki presegajo znesek zajamčenega osebnega dohodka.
CZ člen 182, 182/1. ZUS člen 40, 40/2. CZ (1976) člen 30b.
carine - naknadni obračun carinskega dolga - prepoved odločanja v škodo tožnika v upravnem sporu
Z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak da gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, tj. 27. 7. 1993, to pa pomeni, da se po 1. odstavku 182. člena CZ/95 postopek naknadnega obračuna carinskega dolga vodi oziroma nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ/95, torej po določbah CZ/76. Ugotovitev nepravilne uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi tožene stranke bi sicer narekovala odpravo odločbe kot nezakonite. Ker pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku določila carinski dolg v nižjem znesku kot prvostopni carinski organ (katerega odločba pa je, kot že povedano, pravilna), ter je bil tožnik dolžan carinski dolg poravnati po izpodbijani odločbi kot dokončni (glede na 1. tč. izreka prvostopne odločbe), bi bila odprava izpodbijane odločbe tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS ne more sprejeti.
Vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga tožniku je bila pravilno opravljena, saj je bil sklep vročen tožnikovemu odraslemu članu gospodinjstva (tožnikovi soprogi). Po presoji sodišča v zadevi ni odločilno formalno potrdilo tožnikovega prebivališča, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, ampak skupno gospodinjstvo ter nesporno dejstvo, da je sklep sprejela tožnikova soproga.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin - naravne znamenitosti in kulturni spomeniki
Zahtevane nepremičnine so bile v času uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991, družbena lastnina v sredstvih A., p. o.. Lastninile so se na podlagi ZLKSDL (Uradni list RS, št. 89/99, popr. 107/99). Po 2. členu tega zakona so postali kulturni spomeniki, ki so bili na dan 23. 8. 1996 družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ter na dan 5. 11. 1999 razglašeni kot kulturni spomenik državnega pomena, last države Republike Slovenije. Glede na to ureditev, ki je veljala v času sprejetja odločitve tožene stranke (4. 10. 2001), je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi Republika Slovenija. V času upravnega odločanja je varstvo, sedaj naravnih vrednot, urejal Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in popr. 31/00; v nadaljevanju: ZON). Zakonski dejanski stan iz določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, se nanaša na nepremičnine, ki so javno dobro, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Tožena stranka je svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za takšne dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni (spremembe in dopolnitve ZNKD, Uradni list RS, št. 26/92) lastnini, ni mogoče odtujiti. Člen 51. ZNKD pa po mnenju sodišča ne more biti podlaga za dejanski sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa ne dajejo tudi sicer izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je država že z Ustavo Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena) pooblaščena, da v javnem interesu vzpostavi ustrezno stopnjo in obseg varstva. Sodišče meni, da bi bilo z uporabo določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, pa je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U.I-326/98, U-I-138/99). Ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi s 51. člen ZNKD, ki pa jo je napačno razlagala, je moralo sodišče 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel v last in posest, odpraviti. Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in vrnitev v obliki odškodnine sta le dve obliki enega zahtevka, ki ga je denacionalizacijski upravičenec moral vložiti v roku iz 64. člena ZDen, zahtevano obliko denacionalizacije pa lahko spreminja le do odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86).
objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetnost izgleda za uspeh
V obravnavani zadevi, ko glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ni mogoče z gotovostjo sklepati na uspešnost na taki osnovi sproženega pravdnega postopka, bi tožena stranka morala v dvomu odločiti v korist tožnice in ji priznati pravico do brezplačne pravne pomoči. Ker iz določb ZBPP ne izhaja za kolikšno stopnjo verjetnosti izgleda za uspeh naj bi šlo pri izpolnjevanju tega objektivnega pogoja, je zato ob dejstvu, da je tožnica upravičena do vložitve zahtevka za povračilo izgubljenega dobička, v pristojnosti organa za BPP, da o odobritvi brezplačne pravne pomoči tako odloči v okviru proste presoje.
Tožniku (kot uvozniku motornih vozil) je ob uvozu moral biti obračunan DDV od osnove, ki DMV ni vključevala. Pri nadaljnji prodaji (uvoženih) motornih vozil pa je tožnik bil dolžan obračunati DDV kot trgovec po davčni stopnji iz 21. člena ZDDV. Ker gre za obračun DDV, ki se nanaša na promet blaga (iz 1. tč. 3. člena ZDDV) ter ne na uvoz (iz 2. tč. 3. člena ZDDV), pri obračunu tega DDV tožnik ne nastopa več kot uvoznik (na katerega se nanašajo določbe ZDMV), pač pa kot trgovec, zato zanj ZDMV (in tudi določba 12. člena tega zakona) v tem drugem primeru ne velja. Določba 12. člena ZDMV se torej uporabi le v primeru obračuna DDV pri uvozu in pri prvi prodaji novih motornih vozil domačih proizvajalcev (kajti za nova vozila sta le uvoznik in domači proizvajalec, ki vozilo prvič daje v promet, zavezanca, na katera se zakon nanaša), v drugih primerih pa ne.
CZ člen 154, 154/1. ZCT člen 1, 1/2, 2, 2/1, 2/2. Uredba o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 člen 12, 12/1- 1, 12/1-3, 12/2.
carina - nezakonito ravnanje s carinskim blagom
V Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, v nadaljevanju ZCT/95), ki je veljal v času, ko je nastala carinska obveznost, so določene le konvencionalne carinske stopnje. Konvencionalne carinske stopnje so namreč stopnje, ki so določene v carinski tarifi, ki je sestavni zakona. S carinsko tarifo pa so določene carinske stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno (1. odstavek 2. člena in 2. odstavek 1. člena ZCT/95). ZCT/95 loči med konvencionalnimi in preferencialnimi carinskimi stopnjami, vendar pa za slednje velja, da so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali drugo mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija (2. odstavek 2. člena ZCT/95), zato preferencialne stopnje niso sestavni del zakona, temveč so predmet posebnih mednarodnih pogodb. V primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom carinski dolžnik pri naknadnem obračunu carinskega dolga ne more doseči ugodnejše carinske obravnavane oziroma naknadno uveljaviti posebnih preferencialnih stopenj (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95). Takšno pravico ima le v primeru, če ob carinjenju izpolnjuje vse predpisane pogoje.
ZUS člen 37, 37/2, 37/3, 37, 37/2, 37/3. ZUP člen 273, 273.
ustavitev postopka
Tožena stranka je po pozivu sodišča, da odgovori na tožbo in dostavi upravne spise sodišču dne 1.10.2002 poslala odgovor na tožbo, v katerem je odgovorila, da so tožbene navedbe utemeljene, zato je na podlagi 273. člena ZUP izdala novo odločbo z dne 16.9.2002, s katero je izpodbijano odločbo odpravila. Ker tožnik v določenem roku ni navedel, da tožbo razširja na novo izdani akt, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZUS postopek ustavilo.
Tožnik vlaga tožbo kot izpodbojno. Ker pa vsebinsko izpodbija odločbo tožene stranke v delu, v katerem le-ta ni odločila o njegovem zahtevku, tako tožbeni predlog, naj sodišče odpravi odločbo v tem delu, ni mogoč ter njegove tožbe kot izpodbojne ni mogoče obravnavati. Tožba je po vsebini tožba zaradi molka organa. Za tožbo zaradi molka organa pa bi tožnik moral izkazati kot procesno predpostavko, da je (pred vložitvijo tožbe) pri pristojnem organu najprej zahteval, naj o neodločenem zahtevku odloči v nadaljnjih 7 dneh, ter da je ta rok brezuspešno potekel (26. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Vložitev predloga za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 220. člena ZUP časovno ni omejena.