URS člen 2, 28, 157/1. ZUS člen 1/2, 3, 3/1, 23/3, 34/1-3.
odklonitev sodnega varstva v upravnem sporu
Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.
Tožnica s tožbo izpodbija sklep tožene stranke glede ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija in iz njenega tožbenega zahtevka izhaja, da predlaga, da se ta sklep odpravi in predlaga, kako naj sodišče oceni njene odgovore. Pravno razmerje, ki ga je treba urediti z začasno odredbo, mora biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni mogoče namreč zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo šele izdani na podlagi izpodbijanega akta tožene stranke ali pa mu bodo sledili. Pravno razmerje, ki iz izpodbijanega akta izhaja, mora v času, ko se vlaga zahteva za izdajo ureditvene odredbe, že povzročati hujše škodljive posledice oziroma mora tožnik izkazati neposredno možnost njihovega nastanka še pred odločitvijo o tožbi.
Tožnica pa z začasno odredbo zahteva, da tožena stranka javi Pravni fakulteti v A, da rezervira eno prosto študijsko mesto. Akt, ki ga tožnica izpodbija z vloženo tožbo je akt tožene stranke izdan na podlagi 50. člena Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 15/03, v nadaljevanju: ZMat), po katerem tožena stranka odloča o ugovoru kandidata na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (4. odstavek 50. člena ZMat). Po presoji sodišča tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga ureditev nekega drugega pravnega razmerja (rezervacija enega prostega študijskega mesta za redni vpis na Pravni fakulteti), ki pa ni vezano na predmet tega upravnega spora, kjer tožnica izpodbija sklep tožene stranke o oceni pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija.
Upravljalec kmetijskega zemljišča, ki leži v kompleksu kmetijskih zemljišč, ne more biti zavezan k izročitvi v posest tega zemljišča, niti k izročitvi upravljalskih upravičenj skrbniku za poseben primer
Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče.
Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše občinska skupščina, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva (2. in 3. odstavek 51. člena istega zakona). Če je s takim predpisom določena največja velikost objekta, potem ni mogoče objekta, ki kot celota presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt.
upravni postopek - zastopanje - pooblastilo za zastopanje
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, je potrebno razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta in ne šele v odgovoru na tožbo.
ZDen člen 44/1. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 8.
vračanje podržavljenega podjetja - vrednost podržavljenega premoženja - vrednost neto aktive podržavljenega podjetja - hipotekarna bremena
Hipotekarna bremena so sestavni del pasive, ki jo je pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja treba upoštevati in odšteti od aktive, tako da se ugotovi vrednost neto aktive podržavljenega podjetja.
Uvedba obnove denacionalizacijskega postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B daje organu, ki je o njej odločil, upravičenost in dolžnost predlagati v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen obnovo postopka ugotavljanja državljanstva.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 13, 18.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Po oceni sodišča je tožena stranka dodatno strokovno delo tožnika vrednotila v skladu s predloženimi dokazi in v skladu s Pravilnikom. Z dopisom je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami in ga pozvala, da vlogo dopolni z manjkajočimi dokazi za izjemno napredovanje v naziv svetnik. Tožnik je vlogo dopolnil z dodatnimi dokazi, vendar je po oceni sodišča tožena stranka pravilno navedla, da s predloženimi dokazni ni zadostil zahtevi po dopolnitvi manjkajočih dokazov, s katerimi bi izkazal manjkajoče število točk.
Tretji odstavek 11. člena Navodila je glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 m od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne predstavlja.
Ker tožeča stranka poziva za izdajo odločbe o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh ni vložila pri toženi stranki, kjer bi morala urgirati odločitev o pritožbi. Tožena stranka ob vložitvi tožbe še ni bila v molku in tako pogoji za vložitev tožbe zaradi molka pri toženi stranki niso bili izpolnjeni.
ZUS člen 16. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZDSS člen 5, 5/1-4, 7, 7/4.
stvarna pristojnost - postopek dodelitve socialnih stanovanj
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do uvrstitve na prednostno listo za najem socialnega stanovanja. Sodišče meni, da gre tudi pri uveljavljanju te pravice za spor o pravici do socialnega prejemka, torej za socialni spor, za reševanje katerega je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (4. odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
Kraj izplačila po petem odstavku 15. člena ZDoh ne predstavlja kraja izpolnitve obveznosti, kot ga opredeljuje 319. člen ZOR. Po presoji sodišča so prejemki izplačani na območju Republike Slovenije tudi v primeru, če so z območja Republike Slovenije nakazani na prejemnikov račun v tujino, kot je to bilo v obravnavanih primerih. Zakon tu, drugače kot v drugem in tretjem odstavku 15. člena, govori o izplačilu in ne o prejemu prejemka na območju Republike Slovenije. Kolikor bi bil namen zakonodajalca opredelitev fizične osebe (nerezidenta) kot davčnega zavezanca vezati na prejem prejemka (v smislu gotovinskega denarnega izplačila) na območju Republike Slovenije, kot si določbo razlaga tožeča stranka, bi uporabil dikcijo, uporabljeno v drugem in tretjem odstavku istega člena, v katerih opredelitev zavezanca veže na kraj prejema posameznih prejemkov.
Prvostopna odločba temelji na 56. členu ZDavP, ki določa, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev iz 56. člena ZDavP in ob tem ugotovila, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Ko pa sklep o prisilni izterjavi postane izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor tožnika zoper prvostopno odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi pritožbenimi razlogi, ki jih ponavlja v tožbi, v tem postopku ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih lahko uveljavlja le zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP.
ZSZ člen 61. Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Šempeter Vrtojba (1999) člen 8, 9, 10.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Nadomestilo po občinskem Odloku se odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne cone ima, kar je po mnenju sodišča v skladu s kriteriji iz 61. člena ZSZ.
azil - azilni postopek - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka mora ugotoviti, navesti in oceniti okoliščine, ki bi predstavljale morebiten zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo, in na podlagi zbranih podatkov mora oceniti in navesti razloge, ali bi bila podana tožnikov subjektivna ali objektivna ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.
Tožena stranka je kršila ZAzil, po katerem morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi tožnik po svojih navedbah pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je sporočilo Islamsko revolucionarno sodišče.
Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.