Na podlagi določil 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO, je odločba, ki jo izda Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, izjava, da subjekt še nima prvega ali drugega soglasja do dneva določenega v teh določbah.
ZDRS člen 10. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo člen 8.
sprejem v državljanstvo - zaposlitev v JLA - odločanje po prostem preudarku
Zakonodajalec je sicer dal toženi stranki pravico, da odloča po prostem preudarku, vendar mora pri tem oseba, ki prosi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v 1. do 9. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, kar pomeni, da lahko kljub temu, da oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje, tožena stranka po prostem preudarku odloči negativno. Tožena stranka pravilno navaja, da je potrebno pri razlogih po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS uporabiti Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: uredba). Tožena stranka pa je pri tem zgolj ugotovila, da je bil tožnik pripadnik JLA do 15. 11. 1991 kot aktivna vojaška oseba zaposlen v KOS in kasneje v varnostnih organih JLA, vendar tožena stranka ni presodila uporabe meril po 1. in 2. alinei 8. člena uredbe in pri tem ni navedla katera so bila tista konkretna ugotovljena dejstva v tožnikovem delovanju in ravnanju v času, ko je bil zaposlen v JLA, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na nevarnost za obrambo države po 1. ali 2. alinei 8. člena uredbe. Šele na podlagi konkretno ugotovljenih dejstev o delovanju tožnika bi tožena stranka lahko ugotovila ali obstaja kakšna oblika oziroma stopnja nevarnosti tožnika za varnost ali obrambo države. Pri odločanju po prostem preudarku pa mora tožena stranka slediti načelu zakonitosti, ki ga opredeljuje 2. odstavek 4. člena ZUP, ker v upravnih stvareh, v katerih je po zakonu upravičena odločati po prostem preudarku, mora biti njena odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je bilo pooblastilo dano. Pri tem se prosti preudarek nanaša le na uporabo materialnega prava. Upravni organ mora zato v svoji odločbi napraviti oceno zakonskega dejanskega stanja, navesti stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, navesti dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in se opredeliti do preudarkov, ki so upravni organ vodili pri sprejemanju njegove odločitve (Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z izdajo odločbe upravnega organa po prostem preudarku v svojih odločbah kot npr. št. Up 84/94, Up 108/94, Up 2/99).
Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je zaradi materialnega določila 68. člena ZIS postopal po 1. odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) in je tožena stranka odklonila soglasje s posebnim aktom. Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo pa je dolžan postopati po 3. odstavku 209. člena ZUP in bo ob izdaji svoje odločbe v njej navedel akt, s katerim je drugi organ dal ali odrekel soglasje. Tako je odklonitev soglasja tožene stranke sestavni del odločbe, ki jo izda Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo in je zato akt tožene stranke, kot sodelujočega organa v razmerju do odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo akcesorni akt. Odklonitev soglasja tožena stranka zato nima lastnosti samostojne upravne odločbe in jo je zato mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo, to je odločbo, katero bo izdal Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo na podlagi 3. odstavka 209. člena ZUP. Ker odklonitev soglasja s strani tožene stranke nima lastnosti samostojne upravne odločbe, zato takšna odklonitev ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Plačilo prometnega davka pravilo, zato mora prodajalec (pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod), ki je glede na določbo 13. člena ZPD zavezanec za davek od prometa proizvodov, želi pa izkoristiti davčno ugodnost prodaje brez obračunanega prometnega davka oziroma z po nižji davčni stopnji obračunanim prometnim davkom, ravnati povsem skladno z določili ZPD in zagotoviti izpolnjevanje vseh formalnih pogojev, da se lahko uveljavi davčna oprostitev in to tako glede pravilnosti izjav kupcev kot tudi glede izpolnjevanja pogojev na svoji strani, strani prodajalca. ZPD v 1. odstavku 7. člena določa pooblaščene prodajalce (pravno osebo ali zasebnika - proizvajalca, trgovsko pravno osebo, registrirano za promet na debelo in pravno oseba, registrirana za uvoz), ki smejo pod določenimi pogoji prodajati proizvode brez obračunanega prometnega davka ali po znižani stopnji pooblaščenim kupcem. Ker zakon ne daje pooblastila za tovrstno prodajo vsem prodajalcem, se po presoji sodišča izpolnjevanje pogojev na strani (pooblaščenega) prodajalca lahko dokazuje (in preverja) le na podlagi predpisane registracije pri pristojnem organu.
Odločba, s katero je dan denacionalizacijskemu upravičencu, po postopku lastninskega preoblikovanja, položaj stranke po vpisu pravne osebe, ki se preoblikuje, v register, ni nična iz razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP/99, saj zato ni objektivno neizvršljiva, ker je postopek lastninskega preoblikovanja pravnomočno končan.
ZTel-1 člen 96, 104. Pravilnik o pogojih za izdajo odločbe o dodelitvi številk, člen 5,6.
plačilo pristojbine za dodeljene številke
Odločba tožene stranke o začasni rezervaciji bloka številk v območju z nacionalno smerno kodo (0) 30 po svoji vsebini določa le rezervacijo številskega območja (0) 30, ne pa tudi dodelitve dvomestne kode posebnih omrežij ali negeografskih storitev, kot posamezne številke, za katere dodelitev se plačuje pristojbina, kot to izhaja iz drugega odstavka 6. člena Pravilnika o pogojih za izdajo odločbe o dodelitvi številk. Poleg tega je odločba izdana za določen čas treh let, ne pa za nedoločen čas, kot je za dodelitev številk predvideno v 1. odst. 98. člena ZTel-1. Obveznost plačila pristojbine, ki je določena v 104. členu ZTel-1, je javnopravne narave in zanjo velja, da se tolmači restriktivno, torej tako, da je njen nastanek vezan na primere, ki so v zakonu izrecno določeni, to pa je dodelitev številk z odločbo, izdano za nedoločen čas.
denacionalizacijski upravičenec - fizična oseba, ki v času podržavljenja ni bila vpisana v evidenco državljanov
V postopku ugotavljanja državljanstva lahko upravičenec oziroma njegov pravni naslednik lojalnost dokazuje tudi z okoliščinami iz 2. odstavka 9. člena ZDen (internacija, borba na strani protifašistične koalizacije. Le če teh okoličin v tem postopku ni mogel uveljavljati, se lahko nanje sklicuje pri dokazovanju statusa denacionalizacijskega upravičenca v denacionalizacijskem postopku.
Po 62. členu ZSZ je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Zato je sklicevanje tožeče stranke na lastninoskopravna razmerja v tem upravnem sporu nepomembno. Relevantno za odločitev pa tudi ni, da je tožeča stranka v lasti države, saj so gospodarski subjekti glede javnih obveznosti v načelu v enakem položaju, ne glede na status njihovih lastnikov. Izjeme lahko določi le zakon, to pa v konkretnem primeru prav tako ni podano.
Tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevo po 46. členu ZUstS, če podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja ni uporabila besedila iz ustavne odločbe, ki je podzakonski akt razveljavila.
Ob reševanju pritožbe lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se stvar pravilno rešila, v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. V obravnavani zadevi je tožena stranka spremenila odločbo v škodo pritožnika in kot razlog navedla očitno kršitev materialnega zakona. Gre torej za razlog po 2. odstavku 274. člena ZUP. Zakaj meni, da je bil očitno kršen materialni zakon pa ne izkaže oz. ne pojasni, katera določba ZDDPO ali drugega materialnega zakona je očitno prekršena in zato sodišče izpodbijane odločbe v tem delu sploh ne more preizkusiti. Sodišče sicer sledi razlagi tožene stranke in se z njo tudi strinja kot pravilno, da stroški najetja posojila tožnika za financiranje deležev fizičnih oseb, do pridobitve teh deležev na tožnika, ne morejo predstavljati davčno priznanih odhodkov v smislu 12. člena ZDDPO. Tudi ne vzdržijo razlogi tožeče stranke glede bistvenih postopkovnih kršitev, kot tudi ne razlogi glede pravnega stališča tožeče stranke o naravi dodatnega zapisnika, kot o ugotovitvah, ki jih le ta lahko vsebuje. Dopolnitev že sklenjenega zapisnika po 77. členu ZUP se zapiše v dodatku. Vsebina dodatka je odvisna od ugotovitev, ki so predmet dodatnega zapisnika in neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke, da je z zapisnikom zaključen postopek inšpiciranja in da se v dodatnem zapisniku lahko le razčistijo stvari, ki so bile sporne. Takšne določbe ne vsebujeta niti ZUP niti ZDavP. V obravnavanem primeru pa je bila stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP), izdan pa je bil tudi dopolnilni zapisnik po 15.a členu ZDavP, zoper katerega pa stranka nima več možnosti pripomb.
Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. O zahtevi po 46. členu Zakona o Ustavnem sodišču odloča organ, ki je odločil na prvi stopnji. Tožena stranka je s tem, ko je odločila o zahtevi, o kateri je bil pristojen odločati prvostopni organ, zoper njegove odločitve pa je pristojna odločati kot pritožbeni organ, kršila pravila o funkcionalni pristojnosti.
Sodišče soglaša s toženo stranko, da pri odločanju o odpisu davčnega dolga poleg tega, kakšna je višina dohodkov zavezanca ter ugotovljenega razmerja do zneska bruto zajamčene plače v Republiki Sloveniji (kot splošen kriterij), treba upoštevati še druge dejavnike, ki vplivajo na premoženjsko stanje zavezanca.
Tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da ji je bila pravica do sodelovanja v postopku (zaradi pomanjkljivo vodenega ugotovitvenega postopka) omogočena zgolj formalno. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu in odločbe prvostopnega organa je namreč razvidno, da je prvostopni organ postopek vodil v nasprotju z določbami 39. člena ZDavP, ker je k cenitvi davčne osnove pristopil, ne da bi pred tem, ob ustreznem sodelovanju stranke v postopku, sploh ugotavljal izpolnitev pogojev, ki jih za cenitev davčne osnove določa 39. člen ZDavP in s tem stranki omogočil varovanje pravic skladno z njenim procesnim položajem v postopku.
Uporaba 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 27. člena ADP je treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb, ter se opredeliti do vprašanja ali je šteti premoženje bivšega lastnika za avstrijsko premoženje v smislu ADP.
Nadzor nad izvrševanjem zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki se nanašajo na vire ionizirnih in neionizirnih sevanj je v pristojnosti Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije. Tožnik si prav tako mora pridobiti mnenje strokovne komisije za jedrsko varnost, ki se nanaša na varstvo pred ionizirajočimi sevanji in na ukrepe za varnost jedrskih objektov in naprav ter druga s tem povezana vprašanja.
Pri odločitvi, ali gre za nujen ukrep po 144. členu ZUP ali ne v zadevah zavarovanja cest in varnosti prometa ima upravni organ določeno polje proste presoje in sodišče poseže v odločitev upravnega organa o nujnosti tovrstnega ukrepa samo, če zbrani podatki v upravnem postopku kažejo, da obstaja resen dvom o nujnosti ukrepa. Tožena stranka izvedenskega mnenja ni predložila na vpogled tožeči stranki pred izdajo drugostopenjske odločbe. Takšno postopanje tožene stranke ni bilo nujno zaradi varovanja javnega interesa, saj je bil javni interes učinkovito varovan s prvostopenjsko odločbo, ki je učinkovala od njene izdaje. V tej fazi postopka bi tožena stranka glede na okoliščine primera morala tožeči stranki predložiti izvedensko mnenje, da bi se tožeča stranka do ugotovitev v izvedenskem mnenju, ki so bistvene za rešitev primera, opredelila preden je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.
Po presoji sodišča sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila vse relevantne okoliščine v zvezi s tožnikovo ogroženostjo in tudi pravilno ugotovila, da niso podane takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen ob vrnitvi v matično državo in sta zato pravilno uporabili določilo 2. odstavka 18. člena ZTuj.
Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS, da je podan dokaz, da se opravlja pridobitna dejavnost brez predpisanih dovoljenj, ker je inšpektor zalotil tožnika pri opravljanju dejavnosti, to je ometavanja notranjega dela garaže za tretjo osebo, in ugotovitev, da tožnik opravlja to dejavnost za plačilo in da nima potrebnih dovoljenj, vse to pa je sam tožnik izjavil na zapisnik, ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da gre v danem primeru za enkratno uslugo prijatelju in da tožnik za svoje delo ni ničesar računal.
ZUP (1986) člen 3, 209, 209, 3. URS člen 58, 58. ZVis člen 59, 55, 56, 57, člen 1, 6, 49, 59, 55, 56, 57, člen 1, 6, 49.
izvolitev v naziv - obrazložitev odločbe - univerza
Za rešitev upravnega spora je bistveno vprašanje, ali mora tožena stranka v tovrstnih postopkih upoštevati tudi standarde iz določil ZUP/86, ki se nanašajo na obrazložitev upravnih odločb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerega določila je tožena stranka odločila o pritožbi na podlagi diskrecije oziroma z uporabo polja proste presoje.
Eden izmed pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma.