ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD mora vlagatelj, državljan drugih republik nekdanje SFRJ, ki mu je prenehalo stalno prebivališče dne 26.2.1992, izkazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje.
Dnevnica predstavlja povračilo (povečanih) stroškov za prehrano, ki jih je imel delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik kot delodajalec svoje delavce napotil na službeno potovanje s potnimi nalogi, za katere zatrjuje, da se ujemajo z njegovo evidenco dela in odsotnosti delavcev s sedeža podjetja, zato po presoji sodišča tožena stranka nima prav, ko ocenjuje izplačila dnevnic le z vidika narave gradbene dejavnosti kot celoti, ne da bi preverila posamezne izdane potne naloge in posledično izplačila delavcem in na ta način ugotovila pravilnost in zakonitost izplačil dnevnic delavcem.
Na poziv z opozorilom, da bo sodišče postopek ustavilo, če tožnik v danem 15-dnevnem roku ne bo podal izjave, da pri tožbi vztraja, je pooblaščenec tožeče stranke 21. 5. 2003 sodišču sporočil, da glede na ugodno rešitev pritožbe tožbo umika. Sodišče je postopek ustavilo na podlagi 3. odstavka 37. člena ZUS.
tožbena novota - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku za svojo odločitev navesti materialno pravno podlago za uporabo vrednosti točke 1,5 SIT za sporno odmerno leto, glede na Sklep občine, ki je določila vrednost točke 0,1250 SIT. Navedeni določbi ZDavP namreč ne dajeta podlage za razlago, da je vrednost točke, ki jo je določil Občinski svet določena na mesec.
Ugotovitev, da predložena dokumentacija službena potovanja izkazuje ter dejstvo, na katerega utemeljeno opozarja tožeča stranka, da so bila na podlagi istih potnih nalogov in obračunov potnih stroškov (razen v tem upravnem sporu spornih dnevnic) tožeči stranki priznana povračila vseh drugih obračunanih stroškov po predloženih računih, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru narekovala konkretno oceno pomena posameznih v postopku ugotovljenih pomanjkljivosti pri sestavljanju in vsebini listin z vidika njihove verodostojnosti (tudi) kot podlage za priznanje povračila dnevnic, ki po vsebini predstavljajo povračilo povečanih stroškov za prehrano na službenem potovanju, katerega višina je odvisna od trajanja službenega potovanja in države, v kateri je bilo opravljeno.
Zakon o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje člen 1a.
lastninjenje - postopek revizije
Pod pogojem iz 1. a člena Zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje opravlja Agencija RS za revidiranje postopke revizije do vpisa v sodni register. Namen teh postopkov je odpravljanje oškodovanj družbene lastnine. Dokler lastninsko preoblikovanje ni zaključeno, to pa je z vpisom v sodni register, je namreč podjetje še razpolagalo z družbeno lastnino. Utemeljen sum v smislu navedene zakonske določbe je podan, če so bila pri podjetju že ugotovljena oškodovanja družbene lastnine po 48. a členu ZLPP in so takšna, da kažejo na značilnost gospodarjenja, ki se je lahko nadaljevalo tudi po 31. 12. 1992.
Pri vrednotenju podržavljenega stavbnega zemljišča bo kot relevantno upravni organ upošteval stanje podržavljenega zemljišča v času odvzema iz posesti. Iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 izhaja, da je v primeru nacionaliziranih stavbnih zemljišč upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je vzeta pravica uporabe, torej tisti, kateremu je bil izdan zadnji akt o podržavljenju. Po času izdaje tega akta pa se mora ravnati tudi ureditev pravic iz denacionalizacije. To pa pomeni, da je treba odvzeto zemljišče vrednotiti po stanju v času odvzema iz posesti in uporabe.Izrek.
denacionalizacija stavbnega zemljišča - upravičenost do denacionalizacije - vrednotenje stavbnega zemljišča - odškodnina za nacionalizirano stavbno zemljišče
Pri vrednotenju podržavljenega stavbnega zemljišča bo kot relevantno upravni organ upošteval stanje podržavljenega zemljišča v času odvzema iz posesti. Iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 izhaja, da je v primeru nacionaliziranih stavbnih zemljišč upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je vzeta pravica uporabe, torej tisti, kateremu je bil izdan zadnji akt o podržavljenju. Po času izdaje tega akta pa se mora ravnati tudi ureditev pravic iz denacionalizacije. To pa pomeni, da je treba odvzeto zemljišče vrednotiti po stanju v času odvzema iz posesti in uporabe.
Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Če so bile po podržavljenju parcele vključene v večji kompleks parcel, namenjen tovarni, ki je bil komunalno opremljen za potrebe te tovarne, to ne pomeni, da je nastala ena parcela, glede katere se ugotavlja komunalna opremljenost, oziroma da se ta ugotavlja glede na celoten kompleks. Ali so bili izpolnjeni pogoji po 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, da se šteje, da je bilo mogoče zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov, se ugotavlja glede na podržavljeno parcelo. Za to ugotovitev relevantne podatke pridobi upravni organ od upravljalca komunalnih objektov in naprav.
obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti
Po 9. točki 249. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) obnova postopka po uradni dolžnosti ni možna. Po uradni dolžnosti se obnova uvede le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke pa ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi, saj obnovo postopka lahko predlaga sama.
URS člen 25, 49, 49/3. ZDDO člen 23, 72, 72/1, 72/2, 72/3. ZUS člen 1, 1/3, 34, 34/1-2, 34/1-5, 60, 60/1-3. Statut Občine Bled člen 30, 30-7.
razrešitev delavca v državnem organu - varstvo pravic v postopku razrešitve delavca v državnem organu - pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji
Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za razrešitev upravnega delavca po 23. členu ZDDO, je z vidika možnih pravnih sredstev tožnika v konkretnem primeru treba upoštevati določilo 72. člena ZDDO, ki ureja varstvo pravic. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz 72. člena ZDDO ni predmet presoje v upravnem sporu, ker gre za delovno-pravne elemente spora, ampak je to lahko ugovor zoper odločitev o pravicah upravnega delavca, njegovih obveznostih in odgovornostih. Četudi delovno-pravni vidiki spora niso predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo tudi določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS.
Tožena stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih je naredila svoj zaključek, niti se ni oprla na podatke inšpekcijskih pregledov in listin v spisu in ni navedla razlogov za svojo odločitev, zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.
URS člen 8, 48. EKČP člen 3. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 31, 33, 33/1.
azil iz humanitarnih razlogov
Po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil (na čigar strani je trditveno breme), v okviru trditev, ki jih v postopku uveljavlja. Na podlagi 1. odstavka 33. člena ZAzil mora namreč tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari, vse pravno relevantne subjektivne in objektivne okoliščine v zvezi z razlogi tožnikov za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zmotno in v nasprotju s citirano določbo ZAzil je stališče tožene stranke, da bi morali tožniki v postopku predložiti posebne dokaze o tem, da naj bi bilo zdravljenje mld. tožnice na Kosovu onemogočeno. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila, tudi iz humanitarnih razlogov, oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila, takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah objektivno utemeljen. Tako bi morala tožena stranka izjave prve in druge tožnice glede zdravstvenega stanja tožnic C.C. in mld. B. B. preveriti v povezavi s poročili mednarodnih organizacij in ustanov ter priporočili UNHCR glede posebnih skupin, ki bi lahko bile v primeru vrnitve na Kosovo izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ob upoštevanju zdravstvenih problemov tožnice, pri čemer že iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da je druga tožnica naročena na kontrolo po potrebi. Zmoten je zaključek tožene stranke, da okoliščina, da do zdravljenja ni dostopa ali če ni na voljo, sama po sebi še ni zadosten razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju s stališčem angleškega Home Office, na katerega se izrecno sklicuje celo tožena stranka v izpodbijani odločbi, in je tudi po oceni sodišča povsem ustrezno glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil in namen zakonodajalca pri zakonski opredelitvi azila iz humanitarnih razlogov.
ugotavljanje ustreznosti nadomestnega zemljišča - upravičenec po 29. točki 3. člena ZDen
Z izvedenskim mnenjem o preveritvi katastrske klasifikacije zemljišč zatrjevane nepravilnosti uradnega podatka zemljiškega katastra (veljavnega v času podržavljenja) ni mogoče izpodbiti. Zatrjevane napake ali nepravilnosti v zemljiškem katastru je mogoče uveljavljati le v posebnih postopkih, predvidenih za spreminjanje podatkov v samih katastrskih predpisih.
Glede na datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi (ta je bil izdan 15. 10. 2001), v danem primeru ne gre za retroaktivno uporabo Zakona o davčnem postopku. V času izdaje spornega sklepa je omenjeni zakon že veljal in je torej predstavljal veljavno procesno podlago za odločanje prvostopenjskega organa. Naslovljen je bil na vse davčne zavezance in jih je vse tudi enako obravnaval. Ustava v svojem poglavju o ustavnosti in zakonitosti v 155. členu prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Zakon o davčnem postopku določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V Uradnem listu RS je bil objavljen 2. 4. 1996, uporabljati pa se je začel šele od 1. 1. 1997. Vrstni red vračunanja obveznosti, kot ga je določil 102. člen Zakona o davčnem postopku in po katerem se plačila davkov poračunavajo z najstarejšim davčnim dolgom, in sicer najprej z obrestmi in nato z zneskom davka, v našem pravnem redu ni nov. Smiselno enako določilo je vseboval Zakon o obligacijskih razmerjih iz leta 1978 v svojem 313. členu, ravno tako tudi 257. člen Zakona o davkih občanov.
Oseba, ki se ji je zdravstveno stanje poslabšalo pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida, ima pa pravico uveljaviti status civilnega invalida vojne.
V postopku za pridobitev državljanstva, ki ga je tožnik uveljavljal tudi za čas pred letom 1991, je sodišče preizkusilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, pri čemer je ugotavljalo ali je bilo v postopku za izdajo navedenega upravnega akta dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, ni pa samo na obravnavi ugotavljalo dejanskega stanja, zato v obravnavanem primeru procesna predpostavka za obnovo postopka po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS ni izpolnjena.
Sodišče ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da ima Center za socialno delo pravico izvajati ukrepe, ki jih zahteva vzgoja varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Ne soglaša pa z njeno odločitvijo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev roditeljske pravice, ne da bi bilo pred tem zanesljivo ugotovljeno, da sta starša dejansko zanemarila svoje roditeljske pravice do te mere, da jih je treba omejiti na način kot to izhaja iz izpodbijane odločbe.
ZDavP člen 15. ZDoh člen 16, 16/1. Slovenski računovodski standardi standard 21.
dnevnica za službeno potovanje - drugi osebni prejemki - verodostojna listina
Med strankama, kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja že tožena stranka, je nesporno da so službene poti bile opravljene in da torej predložena dokumentacija službena potovanja izkazuje. Navedena ugotovitev ter dejstvo, na katerega utemeljeno opozarja tožeča stranka, da so bila na podlagi istih potnih nalogov in obračunov potnih stroškov (razen v tem upravnem sporu spornih dnevnic) tožeči stranki priznana povračila vseh drugih obračunanih stroškov po predloženih računih, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru narekovala konkretno oceno pomena posameznih v postopku ugotovljenih pomanjkljivosti pri sestavljanju in vsebini listin z vidika njihove verodostojnosti (tudi) kot podlage za priznanje povračila dnevnic, ki po vsebini predstavljajo povračilo povečanih stroškov za prehrano na službenem potovanju, katerega višina je odvisna od trajanja službenega potovanja in države, v kateri je bilo opravljeno.
zastopnik društva - veljavnost sklica skupščine - vpis v register društev
Veljavnost sklica skupščine (občnega zbora) društva se presoja po temeljnem aktu društva. Skupščina, ki ni sklicana v skladu z določbami temeljnega akta društva, ne more sprejemati pravno zavezujočih aktov.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
Ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se po ureditvi davčnega postopka lahko posega le v dokončne odločbe o odmeri davkov, je potrebno določbo 22. člena ZDavP razlagati ozko in glede na specialnost ureditve, skladno z načinom odločanja v davčnem postopku. V postopku inšpiciranja davčni organ odločbo izda le v primeru ugotovljenih nepravilnosti in nezakonitosti, ki jih je z odločbo treba odpraviti. Dejanske ugotovitve, ki ob upoštevanju materialnega zakona izdaje odločbe po mnenju prvostopnega organa ne narekujejo, ostajajo zato na ravni zapisniških ugotovitev. V obravnavanem primeru tožena stranka, kot to utemeljeno ugovarja tožeča stranka, kršitve materialnega prava ni ugotavljala na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokončni odločbi. Ugotavljala jih tudi ni iz zapisniških ugotovitev, kolikor bi bilo te glede način odločanja mogoče šteti za dejansko podlago izdane odločbe.