ZZUZIS člen 27, 27/1-3. Navodilo za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo člen 7.
ukrep veterinarskega inšpektorja
Kadar gre za klanje živali v sili, mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Če uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, ima poleg pooblastil po splošnih predpisih pravico in dolžnost odrediti, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila odkrita.
Opomin za plačilo sodne takse prekine tek zastaranja, vendar pa to velja le v primeru, ko je stranki poslan pred iztekom relativnega zastaralnega roka, ne pa tudi, če je stranki poslan po njegovem izteku.
Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prostor uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.
ZUP člen 151/2, 147, 147/1, 151, 151/2, 147, 147/1, 151.
predhodno vprašanje
Organ, ki naleti na vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, sme vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 147. člena ZUP). S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja.
Po določbi drugega odstavka 267. člena ZDO, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Katera uradna dejanja davčnega organa v smislu navedene določbe zakona je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala pa, kot rečeno, iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti in zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.
Iz upravnih spisov izhaja, da je bila pri tožniku poprečna stopnja izračunana na tak način, da so bili skupni dohodki večih let razdeljeni na toliko delov, na kolikor let se nanašajo in je bila tako ugotovljena poprečna stopnja 17 % (najnižja stopnja po določbi 18. člena ZDoh), ki je bila pri odmeri dohodnine tudi uporabljena. Glede na navedeno so bili dohodki tožnika, ki jih je nesporno prejel v letu 2002 za obdobje več let, tudi po presoji sodišča obdavčeni pravilno in na v ZDoh določen način. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se dohodnina tožniku odmerja tudi za tista leta, ko ZDoh še ni veljal sodišče pripominja, da je v ZDoh uveljavljen način obdavčitve dohodkov, ki jih zavezanec v posameznem letu prejme, vendar pa se obdavčijo le po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
Investitorju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta brez predhodne predložitve lokacijskega dovoljenja, če namerava s predvidenimi deli spremeniti namen in velikost objekta osnovnega objekta.
Drugače kot v kazenskem postopku je stranka v upravnem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico. ZUP in ZDavP o ekskluziji dokazov, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ne govorita. Tožnikova zahteva po ekskluziji v opravljeni hišni preiskavi zaseženih in v davčnem postopku uporabljenih dokazov zaradi njihove potencialne ustavnopravne spornosti bi bila na navedeni podlagi morda lahko utemeljena le, če bi že v času odločanja o zadevi bile izkazane okoliščine, ki predstavljajo podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP in ZDavP - če bi bilo ustrezno izkazano, da je policija z zasegom spornih listin v opravljeni preiskavi kršila kakšno ustavno pravico z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja.
Iz vsebine predloženih avtorskih pogodb ne izhaja, da je tožnik prejel v letu 1999 avtorske honorarje za dela, ki jih je ustvarjal dalj kot eno leto. Drugih dokazov, da je posamezno avtorsko delo ustvarjal dalj kot eno leto in da je zanj v letu 1999 prejel plačilo, pa tudi ni predložil. Zato mu je bila dohodnina pravilno odmerjena po stopnjah iz 12. člena ZDoh in ne po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
ZSZ člen 56. ZSZ (1984) člen 58, 61. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Šentilj.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila morajo biti povezani z lastnostmi zemljišča oziroma z njegovimi prednostmi in slabostmi oziroma njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta, lokacija zemljišča in podobno). Nadomestilo se po občinskem odloku odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne con ima. Tudi po oceni Ustavnega sodišča je izjemna donosnost dejavnost, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alinee 61. člena ZSZ, okoliščina, ki jo občina utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, po mnenju ustavnega sodišča zato sama po sebi ni v nasprotju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave, to je načela enakosti pred zakonom. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča zatrjevano dejstvo, da je višina dodatne obremenitve v nerazumnem sorazmerju z višino dohodka tožeče stranke v celoti neizkazano.
Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. ZUP lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnikovo stališče, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza "organ" določa ZUP (5. člen), po katerem je mišljen z organom po tem zakonu organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 85/00) je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Po 261. členu ZUP in 5. členu ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi, je organ, pristojen za obnovo postopka davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, to pa je Davčni urad A, Izpostava B in rok za obnovo postopka teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti ta davčni urad, ki je pristojen za obnovo postopka.
Pri preizkusu, ali gre za obnovitveni razlog po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, je treba po presoji sodišča nesporno dokazati obstoj neresničnih navedb na strani tožnika, torej, da je vedel, da je v napoved za odmero dohodnine vpisal neresnične podatke, ki jih je navedel zato, da bi davčni organ izdal zanj ugodno odločbo. Dokazati bi mu bilo treba neresničnost na njegovi strani, torej njegovo subjektivno vedenje, da podatki niso resnični. Zgolj objektivna neresničnost podatkov, ki jih tožeča stranka dokazuje z naknadnimi ugotovitvami po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri izplačevalcu v zvezi z vrsto izplačil, ne dokazuje tudi obstoja obnovitvenega razloga pri tožeči stranki po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Po presoji sodišča bi šlo v tem primeru lahko le za obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP ter posledično za uporabo enomesečnega roka za obnovo postopka (2. odstavek 263. člena ZUP).
Če je temelj podržavljenja ZNNZ, to pomeni, da premoženje ni bilo podržavljeno v skladu z 2. odstavkom 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in da po tej podlagi prejšnji lastnik odškodnine od avstrijske države ni mogel uveljavljati.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - zastopanje - vročanje
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater, ki je na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86.
Ker sklep tožene stranke ni bil vročen skrbniku za poseben primer, se ne more šteti, da je bil sklep v redu vročen (4. odstavek 88. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo.
upravni spor - ureditev financiranja političnih strank - posamični akti - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je posamičen akt, kakršen se lahko glede na določbo četrtega odstavka 1. člena ZUS izpodbija v upravnem sporu pred tem sodiščem, le sklep o načinu financiranja političnih strank z dne 27. 1. 1999. Ta sklep opredeljuje politične stranke, ki so upravičene do financiranja iz občinskega proračuna (stranke, katerih listam so pripadli mandati za člane občinskega sveta ter strankam, katerih kandidat je bil izvoljen za župana), te stranke so določene in izračunan znesek, ki v mesecu januarju 1999 posamezni upravičeni stranki pripada. Te, glede na subjekte individualne in glede na zadevo, ki jo urejajo, konkretne norme, sklep o načinu financiranja političnih strank z dne 27. 1. 1999 okvalificirajo kot posamičen akt. S sklepom o spremembi sklepa o načinu financiranja političnih strank v Občini A. z dne 6. 12. 2000, pa je bil prvotni sklep z dne 27. 1. 1999 tako spremenjen, da je po presoji tega sodišča spremenjeni sklep dobil značaj splošnega akta. Zato po vsebini, glede na to, da s splošnimi in abstraktnimi normami ureja predmetno materijo, ne glede na obliko, v kateri je sprejet (sklep ni tipična oblika predpisa), in tudi ne glede na njegovo določbo o uveljavitvi (po sprejetju na občinskem svetu, medtem ko sklep z dne 27. 1. 1999 veže veljavo na objavo v Ur. l. RS), po presoji tega sodišča splošni akt. Če pa so njegove določbe v nasprotju z zakonom, kot to meni tožeča stranka, to ni predmet presoje v upravnem sporu, temveč je za oceno skladnosti prepisa z zakonom pristojno ustavno sodišče.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
Ni dokazno breme na zavezani stranki, ki predlaga preverjanje morebitnega tujega državljanstva prejšnjega lastnika zaradi ugotovitve, ali je le-ta imel pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti.
Tožniku je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu, tožena stranka pa je med postopkom iz uradnih evidenc ugotovila, da je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil izbrisan iz njihove evidence po treh dneh, saj se v Azilni dom v tem času ni vrnil in tudi ni sporočil spremembe naslova.
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.