ovira za vrnitev zaradi opravljanja dejavnosti javnih služb - vrnitev podržavljenega premoženja - vrnitev nepremičnine
Določba 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen se razlaga, da vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba v tej določbi navedena razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost kulture oziroma druge javne službe, in če bi bila zaradi njihove vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi, kumulativno predpisani pogoj, je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec javne službe ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnost, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje ZDen. Navedene predpostavke mora dokazati zavezanec za denacionalizacijo.
Interes posameznega operaterja po tem, da so vsi operaterji na trgu telekomunikacij glede na enako tržno moč enako obravnavani, je mogoče šteti kot njegov pravni interes in mu zato ni mogoče zanikati aktivne legitimacije v postopku določitve drugega operaterja za operaterja s pomembno tržno močjo.
ZKT člen 4, 4. URS člen 125, 125. ZS člen 3, 3/1, 3, 3/1.
komunalna taksa - nevezanost sodišča na nezakonite določbe občinskega odloka
Ker je po določbi 125. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 110/02, p.b.) sodišče vezano le na Ustavo in zakon (za razliko od tožene stranke), je sodišče pravilnost in zakonitost odločbe presojalo, ne da bi upoštevalo določbe Odloka, ki po presoji sodišča niso skladne z ZKT. Določba 2. točke 2. člena Odloka je prekoračila predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje taks. ZKT v 4. členu ne določa, da smejo občine predpisovati komunalne takse za uporabo nočnega lokala. Odlok v tem delu obdavčuje predvsem druge predmete, kot jih določa ZKT in s tem presega njihov okvir in pogoje, ki jih za predpisovanje komunalnih taks postavlja.
upravni spor - kršitev pravic intelektualne lastnine - začasno zadržanje blaga - prekinitev postopka za priznanje blagovne znamke - carinski ukrep pri kršitvah pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Ukrepanje po tej določbi ne predstavlja nujno nadaljevanja postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Pravilnost in zakonitost odločbe, izdane skladno s pogoji 11. člena in na njegovi podlagi, tudi ni odvisna od zakonitosti akta o začasnem zadržanju blaga, če je bilo blago pred zasegom z odločbo zadržano.
Vpis v register je po OZ zakonska posledica izdanega akta in ni vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevkov, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi ni ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal.
upravičenost do denacionalizacije - ustreznost nadomestnega zemljišča - denacionalizacija zemljišča
Če je bilo zemljišče podržavljeno po temeljnem zakonu o razlastitvi iz leta 1947, se upravičenost do denacionalizacije presoja po tem, ali je bila kot odškodnina dana ustrezna nadomestna nepremičnina
ZDen člen 25, 60, 60/2, 60/2, 60, 25. ZSKZ člen 17, 17.
povečanje vrednosti nepremičnine zaradi novih investicij - denacionalizacija kmetijskega zemljišča
ZDen v 25. členu določa posebno ureditev vračanja le glede nepremičnin, ki se jim je vrednost bistveno povečala zaradi novih investicij. Če nove investicije, ki naj bi (bistveno) povečale vrednost nepremičnine, niso izkazane, se določbe 25. člena ZDen pri odločanju o denacionalizaciji ne morejo upoštevati. V ZDen ni podlage za odškodovanje za morebitna vlaganja upravljalcev na SKZG prenesenih zemljišč, kajti upoštevanje vlaganj upravljalcev je po zakonu predvideno v okviru urejanja zakupnih razmerij s SKZG.
Ker je javnomnenjska anketa edini dokaz, s katerim je organ prve stopnje ugotavljal enega izmed elementov dejanja nelojalne konkurence, gre za bistveno okoliščino, od katere je odvisna odločitev v tej zadevi. Med strankama ni sporno, da tožnik ni prejel oziroma ni bil seznanjen z opravljeno javnomnenjsko raziskavo, s tem pa organ prve stopnje tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku in da se seznani z uspehom dokazovanja, prav tako pa, da sodeluje pri izvedbi dokazov s tem, da lahko daje pripombe na raziskavo (1. in 3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP).
Po mnenju sodišča je enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Gre prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Vendar pa ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil in v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil kot tudi 3. odstavka 1. člena ZAzil, določen je le višji dokazni standard za začetek postopka priznanja azila na tej pravni podlagi. Če v posameznem primeru torej tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora o stvari takoj odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. pospešenem postopku. V nasprotnem primeru pa, če ugotovi, da ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, je dolžna prošnjo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka tudi preuranjeno uveljavlja kršitev načela nevračanja po določbi 6. člena ZAzil, saj z izpodbijano odločbo do te kršitve po naravi stvari niti še ni moglo priti. Iz 1. odstavka 61. člena namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma še ni postala pravnomočna. Določba 61. člena ZAzil predstavlja konkretizacijo 6. člena ZAzil kot izhaja iz 3. odstavka 61. člena ZAzil, ki je vsebinsko ponovljena določba 6. člena ZAzil, pri čemer mora pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odločati tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec za azil le tega ne pridobi.
Tožnica je podala izjavo v zvezi z domnevo nelojalnosti njenega očeta in tožena stranka v zvezi s tem zaključuje, da tožnica ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. Prav tako ni navedla in dokazala takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo njegovo opcijo za nemški Reich. Tožena stranka je zato pravilno za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti, pri tem pa je sledila tudi odločitvam Ustavnega sodišča RS (odločbe št. Up 288/96, Up 299/01 in Up 278/97).
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 9, 9/1.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Kadar predlog za napredovanje v naziv vložen na podlagi Pravilnika o napredovanju v šolah v nazive, se morajo pogoji ugotavljati v skladu z vloženim predlogom. Predlog je za upravni akt po pravilih postopka obvezujoč.
Razlog za ničnost odločbe po 6. tč. 279. člena ZUP je taka nepravilnost, za katero zakon določa ničnostno sankcijo. ZUP v zvezi z uporabo izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici ne določa roka za vložitev predloga, pač pa določa (dva) roka, v katerih se lahko izda odločbo o odpravi (1. odstavek 277. člena ZUP), in sicer pet let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena - v primeru odprave po 1. in 2. tč. oziroma eno leto - v primeru odprave po 3. oz. 4. tč. 274. člena ZUP. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je podal predlog za uporabo pravnega sredstva, pravno pomembne.
Podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi je izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, saj je v obravnavanem primeru postala odločba o odmeri davka izvršljiva s potekom paricijskega roka, saj pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, na kar je bila tožeča stranka opozorjena v izreku odločbe, ki se izvršuje.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV
Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker so bili računi, navedeni v zapisniku o inšpekcijskem pregledu pomanjkljivi v smislu navedenega člena (večinoma manjka naziv in davčna številka kupca), zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV.
ZDoh člen 16, 18, 15, 15/1, 15/1-4, 16, 18, 15, 15/1, 15/1-4. ZDavP člen 114. ZUS člen 59/1.
davek od osebnih prejemkov
Zato, da se ji obračuna in naloži v plačilo davek od osebnih prejemkov. Ni bistveno, da tožnica ni prejela denarja v fizični obliki. Njen prejemek je v zmanjšanju obveznosti za vračilo. Tožnik kot izplačevalec pa je dolžan, skladno s 114. členom Zakona o davčnem postopku, obračunati in plačati davek po odbitku tudi, če osebnega prejemka ali drugega dohodka ne izplača v denarju.
davki - dolgovni seznam - prisilna izterjava - članarina
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
davčni dolg - prisilna izterjava davčnega dolga - članarina za obrtno-podjetniško zbornico slovenije
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
Z izpodbijano odločbo tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe ni odmerila davka, temveč zgolj presojala zakonitost prvostopne odmerne odločbe. Dejstvo, da je bila izdana po več kot petih letih po izdaji prvostopne odločbe, nima nikakršnega vpliva na eventualno zastaranje že realizirane pravice do odmere davka. Davek od dobička za leto 1994 je bil tožniku dejansko odmerjen z odločbo organa prve stopnje. Ugovor zastaranja pravice do odmere bi bil zaradi poteka petletnega zastaralnega roka upoštevan le v primeru, če bi tožena stranka, drugače kot v konkretnem primeru, s svojo odločbo v smislu 16. člena ZDavP davek tudi dejansko odmerila.
Glede na to, da sta v obravnavanem primeru tako tožnik kot njegova bivša žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljala posebno olajšavo za vse tri vzdrževane mladoletne otroke, sta oba organa, tako prvostopni kot drugostopni, pravilno zaključila, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal pravico do posebne olajšave in vsakemu od njiju priznala polovico kot sorazmerni del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave, in kako se le-ta določa, vendar je praksa sprejela stališče, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezni zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka, sorazmerni del predstavlja polovica olajšave za vsakega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave.
Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je v vsakem obravnavanem primeru posebej ugotovljen podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča višina zajamčene plače, ki je z Zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih določena kot tisti minimalni znesek, ki še varuje materialno in socialno varnost delavcev in s tem zagotavlja vsaj minimalno socialno varnost, predstavlja ustrezno objektivno merilo za odločanje tudi pri odpisu davčnega dolga. Po presoji sodišča se s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja, kajti plačilo sodnih taks ne predstavlja obveznosti, ki bi mesečno bremenila tožnikove prihodke, pač pa gre samo za enkratno bremenitev njegovih prihodkov, pridobljenih v daljšem časovnem obdobju.