Obdolženec namreč ni predložil zdravniškega opravičila, izdanega na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo ter tega ni storil niti po naknadnem pozivu sodišča z istega dne. Skladno s sodno prakso je treba upoštevati, da je dokazno breme na obdolžencu, kar pomeni, da je on tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka, naloga sodišča pa, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne.
Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.
pritožba v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - neupoštevne navedbe - pogodbeni odstop terjatve - aktivna legitimacija - vročanje dokaznih listin - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve
V sporih majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dejanskim zaključkom o prenosu in identiteti terjatve ter njeni višini. Posledično je neutemeljen tudi ugovor aktivne legitimacije.
Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče.
postopek delitve solastnine - status udeleženca v postopku - pravni interes za udeležbo v postopku - sprememba solastniškega deleža - nerelevantne pritožbene navedbe
Pritožnik ni več solastnik nepremičnin, ki se delijo v tem postopku, zato postopek na njegov pravni položaj nima več nobenega vpliva.
V posameznem sodnem postopku ne more biti udeležen vsakdo, pač pa le subjekti, na katerih pravice in obveznosti se postopek nanaša. Če se ne, za udeležbo v postopku nimajo pravnega interesa.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
Ker vloga z dne 21. 12. 2022 potrebnih sestavin ni vsebovala, je sodišče pritožnika pozvalo, da jo v 15 dneh popravi in ustrezno dopolni. Ker vložnik ni postopal tako, kot mu je bilo naloženo, je vloga ob pravilno uporabljenem petem odstavku 108. člena ZPP zakonito zavržena.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - realizacija izvršbe - konec izvršilnega postopka - ustavitev izvršilnega postopka - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - zavrženje predloga
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ko je bila izvršba zaradi izterjave nedenarne terjatve (kot edine predlagane) že realizirana, ga je glede na obrazloženo vložil po tem, ko je bil predmetni izvršilni postopek že (samodejno) končan. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega predloga, saj končanega postopka ni mogoče nadaljevati
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00070624
ZDSS-1 člen 70, 70/1. ZIZ člen 270, 270/1. ZUP člen 7.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo
Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe.
prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva - razlog smotrnosti - različna sodna praksa - obrazložitev odločbe - razlaga zakonske določbe - podrejene obveznice - imetnik podrejenih obveznic - banka - Banka Slovenije - predhodno vprašanje
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021.
Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 7. ZPP člen 155.
odločanje o pravdnih stroških - odvetniški stroški - potrebni pravdni stroški - priznanje pravdnih stroškov - povišanje nagrade za zastopanje več strank - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - urnina - odvetniška tarifa
Povišanje nagrade za zastopanje več strank gre odvetniku od dne, ko je zastopal obe toženki.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00070932
ZPP člen 205, 206, 206/4.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odreditev prekinitve postopka - restriktiven pristop - dopuščena revizija - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - načelo pravne države - pravica do sojenja v razumnem roku
Glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
odgovornost pri nesreči - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obseg povrnitve škode - deljena odgovornost za škodo - trčenje motornega vozila in motorista - nastanek nezgode - prehitevanje drugih motornih vozil
Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.
Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118. Pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (2007) člen 6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - reševalec iz vode - detektiv - dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Glede na pomen neprekinjenega opazovanja kopalnih površin je odločilno dejstvo, koliko časa tožnikove nepozornosti oziroma neopazovanja kopalnih površin šteje sodišče prve stopnje za še sprejemljivo v smislu opredelitve tožnikove kršitve (le) kot blažje kršitve delovnih obveznosti, ki po mnenju sodišča prve stopnje ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije. Sodišče prve stopnje torej ne obrazloži, za koliko časa je tožnik umaknil svojo pozornost z bazenov, za katere je bil zadolžen, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je neživljenjsko, da v celotnem delavniku ne bi nikoli odvrnil pogleda od bazena. Vendar, kot rečeno, ima lahko že kratkotrajna nepozornost oziroma odsotnost reševalca hude posledice za življenje in zdravje ljudi. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in obrazložiti, koliko časa v očitanem obdobju tožnik ni opazoval bazenov, za katere je bil takrat zadolžen.
zavarovalnina - nastanek škode - zdravljenje v tujini - premoženjsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti od zavarovalnine - splošni pogoji
Tožnik stroškov bolnišničnega zdravljenja ni plačal in torej zanje, ne glede na zatrjevani poziv bolnišnice za plačilo računa, ni bil oškodovan. Ker mu zatjrevana škoda ni nastala, ni upravičen do zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00069319
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 4, 6, 7, 7/1, 7/1-1, 17, 17/1, 17/1-1, 18, 19, 25, 66, 81. ZPP člen 18, 18/3, 51, 51a, 51a/2, 51a/3, 337, 337/1.
sklep o nepristojnosti - izpodbijanje sklepa o zavrženju tožbe - mednarodna pristojnost - pojem potrošnika - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - obratovalni stroški in stroški upravljanja - pogodbeno razmerje - kraj izpolnitve pogodbe - potrošniški spor - stalno prebivališče toženca - pristojnost za potrošniške pogodbe - izbira pristojnosti - dogovor o pristojnosti - nedovoljena pritožbena novota
Sporno pogodbeno razmerje ne izpolnjuje že osnovnih kriterijev za potrošniški spor iz prve točke 17. člena Uredbe, zato varovalna pristojnost ni podana.
Ker tožnik trdi, da je svoje pogodbene obveznosti do toženke izpolnjeval v Sloveniji, in je z vložitvijo tožbe izbral tukajšnje sodišče, je skladno z določbo druge alineje prve točke 7. člena Uredbe za razsojanje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069614
ZIZ člen 53, 55, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. OZ člen 134, 134/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 15, 15/3, 15/5, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nedenarna terjatev - poseg v osebnostne pravice po tisku - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - javni interes - legitimen cilj - kontekst objave - relativna javna oseba - dobra vera
Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.
Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja.
Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.
Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pravnomočno končan izvršilni postopek - pogodbena hipoteka - prisilna hipoteka - osebni stečaj dolžnika - končanje postopka osebnega stečaja - poplačilo iz zastavljene nepremičnine - pravni interes za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Pravovarstveni namen tožbe na nedopustnost izvršbe je v tem, da se ugotovi, da je izvršba na določeno stvar ali pravico v določenem izvršilnem postopku nedopustna, ker je tožnik imetnik pravice, ki preprečuje izvršbo na tako stvar ali pravico. Zato je tožnikov pravni interes podan le, če je v teku konkreten izvršilni postopek na konkretno stvar ali pravico, glede katere tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Drži, da so tožnikove nepremičnine še vedno hipotekarno obremenjene, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo. Vendar pa to še ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožba na nedopustnost izvršbe specifično pravno sredstvo, ki varuje interese tožnika zgolj v okviru konkretnega izvršilnega postopka. Izvršilni postopek, za katerega je tožnik zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je pravnomočno končan; postopek, ki se (morda) formalno še vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (in za katerega tožnik s tožbo ni zahteval nedopustnosti izvršbe) pa se zaradi pravnih posledic končanja osebnega stečaja ne bo mogel nikoli več nadaljevati.
V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da je hipoteka – kar velja tako za prostovoljno (pogodbeno) kot tudi t.i. prisilno hipoteko (pridobljeno v okviru izvršilnega postopka, kot je tudi v tem primeru) – akcesorna in kavzalna pravica, ki obstoji in je namenjena poplačilu določene terjatve. Če take terjatve ni več ali če je (kot v tem primeru) postala naturalna, torej neizterljiva, hipoteka, ki je bila vknjižena zaradi zavarovanja take (sedaj neobstoječe ali neizterljive) terjatve, obstoji zgolj formalno, četudi je še vedno vpisana v zemljiški knjigi, saj ne služi več zavarovanju nobene terjatve.