postopek delitve solastnine - status udeleženca v postopku - pravni interes za udeležbo v postopku - sprememba solastniškega deleža - nerelevantne pritožbene navedbe
Pritožnik ni več solastnik nepremičnin, ki se delijo v tem postopku, zato postopek na njegov pravni položaj nima več nobenega vpliva.
V posameznem sodnem postopku ne more biti udeležen vsakdo, pač pa le subjekti, na katerih pravice in obveznosti se postopek nanaša. Če se ne, za udeležbo v postopku nimajo pravnega interesa.
Ker vloga z dne 21. 12. 2022 potrebnih sestavin ni vsebovala, je sodišče pritožnika pozvalo, da jo v 15 dneh popravi in ustrezno dopolni. Ker vložnik ni postopal tako, kot mu je bilo naloženo, je vloga ob pravilno uporabljenem petem odstavku 108. člena ZPP zakonito zavržena.
Če najemnik ne vzdržuje stanovanja po določbah Pravilnika iz 125. člena SZ-1 je s tem podan odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga.
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
spor majhne vrednosti - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv sodišča na dopolnitev predloga - vročanje sodnih pisanj - vročitev sodnega pisanja - fikcija vročitve - vročilnica kot dokaz - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nedopolnjenega predloga
Iz vročilnice je razvidno, da je bil dne 18. 5. 2023 opravljen poskus vročitve spornega sklepa sodišča z dne 16. 5. 2023 toženi stranki, a sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti, zato je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in o roku 15 dni, v katerem jo mora prevzeti. Tožena stranka tudi v tem roku sodnega pisanja ni prevzela, zato ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 5. 6. 2023. Opisani postopek poskusa vročitve nedvoumno dokazuje, da se je toženi stranki sporni sklep vročalo v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - realizacija izvršbe - konec izvršilnega postopka - ustavitev izvršilnega postopka - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - zavrženje predloga
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ko je bila izvršba zaradi izterjave nedenarne terjatve (kot edine predlagane) že realizirana, ga je glede na obrazloženo vložil po tem, ko je bil predmetni izvršilni postopek že (samodejno) končan. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega predloga, saj končanega postopka ni mogoče nadaljevati
zaščita pred vznemirjanjem - uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni deli stavbe v etažni lastnini - ločenost pravic na stavbi (stavbišču) in na (ostalem) pripadajočem zemljišču - predhodno vprašanje
Tožnica je navajala in izkazala, da je lastnica (oziroma etažna lastnica) nepremičnine, na kateri je prvi toženec postavil vetrolov, in da dovoljenja (soglasja) za to ni dala. To zadošča za utemeljenost negatorne tožbe.
Z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih dne 24. 7. 1997 je odpadla podlaga za razlago, da je funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine. V spornem obdobju je bil edini nujni skupni del etažne lastnine stavbišče. Če se dokaže namen in volja prejšnjega in novega lastnika (dela) stavbe, da si prejšnji lastnik pridrži lastninsko pravico na delu pripadajočega zemljišča stavbe, je ob obstoju določenih okoliščin ugovor o ločenem pravnem prometu stavbe (stavbišča) in (preostalega) pripadajočega zemljišča po tem presečnem datumu lahko utemeljen.
izločitev dokazov - prepoznava oseb po fotografijah - zaslišanje priče - odvzem prostosti - pravica do tolmača
UZ o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah v skladu s 46. členom ZNPPol v skladu s sodno prakso ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, temveč zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, kar je v konkretnem primeru izpovedba priče, dana pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba priče ne more biti predmet izločitve, temveč se lahko tekom sojenja zgolj zastavi vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se nanaša na pravilnost ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa na zakonitost prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
odgovornost pri nesreči - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obseg povrnitve škode - deljena odgovornost za škodo - trčenje motornega vozila in motorista - nastanek nezgode - prehitevanje drugih motornih vozil
Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.
Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pravnomočno končan izvršilni postopek - pogodbena hipoteka - prisilna hipoteka - osebni stečaj dolžnika - končanje postopka osebnega stečaja - poplačilo iz zastavljene nepremičnine - pravni interes za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Pravovarstveni namen tožbe na nedopustnost izvršbe je v tem, da se ugotovi, da je izvršba na določeno stvar ali pravico v določenem izvršilnem postopku nedopustna, ker je tožnik imetnik pravice, ki preprečuje izvršbo na tako stvar ali pravico. Zato je tožnikov pravni interes podan le, če je v teku konkreten izvršilni postopek na konkretno stvar ali pravico, glede katere tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Drži, da so tožnikove nepremičnine še vedno hipotekarno obremenjene, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo. Vendar pa to še ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožba na nedopustnost izvršbe specifično pravno sredstvo, ki varuje interese tožnika zgolj v okviru konkretnega izvršilnega postopka. Izvršilni postopek, za katerega je tožnik zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je pravnomočno končan; postopek, ki se (morda) formalno še vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (in za katerega tožnik s tožbo ni zahteval nedopustnosti izvršbe) pa se zaradi pravnih posledic končanja osebnega stečaja ne bo mogel nikoli več nadaljevati.
V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da je hipoteka – kar velja tako za prostovoljno (pogodbeno) kot tudi t.i. prisilno hipoteko (pridobljeno v okviru izvršilnega postopka, kot je tudi v tem primeru) – akcesorna in kavzalna pravica, ki obstoji in je namenjena poplačilu določene terjatve. Če take terjatve ni več ali če je (kot v tem primeru) postala naturalna, torej neizterljiva, hipoteka, ki je bila vknjižena zaradi zavarovanja take (sedaj neobstoječe ali neizterljive) terjatve, obstoji zgolj formalno, četudi je še vedno vpisana v zemljiški knjigi, saj ne služi več zavarovanju nobene terjatve.
motenjski spor - motenje posesti - ekonomski interes - protipravnost - samovoljnost
Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti.
Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde.
Če toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela.
neto plača - pobot terjatev - ugovor ugasle pravice - dokazna ocena
V konkretnem primeru je prišlo do sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev (kompenzacija oz. pobot), ki je temeljil na izrecnem pisnem soglasju tožnika in je tako sporazum skladen tudi z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1. Ker je bil ugovor ugasle pravice, ki ga je podala toženka, utemeljen, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - oporočni in zakoniti dediči
Stališče sodišča prve stopnje, da pozneje najdeno premoženje dedujeta zgolj zakonita dediča (ne pa tudi oporočna dediča), ker je bil sklep o dedovanju izdan na podlagi poravnave z dne 23. 6. 2011, v kateri ni bilo govora o tem, kdo prevzame pokojnikova denarna sredstva, nima opore v 221. členu ZD. Le-ta ne ločuje med zakonitimi in oporočnimi dediči (oziroma oporočnih dedičev ne izloča od dedovanja pozneje najdenega premoženja).
kreditna pogodba v CHF - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - valutno tveganje - anuiteta - ohranitev pogodbe v veljavi - stroški pravdnega postopka - obrazložitev odločitve - predložitev listine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe. Take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.