DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
Ker vloga z dne 21. 12. 2022 potrebnih sestavin ni vsebovala, je sodišče pritožnika pozvalo, da jo v 15 dneh popravi in ustrezno dopolni. Ker vložnik ni postopal tako, kot mu je bilo naloženo, je vloga ob pravilno uporabljenem petem odstavku 108. člena ZPP zakonito zavržena.
Če najemnik ne vzdržuje stanovanja po določbah Pravilnika iz 125. člena SZ-1 je s tem podan odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga.
Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00069582
ZPP člen 206, 206/4. ZPSVIKOB člen 3, 4, 43.
imetnik podrejenih obveznic - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - revizija - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse višjih sodišč - razlaga zakonske določbe - restriktivna razlaga - strokovno vprašanje - pravna varnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno.
Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično.
postopek delitve solastnine - status udeleženca v postopku - pravni interes za udeležbo v postopku - sprememba solastniškega deleža - nerelevantne pritožbene navedbe
Pritožnik ni več solastnik nepremičnin, ki se delijo v tem postopku, zato postopek na njegov pravni položaj nima več nobenega vpliva.
V posameznem sodnem postopku ne more biti udeležen vsakdo, pač pa le subjekti, na katerih pravice in obveznosti se postopek nanaša. Če se ne, za udeležbo v postopku nimajo pravnega interesa.
Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - skupna lastnina - strinjanje stranke
(Ne)strinjanje tožnika s toženkinim predlogom za prekinitev postopka ne more imeti nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. To je dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
motenjski spor - varstvo soposesti - izvrševanje soposesti - prenehanje motenja - rok za vložitev tožbe - dovoljena samopomoč
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00070932
ZPP člen 205, 206, 206/4.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odreditev prekinitve postopka - restriktiven pristop - dopuščena revizija - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - načelo pravne države - pravica do sojenja v razumnem roku
Glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00070624
ZDSS-1 člen 70, 70/1. ZIZ člen 270, 270/1. ZUP člen 7.
začasna odredba - predlog za začasno odredbo
Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe.
motenjski spor - motenje posesti - ekonomski interes - protipravnost - samovoljnost
Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - namen storilca - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - zadovoljevanje spolnega nagona
Časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja, storjena z namenom potešitve spolne sle.
Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj.
Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožniku, da je striptiz seksualna razvedrilna zabava za odrasle, ni pa primerna za otroke mlajše od petnajst let, fotografije, ki jih je obtoženi pokazal oškodovanki, pa niso zgolj seksualno gradivo, temveč pornografsko gradivo.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pravnomočno končan izvršilni postopek - pogodbena hipoteka - prisilna hipoteka - osebni stečaj dolžnika - končanje postopka osebnega stečaja - poplačilo iz zastavljene nepremičnine - pravni interes za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Pravovarstveni namen tožbe na nedopustnost izvršbe je v tem, da se ugotovi, da je izvršba na določeno stvar ali pravico v določenem izvršilnem postopku nedopustna, ker je tožnik imetnik pravice, ki preprečuje izvršbo na tako stvar ali pravico. Zato je tožnikov pravni interes podan le, če je v teku konkreten izvršilni postopek na konkretno stvar ali pravico, glede katere tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Drži, da so tožnikove nepremičnine še vedno hipotekarno obremenjene, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo. Vendar pa to še ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožba na nedopustnost izvršbe specifično pravno sredstvo, ki varuje interese tožnika zgolj v okviru konkretnega izvršilnega postopka. Izvršilni postopek, za katerega je tožnik zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je pravnomočno končan; postopek, ki se (morda) formalno še vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (in za katerega tožnik s tožbo ni zahteval nedopustnosti izvršbe) pa se zaradi pravnih posledic končanja osebnega stečaja ne bo mogel nikoli več nadaljevati.
V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da je hipoteka – kar velja tako za prostovoljno (pogodbeno) kot tudi t.i. prisilno hipoteko (pridobljeno v okviru izvršilnega postopka, kot je tudi v tem primeru) – akcesorna in kavzalna pravica, ki obstoji in je namenjena poplačilu določene terjatve. Če take terjatve ni več ali če je (kot v tem primeru) postala naturalna, torej neizterljiva, hipoteka, ki je bila vknjižena zaradi zavarovanja take (sedaj neobstoječe ali neizterljive) terjatve, obstoji zgolj formalno, četudi je še vedno vpisana v zemljiški knjigi, saj ne služi več zavarovanju nobene terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00082092
ZPP člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286. ZLPP člen 50, 50/4. SPZ člen 19, 44, 44/1. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZV-1 člen 182, 182/1. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - osnovna sredstva - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - javno dobro - status javnega dobra - grajeno javno dobro - vodotok - aktivna in pasivna legitimacija strank - presoja utemeljenosti ugovora - lastninsko preoblikovanje - kapitalska družba - stranski intervenient - intervencijski interes - prekluzija - stroški pravdnega postopka
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.
neto plača - pobot terjatev - ugovor ugasle pravice - dokazna ocena
V konkretnem primeru je prišlo do sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev (kompenzacija oz. pobot), ki je temeljil na izrecnem pisnem soglasju tožnika in je tako sporazum skladen tudi z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1. Ker je bil ugovor ugasle pravice, ki ga je podala toženka, utemeljen, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.
odgovornost pri nesreči - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obseg povrnitve škode - deljena odgovornost za škodo - trčenje motornega vozila in motorista - nastanek nezgode - prehitevanje drugih motornih vozil
Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.
Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.