povzročitev škode - odškodninska odgovornost upravljalca smučišča - podlage za odgovornost - kršitev pravil o varnosti na smučiščih
Odgovornost za škodo, katere vzrok je neurejenost smučišča, je praviloma krivdna. Tveganje, ki izhaja iz smučanja samega, prevzame nase smučar. Upravljalec smučišča pa je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev, ki mu jih nalaga zakon. V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo na nezahtevnem smučišču, namenjenem tudi otrokom in slabšim smučarjem. Takega smučišča ni mogoče šteti za nevarno stvar, zaradi katere bi bil upravljalec objektivno odgovoren. Nevarno je bilo tožnikovo smučanje. Za svoje ravnanje pa odgovarja tožnik sam. Tožbeni zahtevek je bil zato zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (21.čl.
Zakona o varnosti na javnih smučiščih in 154.čl. ZOR).
prometni davek - davek za doma izdelano plovilo - zavezanec za plačilo prometnega davka - osnova za davek
Zavezanec za davek iz prometa proizvodov - doma izdelanega plovila, za katero je obvezna registracija, je tudi oseba, ki je plovilo izdelala sama za lastno rabo.
Vrednosti lastnega dela se ne odšteva od davčne osnove, ker zakon tega ne določa.
Da bi se vrednost predloženih računov valorizirala, bi moral določati zakon.
V zvezi z višino pokojninske osnove je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem morale biti zagotovljene vse pravice, ki so jih pridobili do 25.6.1991. To pomeni, da bi tudi njihova plača morala biti taka, kot bi jo imeli, če bi v Teritorialni obrambi Slovenije opravljali delo na delovnem mestu, kot so ga prej opravljali v JLA. To sicer ne pomeni avtomatičnega prenosa oziroma ustrezne valorizacije prejšnje plače, kot to meni revident, ampak zahteva nov izračun, ki temelji na določbah zakona o delavcih v državnih organih in na njem temelječih predpisih, vse ob upoštevanju čina, usposobljenosti in delovnega mesta, ki so ga prej opravljali. Samo tako bi priznana pravica lahko zagotavljala skladnost z določbo 14. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, kot mu jih je ustavni zakon zagotavljal, in enakost, ki jo zahteva določba 14. člena ustave RS.
izredna pravna sredstva - revizija - obseg revizijskega preizkusa
Če se z revizijo napada le ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče z revizijo izpodbijano sodbo preizkusi le v obsegu kot to določa 386. člen ZPP - po uradni dolžnosti.
ZPP (1977) člen 350. ZDSS člen 24. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-5.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - vsebina pritožbe
Revizijsko sodišče se pridružuje nižjima sodiščema, da je zaradi postopanja tožene stranke, ki ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, v spornem primeru, treba dopisa, s katerima tožnica zahteva dejansko vrnitev na delo, šteti za zahtevi za varstvo pravic. Ob vložitvi dopisov tožnica ni od tožene stranke dobila še nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, onemogočeno ji je bilo samo dejansko opravljanje dela. Zato seveda tudi jasno izražene zahteve za varstvo pravic takrat ni bilo mogoče vložiti. Vsebina dopisov, ki vsebinsko pokriva osnovne zahteve 350. člena ZPP, pa kaže na to, da jih je bilo treba obravnavati kot zahteve za varstvo pravic.
Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica bila odsotna pet zaporednih dni neupravičeno, da pa se je kasneje vrnila na delo, kar pomeni, da ji delovno razmerje lahko preneha samo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker drugostopenjski organ tožene stranke o tožničini zahtevi za varstvo pravic ni odločal, je to odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) lahko nadomestila sodba prvostopenjskega sodišča. Postavi se vprašanje, ali je datum prenehanja delovnega razmerja lahko datum izdaje sodbe, to je 18.5.1995, ali bi morda to moral biti datum pravnomočnosti sodne odločitve. Vendar v spornem primeru, ko gre samo za revizijo tožene stranke, to ni pomembno, saj bi ji bila drugačna odločitev lahko samo v škodo. Ker ni bilo dokončne odločitve tožene stranke, tožnici, zaradi vložene zahteve za varstvo pravic, vsaj do odločitve sodišča delovno razmerje ni moglo prenehati. Ker pa se tožnica zoper določitev datuma o prenehanju delovnega razmerja ni pritožila, ampak ga je sprejela, ker ga je določilo prvostopenjsko sodišče, ga pritožbeno sodišče tudi ni posebej preverjalo, enako pa ne revizijsko sodišče.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - sklep o stroških
Po 1. odstavku 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija samo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka ni dovoljena.
Za presojo ali je bila s kršitvijo delovne discipline storjena večja škoda, ni absolutno sprejemljiva opredelitev večje škode v 126. členu KZ. Ali je škoda večja, je treba presojati tudi z vidika oškodovanca (njegovega premoženjskega stanja), če ni že v splošnem aktu določeno, kaj se šteje za večjo škodo.
ZPP (1977) člen 354, 354/1, 354/2, 354/2-13, 385. ZDR (1977) člen 184. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - delovno razmerje pri delodajalcu
Tožnik je naročil svojemu podrejenemu, da izpolni dosje, v katerega je vpisal neresnične podatke o prejemu živila, ki ga tožena stranka dejansko ni prejela in zato ni nastala njena plačilna obveznost. S tem ravnanjem je tožnik storil hujši kršitvi delovne obveznosti:
nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja, ter zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooblastila. Bil je dokazan namen tožnika, da se spremeni vsebina listine, zaradi česar prilastitveni namen za kvalifikacijo kršitev ni bistven.
roki in naroki - vloga vezana na rok - nepristojno sodišče
Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. V spornem primeru, kjer je revizijo vložil državni organ, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika.
Nevednost v primeru državnega organa ne more biti ugotavljana oziroma zatrjevana, ker pa je bila sporna revizija na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tudi očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik nekdanji sodnik sodišča, ki je predlagalo delegacijo, kar pomeni, da obstoji okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodnikov in s tem sodišča. To pa je tehten razlog, da sodišče ne more voditi postopka in odločati o tožbenem zahtevku.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela
Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik z dela odsoten neupravičeno in da se na delo ni vrnil, to pa pomeni, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-8, 8, 8/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - članstvo v društvu za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2.čl. ZKLD - opustitev ovadbe
Obsojencem je bilo očitano, da so nameravali pobegniti preko državne meje v Avstrijo, kar pa jim ni uspelo, saj so bili v Č. aretirani. V takem opisu njihovega ravnanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD, saj ni konkretizirano, kakšni združbi, ki naj bi v inozemstvu delovala na način, opisan v 1.odst. 2.čl. ZKLD, naj bi se obsojenci priključili.
vojni zločin - narodni sovražnik - članstvo v Kulturbundu
Z navedbo, da je bil obs. J.D. član "Kulturbunda" in funkcionar "Heimatbunda", je kot inkriminacija opisan le status obsojenca, ne da bi bilo pri tem konkretno navedeno njegovo ravnanje. Zato je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišče RS z dne 1.4.1994, št. U-I-6/93, da le v članstvu obsojenca v "Kulturbundu" in v očitku, da je bil funkcionar "Heimatbunda", niso podani znaki kaznivih dejanj po 13. in 14.čl. UVS.
Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju goljufije je ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v zmoti, tako kaznivo dejanje pa ostane pri poskusu, če storilec opisanega namena, torej pridobitve premoženjske koristi, ne doseže.
meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - reformatio in peius - stroški kazenskega postopka
1) Vprašanje strožje kazenske sankcije v smislu 385. člena ZKP se ne more presojati samo na podlagi abstraktne primerjave posameznih kazenskih sankcij, temveč je treba upoštevati konkretno izrečeno kazensko sankcijo in konkretnega storilca.
2) Prepoved iz 385. člena ZKP ne velja za stroške kazenskega postopka.
Pravilna razlaga določb 205. člena ZKP o odreditvi, podaljšanju in trajanju pripora ter vrsti in sestavi sodišča, ki o tem odloča, pove, da se v isti zadevi zoper istega obdolženca le enkrat odredi pripor, nato pa se ga podaljšuje, pa čeprav bi vmes prišlo tudi do začasne odprave.
V obravnavanem primeru se je postopek z zahtevkom v znesku 50.968,35 SIT začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje in v 9. členu limitira vrednost spornega predmeta, ki še ne dopušča revizije, z zneskom 80.000,00 SIT.
prodaja - obveznosti prodajalca - izročitev stvari
Dejanske ugotovitve brez dvoma potrjujejo pravno stališče, da pogodbi zvesta tožeča stranka utemeljeno zahteva izročitev stanovanja ob hkratnem plačilu zadnjega obroka kupnine.
sklenitev pogodbe - obličnost pogodbe - predpogodba - ara - dopustnost dogovora o ari pri predpogodbi - obličnost predpogodbe - sankcija, če predpogodba nima potrebne oblike
Ara je premoženjska korist, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena stranka izroči drugi stranki zaradi utrditve svoje obveznosti. Za veljavnost are je značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe. Če temeljna obveznost ni veljavna, tudi ara ni veljavna.
Ker sta sodišči ugotovili, da osnutek kupoprodajne predpogodbe med prvotoženo stranko in tožnikom (brez številke in brez datuma)
pogodbeni stranki nista podpisali, sta pravilno uporabili določilo prvega odstavka 70. člena ZOR, po katerem pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi akcesorni dogovor o ari ne.