Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. V celoti se osredotoča na pomen konkretne zadeve, čemur revizijski postopek (vsaj v prvi vrsti) ni namenjen. Ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da opustitve delodajalca glede zagotavljanja varnega delovišča, izvajanja nadzora in ustreznega usposabljanja niso v vzročni zvezi z nastalo škodo.
Predlog se zavrne.
Okoliščin, ki jih v predlogu navaja tožnik, ni mogoče umestiti pod "drug tehten razlog" v smislu 67. člena ZPP. Tožnikovi očitki o nezakonitih odločitvah in nezakonitem ter nasilnem sojenju v drugih predhodnih postopkih pred pristojnim sodiščem, s katerimi tožnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti. Tudi sicer gre za neizkazana zatrjevanja, iz katerih ne izhaja, da vsi sodniki pristojnega sodišča ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Dvom v pravilnost vodenja postopkov in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev.
Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka.
Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Glede na podatke spletnega portala Google Zemljevidi je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici od zavoda, v katerem živi nasprotni udeleženec, oddaljeno 270 km, medtem ko je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni od njega oddaljeno le 22,8 km. Ker ima nasprotni udeleženec začasno prebivališče v Kuzmi, je ob upoštevanju petega odstavka 11. člena ZNP-1 za odločanje v zadevi sicer krajevno pristojno tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti, a je to od kraja njegovega bivanja oddaljeno malenkost dlje (27,5 km). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da se za odločanje v tej zadevi določi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, saj bo izvedba postopka ravno na tem sodišču najlažja in najcenejša.
Poseg v pravnomočno urejena razmerja je torej dovoljen le izjemoma, v zakonsko določenih primerih, med katere sodi tudi odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, če je z njo (očitno) prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP‑2). Vrhovno sodišče je kot takšne kršitve v svoji sodni praksi že spoznalo primere, ko se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes), in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), to je Sodišče Evropske unije, Vrhovno in Ustavno sodišče, pri slednjem v obsegu, razvidnem iz te sodbe.
Z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v abstraktnem postopku presoje ustavnosti, katerega rezultat je razveljavitev posamezne zakonske določbe, pa ni poseženo v njeno učinkovanje oziroma pomen z učinkom od njenega nastanka. Nasprotno, razveljavitev velja le za naprej (ex nunc) in za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča zato, tudi če se nanaša na materialnopravno zakonsko normo, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo zaradi uporabe te norme v upravni odločbi z njo že prekršeno materialno pravo v smislu drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Uporaba izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je izjemoma lahko podana tudi v takšnih primerih, vendar le pod pogojem, da ugotovljena protiustavnost materialnega zakona, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temelji na ugotovitvi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnih zavezancev, ki je vodila do tega, da so bili posamični akti, izdani na podlagi neustavnega zakona, že ob njihovi izdaji obremenjeni z (očitno) kršitvijo materialnega prava.
Ustavno sodišče v obrazložitvi 1. točke izreka odločbe U‑I‑113/17 z dne 30. 9. 2020 (delna razveljavitev četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2) ni prepoznalo kršitev človekovih pravic, ki bi vodile do očitne kršitve materialnega prava pri izdaji upravnih odločb, izdanih na podlagi te zakonske določbe, temveč je ugotovilo kršitve procesnih pravic strank v navedenih davčnih postopkih. To pomeni, da tudi protiustavnost, ugotovljena s to odločbo Ustavnega sodišča, ne pomeni kršitve materialnega prava, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.