določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - določitev krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - zavrnitev predloga
Zgolj dejstvo, da je direktor toženke uspešen podjetnik, ki je po nespornih trditvah pravdnih strank in razpravljajočega sodnika znan v medijih, še ne pomeni, da je podan dvom v nepristranskost odločanja vseh sodišč, ki se sicer tako ali tako domneva. Ostali konkretizirani očitki tožnika pa so uperjeni v različne procesne odločitve razpravljajočega sodnika v obravnavanem in nekaterih drugih postopkih. Predlog za delegacijo pristojnosti ni namenjen vsebinskemu preverjanju odločitev sodišč nižje stopnje, temu so namenjena predvidena pravna sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00080821
ZFPPIPP člen 278, 278/2. URS člen 33. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izpodbijane dolžnikovih pravnih dejanj - vrnitev v stečajno maso - pravica do zasebne lastnine - dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali višje sodišče s tem, ko je naložilo toženi stranki, da mora v stečajno maso vrniti nepremičnine, katerih vrednost se je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe zaradi vlaganj tožene stranke (gradnje stanovanjske hiše) cca. petnajstkrat povečala, ni pravilno uporabilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP (po katerem v primeru, če vračilo ni mogoče, lahko sodišče dosodi le plačilo denarnega nadomestila) in je s tem poseglo tudi v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - predlog sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - večje sodišče - okoliščine konkretnega primera - zavrnitev predloga
Primarni razlog za prenos pristojnosti je smotrnost, pomembnost instituta delegacije pa se kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard "drugih tehtnih razlogov" zajema različne okoliščine, ki bi utegnile v javnosti vzbuditi dvom v nepristranskost sojenja.
Pri odločanju o delegaciji pristojnosti je treba imeti pred očmi vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da tožnica ni kot javna uslužbenka del sodnega osebja in tudi ni funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti, temveč je kot varnostnica zunanja sodelavka sodišča. Sporno okoliščino je mogoče nadzirati z ustrezno organizacijo delovnega procesa oziroma je v morebitnih posameznih primerih tesnejših odnosov, ki bi presegali običajno službeno znanstvo, mogoče zagotoviti videz nepristranskosti sojenja v okviru procesnega instituta izločitve po 70. in 75. členu ZPP.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pooblastila pritožbenega sodišča - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Pritožbeno sodišče pravilnosti stališč glede pomembnega materialnopravnega in dejanskega sklopa (vprašanje nujnih deležev) sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski odločbi opredelitev do njih popolnoma izostala, saj je dedič nujni delež uveljavljal šele v pritožbi. Če bi se sodišče druge stopnje prvič ukvarjalo s vprašanjem nujnega dedovanja bi se postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča, kar bi pomenilo kršitev pravice do dvostopenjskega sojenja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva - služenje vojaškega roka - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev pritožbe
Ob presoji zahteve za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti so lahko upoštevni tudi novi dokazi ali nova dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, a jih oseba takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
Uradna oseba je v prejšnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti prosilca seznanila, da so njegovi podatki in izjave v tem postopku varovani v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, da je postopek zaupen, da je zaupne narave tudi osebni razgovor ter da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici. Prosilec je bil opozorjen na dolžnost, da sam navede dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Prosilec je potrdil, da je vse navedeno razumel, in da je imel ob koncu razgovora možnost podati navedbe, za katere bi sam menil, da so pomembne za njegov postopek, a je na to odgovoril, da česa takega nima. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo sklep, da pritožnik v prejšnjem postopku po svoji krivdi ni navedel, da se ne želi vrniti v Maroko zaradi obveznosti služenja vojaškega roka.
Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083747
ZKP člen 329, 329/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje nasilja v družini - substanciran dokazni predlog - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu
Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi vedel povedati, kaj o obsojencu, ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi bili predlagani priči znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi steenami. S takšnim rtavnanjem obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten.
V primeru zavrnitve dokaznega predloga lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zloraba položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - enovito kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje
Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno.
Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.
Pri razlagi zakonskega besedila je bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik.
Ravnanja obsojenega ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 20/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.
Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
druga odločba - obnova postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - pravnomočno končan kazenski postopek - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
V skladu z določbo 406. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali pravnomočno sodbo, na zahtevo upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Iz navedene določbe je mogoče razbrati temeljni pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ta je, da ga je mogoče vložiti v obsojenčevo korist le zoper pravnomočno sodbo in zoper nekatere pravnomočne sklepe, s katerimi se kazenski postopek konča.
Zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ker postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe predstavlja posebno obliko pravne pomoči in ne kazenskega postopka, ki bi bil pravnomočno končan.
Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju revizije pravilna, a ne zato, ker bi bila ta nepopolna, temveč zato, ker za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Na odločitev v obravnavani zadevi to ne vpliva, saj enaka posledica, tj. zavrženje po prvem odstavku 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zadane tako nepopolne kot tudi nedovoljene revizije.
URS člen 2, 14, 34, 35, 42, 56, 57. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sodbo - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - poseg v ustavne pravice posameznika - test sorazmernosti - odločba Ustavnega sodišča - varovanje zdravja in življenja ljudi - dopustnost posega v ustavno pravico - zavrnitev pritožbe
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. Vsak posameznik ima dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 367, 367/1, 374, 374/2.
direktna revizija - zavrženje - zavlačevanje postopka - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Revizijo je mogoče vložiti le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Revizija, ki ni bila vnaprej dopuščena, je torej nedovoljena, z naknadno vloženim predlogom za njeno dopustitev pa te njene pomanjkljivosti ni mogoče sanirati.
Predlagatelj je Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe FURS, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena ZUS-1), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja. Tak predlog za dopustitefv revizijeni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.