URS člen 33. ZGD-1 člen 395, 395/7, 395/7-1, 401/1, 401/1-1, 401/1-2. ZFPPIPP člen 199, 199/1, 199/1-3, 199d, 199d/4. ZRev-2 člen 4. ZPP člen 274, 274/1.
ničnost letnega poročila - izpodbijanje sklepa skupščine - izpodbojna tožba - poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala - razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala - pravni interes - nekdanji delničar
V obeh revizijah zatrjevano ključno dejstvo, zaradi katerega naj bi bilo letno poročilo nično, to je bistvena podcenitev vrednosti nepremičnega premoženja toženke, ni razlog, ki je pomemben za upnike (in tudi ne dosega javnega interesa), temveč je pomemben ožje, le za delničarje. Zato ni upošteven razlog za ničnost letnega poročila toženke iz prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1.
Ko je predmet revizijskega vprašanja zakonsko pravilo blanketne narave, kar druga alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1 je, mora revident konkretno zatrjevati, katero pravno pravilo, na katerega blanketna norma napotuje, je bilo kršeno in zakaj ter kako to vpliva na zakonitost letnega poročila.
Izpolnitev pogojev za izpodbijanje sklepov skupščine ob vložitvi tožbe ne pomeni, da je s tem izpolnjen pravni interes za tožbo, ne glede na okoliščine, do katerih lahko pride med pravdo in ki so upoštevne za položaj delničarja kot imetnika tistih pravic, ki so mu ob vložitvi tožbe dajale upravičenje za vložitev izpodbojne tožbe; kadar so te delnice razveljavljene v drugem sodnem postopku, konkretno v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo izvedeno zmanjšanje osnovnega kapitala na 0 (nič), z razveljavitvijo pa so prenehala tudi materialnopravna upravičenja iz delnic, bi morale tožnice - nekdanje delničarke izkazati pravni interes za nadaljevanje izpodbojne tožbe. Tožnice pravnega interesa za odločanje o izpodbojni tožbi niso izkazale.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pripor - nedovoljeni dokazi - neustavnost zakona - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - doktrina prima facie
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP oziroma presojo o javni dostopnosti podatkov, pridobljenih po določbi 156. člena ZKP. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za prima facie nezakonite dokaze, o katerih bi lahko odločilo Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo z varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079676
ZKP člen 155a. KZ-1 člen 41, 41/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba - tajno delovanje - izzivanje kriminalne dejavnosti - privilegij zoper samoobtožbo - samoiniciativne izjave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje tajnega policijskega delavca
Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.
Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.
kršitev pravice do obrambe - postavitev novega izvedenca - presoja izvedenskega mnenja - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje
Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - premoženjskopravni zahtevek - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 105. člena ZKP); v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00079186
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - prepoznavnost osebe - povprečen bralec - protipravnost - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Predsednik sodišča v pravdnem postopku ni pristojen podajati predlogov po 67. členu ZPP, marveč ima tako pooblastilo zgolj razpravljajoči sodnik. Drugačna razlaga bi posegala v neodvisnost zakonitega sodnika. Ker predsednik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ni legitimiran za vložitev predloga po 67. členu ZPP, je Vrhovno sodišče njegov predlog zavrglo.
Ne glede na materialnopravno upravičenje hipotekarnih upnikov iz tretje alineje drugega odstavka 154. člena SPZ, da dosežejo prenehanje hipoteke, in splošno pravilo iz prvega odstavka 40. člena ZZK-1, je treba pri izbrisu prisilne hipoteke v zemljiški knjigi upoštevati posebnosti in smisel prisilne hipoteke, ki je intrinzično vezana na izvršilni postopek. Ker je v primeru prisilne hipoteke matični postopek izvršilni, zemljiškoknjižni postopek pa ima le izvedbeno funkcijo, je zmotna razlaga, da pravna ureditev upnikom prisilne hipoteke omogoča, da v izvršilnem postopku, ki ni končan oziroma izvršba ni bila ustavljena, dosežejo izbris prisilnih hipotek (in zaznamb izvršbe) mimo izvršilnega (v tem primeru "matičnega") postopka.
Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem, da črtanje četrtega odstavka 90. člena ZZK-1 nima pravnih posledic. Strinja se s stališčem pravne teorije, da upnika, ki je hkrati hipotekarni upnik (materialnopravni upravičenec), ni treba varovati pred tveganjem, da bo izgubil procesni položaj zavarovanega upnika v izvršbi. V izvršilnem postopku pa ne gre le za položaj strank, ampak tudi drugih oseb - udeležencev -, ki vstopijo v že začeti postopek, da bi zavarovali svoj pravni položaj; pri izvršbi na nepremičnine so to tudi potencialni kupci (udeleženci dražbe) in dejanski kupec nepremičnine.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nekdanji sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Primarni razlog za prenos pristojnosti je smotrnost, pomembnost instituta delegacije pa se kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard "drugih tehtnih razlogov" zajema različne okoliščine, ki bi utegnile v javnosti vzbuditi dvom v nepristranskost sojenja.
Okoliščina, da je (sicer nekdanji) sodnik pristojnega sodišča stranka v pravdnem postopku, nedvomno pomeni tehten razlog po 67. členu ZPP, saj vpliva na videz nepristranskosti sodišča v očeh javnosti.
ZIntPK člen 56, 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZGD-1 člen 32, 266, 293.
dopuščena revizija - izjeme lobiranja - poslovni interes družbe - varstvo človekovih pravic - pravna država - izvoljeni predstavnik interesne organizacije - restriktivna razlaga izjem - zavrnitev revizije
Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.
Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.
S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.
Nasprotni udeleženec se v pritožbi tematsko loteva vsebine sodne odločbe o glavni stvari. To pa ni predmet pritožbenega odločanja, ko gre za pritožbo zoper popravni sklep.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - neverodostojne izjave prosilca - dokazna ocena - pritožba tožene stranke - informacije o izvorni državi - sporno dejansko stanje - sojenje na seji - glavna obravnava - ugoditev pritožbi
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
oporočno dedovanje - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje - dedna pravica - odgovor na pritožbene navedbe - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - uničenje oporoke - preklic oporoke - oporočiteljeva volja - oporočna sposobnost - ocena verodostojnosti priče - dejansko stanje - dokazna ocena - meje preizkusa v pritožbenem postopku - volja zapustnika
Z vidika dopuščenega revizijskega vprašanja je bistveno le to da je pritožbeno sodišče tožnici odreklo možnost, da navedbe, ki so odločilnega pomena, presodi sodišče druge stopnje oz. v delu, kjer jih je spregledalo sodišče prve stopnje, sploh katerokoli sodišče. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožnici odvzelo pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sodna zapisnikarica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - večje sodišče
Pri odločanju o delegaciji pristojnosti je treba imeti pred očmi vse okoliščine primera. Upoštevati je treba, da tožnica ni sodni funkcionar (sodnica) pristojnega sodišča, kakor tudi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani največje sodišče v državi.
Videz nepristranskosti sojenja, kadar obstajajo določene osebne povezave med sodniki in pravdnimi strankami, je mogoče zagotoviti z uporabo instituta izločitve (70. člen ZPP) in ustrezno organizacijo dela.
To pravno sredstvo, ki je sicer poimenovano pritožba, je zamejeno na en sam procesni pritožbeni razlog. Ta je opisan v drugem odstavku 357.a člena ZPP ter je bil strankam že pojasnjen tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Nanaša se na vprašanje (ne)pravilne uporabe razveljavitvenega pooblastila.
Pritožnica tega pritožbenega razloga ne uveljavlja, marveč napada vsebinske razloge sklepa pritožbenega sodišča.
Ko Vrhovno sodišče takšno, nedovoljeno grajo vsebinske odločitve iz pritožbene vloge odlušči, ostane le še gola pritožba.