I. Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali Zakon o medijih v primerih, ko je obvestilo vsebinsko strukturirano in prepleteno tako, da ni mogoče razločiti, ali se posamične trditve nanašajo na pravno osebo ali na njenega zakonitega zastopnika, priznava pravni interes za objavo popravka obema subjektoma, tako da popravek lahko zahteva le eden od njiju ali pa morata pravna in fizična oseba vložiti ločeni, četudi vsebinsko enaki zahtevi za popravek?
2. Ali je pravna oseba upravičena zahtevati objavo popravka tudi glede navedb, ki so v obvestilu oblikovane kot očitki zoper njenega zakonitega zastopnika, kadar so ti očitki po svoji vsebini neločljivo povezani z dejavnostjo ali poslovanjem pravne osebe ter jih je bilo mogoče izvrševati izključno prek zakonitega zastopnika, tako da so navedbe na videz navzven usmerjene v fizično osebo, dejansko pa se navedbe nanašajo na pravno osebo?
3. Ali odklonitveni razlog po Zakonu o medijih, da zahtevani popravek ne sme biti nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša, pomeni, da je lahko popravek celo bistveno daljši, če vsebinski razlogi to utemeljujejo oziroma je le na tak način možno doseči namen popravka?
4. Ali mora popravek v širšem smislu (prikaz nasprotnih dejstev) nujno vsebovati ali navajati in s tem dokazovati tudi ustrezno poslovno dokumentacijo pravne osebe, ki zahteva popravek, da lahko prizadeta pravna oseba uveljavi svojo pravico do popravka?
Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe ‑ z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Naravo sklepov iz prvega odstavka 384. člena ZPP, zoper katere je revizijo mogoče dopustiti, imajo v postopkih po ZPND le tisti sklepi sodišča druge stopnje, s katerimi je odločeno, da se povzročitelju nasilja skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND izreče časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo. Predlog nasprotnega udeleženca za dopustitev revizije se namreč nanaša na odločitev sodišča druge stopnje glede časovno omejenih ukrepov. Ker njegov predlog po pojasnjenem torej ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP‑1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).