Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).

Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnica lahko na originaren način pridobila lastninsko pravico z gradnjo na zemljišču, ki je del zaščitene kmetije, in je stavba nelegalna gradnja ("črna gradnja").

Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.

Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.