Pri odločanju o zahtevku za izdajo uporabnega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 101. člena ZGO-1 je bistvenega pomena poleg ostalih zahtevanih pogojev ugotoviti tudi obstoj naravne oziroma druge nesreče ter presoditi, ali je bil objekt potreben (to je zgrajen) zaradi naravne ali druge nesreče, ki je neposredno grozila, oziroma ali je bil potreben zato, da se preprečijo ali zmanjšajo njene posledice (tretji odstavek 1. člena ZGO-1). Upravni organ zato po presoji sodišča ni pravilno uporabil materialnega prava, ko je zaključil, da podporna konstrukcija ne predstavlja objekta iz tretjega odstavka 1. člena ZGO-1, ker zdrsa zemljin ni mogoče šteti za nesrečo, ki bi bila neodvisna od investitorjevih oziroma človeških ravnanj in volje. Obravnavana določba namreč ne izključuje uporabe določb ZGO-1 le v primeru naravnih nesreč, pač tudi v primeru ostalih, t.i. drugih nesreč, vzrok katerih je lahko po presoji sodišča tudi človeški dejavnik. Namen citirane določbe je omogočiti hitro in učinkovito ukrepanje v primerih, ko zaradi (naravne ali druge) nesreče grozi nastanek škode. Zato pri presoji, ali za nek objekt veljajo določbe ZGO-1, vzrok nesreče in odgovorna oseba nista pomembna.
transferne cene - povezane osebe - davek od dobička pravnih oseb
Da bi morala možnost vplivanja, ki se zahteva po 18. členu ZDDPO, izhajati iz korporacijske - statusne povezanosti družb in iz statusnega načina obvladovanja, ZDDPO ne določa. Po ZDDPO, ki je v tem pogledu sedes materiae, je pomemben dejanski vpliv oziroma celo samo možnost takšnega vplivanja. Za določanje transfernih cen je v 10. členu ZDDPO predpisana metoda primerjalnih cen, ki pa morajo biti med seboj primerljive, kar pomeni, da je treba pri ugotavljanju tržne cene poleg končne cene proizvoda primerjati tudi elemente poslovanja, ki vplivajo na njeno višino - vse s ciljem, da se ugotovijo tiste cene, ki bi veljale, če bi poslovanje potekalo pod normalnimi tržnimi pogoji, in s tem doseže namen citirane zakonske določbe.
določitev liste kandidatov za volitve Državnotožilskega sveta - začasna odredba - volitve članov Državnotožilskega sveta - pravno varstvo volilne pravice med kandidacijskim postopkom za (nadomestne) volitve članov Državnotožilskega sveta
Volitve članov Državnotožilskega sveta izmed državnih tožilcev so v zakonu urejene tako, da omogočajo varstvo ustavne pravice iz 44. člena URS tudi že v prvem delu postopka, saj zakon vsebuje posebna določila glede oblikovanja kandidatnih list. Čeprav pri teh volitvah ne gre za uresničevanje volilne pravice iz 43. člena URS, je glede na osnovno podobnost zakonske ureditve volilnega postopka, določenega v 22. in naslednjih členih ZS, na katere napotuje 1. odstavek 21. člena ZDT, z zakonsko ureditvijo volilnega postopka po ZVDZ, katerega temeljna značilnost je tudi ločena ureditev postopka sodnega varstva za fazo kandidiranja in za fazo ugotavljanja volilnega izida, po mnenju sodišča smotrno, da se sodno varstvo dopušča že po kandidacijski fazi volilnega postopka. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na Pojasnila tožene stranke za izvedbo ter na vse akte in dejanja, opravljena na podlagi teh Pojasnil. Po mnenju sodišča so po svoji pravni naravi Pojasnila splošni akt (interne narave), ti pa ne uživajo sodnega varstva v upravnem sporu. Pojasnil, ki ju s tožbo izpodbijana tožnika v upravnem sporu, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru tožnika s (skupno) pritožbo in tožbo izpodbijata več aktov oziroma dejanja tožene stranke, vendar to niso akti, ki se izvršujejo po določilih ZUP. Zato je sodišče zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe presojalo po določilu 3. odstavka 32. člena ZUS-1.