davek od dohodkov pravnih oseb - davek od dohodka iz kapitala - verodostojna knjigovodska listina - potni nalog - ugotovitveni postopek - dokazovanje - pravica do izjave
V skladu s SRS 22 morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ta je v SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Kolikor narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če je knjigovodska listina glede na določbe SRS 21 dokazno ovrednotena kot neverodostojna oziroma ugotovljene okoliščine vzbujajo dvom v njeno verodostojnost, ima zavezanec, ki odhodek uveljavlja, možnost dokazovanja resničnosti zatrjevanega poslovnega dogodka, v obravnavanem primeru možnost dokazovanja, da so bile službene poti po obravnavanih potnih nalogih dejansko opravljene, tudi z drugimi dokaznimi sredstvi.
O možnosti uveljavljanja in pogojih za upoštevanje novih dejstev in dokazov iz tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 je bila tožeča stranka (pisno) seznanjena že v sklepu o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 18. 4. 2014, iz zapisnika pa sledi, da je bil direktor tožeče stranke na navedeno določbo (ustno) opozorjen že pred začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora. Ob upoštevanju navedenih okoliščin z uporabo pravila o prekluziji iz tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v pravico tožeče stranke do izjave (22. člen Ustave). Izdaja dopolnilnega zapisnika, ki je bil izdan izključno zaradi ugotovljene napake v davčni stopnji, na navedeno presojo ne vpliva, saj bi drugače kot se navaja v tožbi, izvajanje naknadno predloženih dokazov oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka postopek nedvomno podaljšalo.
ZON člen 105, 105/1, 105/a, 105/a/2, 105a/3, 105a/5, 105a/6. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 25, 25/3, 42, 42/5.
Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - posojilo - zaslišanje priče - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena
Davčni organ je zaključil, da se predlaganih prič ne zasliši, vendar pa razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne utemeljujejo sprejete odločitve. Naveden dokaz z zaslišanjem prič ni nepotreben, saj tožnik z njim dokazuje trditve o dejstvih, pri dokazovanju katerih z izvedenimi dokazi ni bil uspešen. Dokaz tudi ni nepomemben, saj vpliva na odločitev in na davčno osnovo za odmero predmetnega davka. Dokazni predlog tožnika je bil ustrezno substanciran, saj je tožnik predlagal zaslišanje osebe, ki naj bi potrdila, da mu je tožnik denar posodil in da mu je ta denar vrnila ter osebe, ki naj bi potrdila, da je tožnikova mama tožniku tudi dejansko izročila gotovino po posojilni pogodbi, na kateri je podpisan kot priča. Po presoji sodišča je tudi primerno sredstvo za dokazovanje zatrjevanih dejstev, saj je od teh okoliščin odvisna davčna osnova.
ZUP člen 43, 214. URS člen 72. ZLS člen 21, 21/2. ZVO-1 člen 11, 82-85.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - pravni interes za udeležbo v postopku - zemeljski izkop
Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.
identifikacijska številka za DDV - identifikacija za namene ddv - prenehanje identifikacije za namene ddv - navidezni račun - zloraba sistema DDV - subjektivni element - odbitek vstopnega DDV
Pri tožniku se ugotavlja zloraba njegove ID za DDV. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem ID za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo.
Ker tožnik ni dokazal svojih nabav blaga, je podan sum zlorabe, namreč da je tožnik, četudi blaga ni prejel, neupravičeno zahteval vračilo presežkov DDV, pri tem pa deloval kot kanalsko podjetje. S tem, ko je bil tožnik kot kupec slovenska družba, pa je imel tudi sploh možnost prek odbitkov vstopnega DDV po prejetih računih družbe A. d.o.o. izkazati presežke DDV, ki jih sicer, kolikor bi družba A. d.o.o. svoje blago prodajala neposredno hrvaškim kupcem, ne bi bilo, glede na to, da je družba A. d.o.o. za večino svojega nabavljenega blaga v obdobju inšpiciranja pri tožniku uveljavljala carinski postopek, ob katerem je bila oproščena DDV ob uvozu.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - subsidiarni tožilec
V konkretnem primeru so navedene okoliščine tako očitne (tožnik pa ni ponudil nobenih dodatnih dejstev ali dokazov), da je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila iz razloga neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, pri tem pa ni šlo za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Po presoji sodišča tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati, da je z izpodbijano odločbo kršena Ustava RS. Nedodelitev BPP tožniku ne jemlje pravice do kazenskega pregona kot subsidiarnega tožilca po določbah ZKP. Tožnik lahko še vedno vodi kazenski postopek, če tako želi, le do BPP za ta postopek ni upravičen. Upravičenje do dodelitve BPP ni ustavna pravica; brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Določbe tega zakona so bile v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno uporabljene. Sodišče pa še pojasnjuje, da je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dopustno dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojevati z izkazano možnostjo za uspeh v sodnem postopku.
ZBPP člen 13, 14. ZSVarPre člen 27. ZUPJS člen 17. ZUP člen 144.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - razpolaganje s premoženjem - možnost izjave v postopku - kršitev pravil postopka
Toženka bi morala tožniku omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP, oziroma mu omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Odsotnost navedenega procesnega dejanja je imela vpliv na zakonitost odločitve tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
upravni spor - tožnik v tujini - pooblaščenec za sprejemanje pisanj - zavrženje tožbe
Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj, sta bila sklepa I U 1340/2018-3 in I U 1340/2018-4 vročena 14. 6. 2018, kar dokazuje vročilnica v spisu. S tem dnem je začel teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe. Začasna zastopnica je oba navedena sklepa poslala tožniku skupaj z dopisom z dne 14. 6. 2018. Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da sta bila sklepa skupaj z dopisom tožniku vročena 17. 6. 2018. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel z dnem 16. 8. 2018, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče. Sodišče je zato tožbo tožeče stranke zavrglo.
ZNISESČP člen 2, 2/2. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - načelo zaslišanja strank
V obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica, ter podatkov, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, še zlasti pa se glede njega tožnica ni imela možnosti izjaviti. Toženka bi namreč pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnico seznaniti s podatki, ki jih je pridobila sama (izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014), česar pa ni storila.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega
Iz izpodbijanega sklepa izrecno ne izhaja niti, katera država naj bi bila po toženkinem mnenju odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, niti na kateri pravni podlagi.
Golo sklicevanje na pričakovano ravnanje prosilcev za mednarodno zaščito ne zadošča za utemeljitev sklepa, da tožnik ne sodeluje v postopku.
stranka v postopku - smrt stranke - pravdna sposobnost
Smrt stranke ima za posledico konec njene pravdne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka. Sodišče je zato po ugotovitvi, da se sporno pravno razmerje v tem upravnem sporu nanaša na osebnostne pravice tožeče stranke, ki je umrla in, da se torej pomanjkljivost tožbe, ki je nastopila s smrtjo tožeče stranke, ne da odpraviti, tožbo ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
tožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Tudi v primeru vložitve tožbe po 4. členu ZUS-1 velja, da mora biti pravočasna. V tem primeru, ko se tožba nanaša na posamično dejanje, prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo tako posamično dejanje storjeno.
Tožba, ki je bila sodišču poslana priporočeno po pošti, je bila vložena po poteku zakonskega roka, zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.
ZMZ-1 člen 49, 50, 50/2. ZUS-1 člen 2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/1.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - pristojnost za odločanje - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik je zapustil azilni dom, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi tožbi v zvezi z določitvijo odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje (in če bi ji bilo ugodeno, do nove odločitve oziroma do odločitve o prošnji za mednarodno zaščito) in se vanj ni več vrnil. Zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ker je sam zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil, je s konkludentnim ravnanjem nedvomno izkazal, da nima več interesa, da bi se postopek o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite vodil v Republiki Sloveniji.
Pravilo, da mora sodišče odločati v okviru tožbenega predloga, ni ovira, da tožbi ne bi ugodilo in zgolj ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, čeprav je tožnik sprva predlagal njegovo odpravo. Vendar sodišče v konkretnem primeru sodi, da bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 navesti vsaj to, v čem naj se ugotovi nezakonitost sklepa in zakaj. Ker je vztrajal pri izpodbojni tožbi in ni predlagal, v čem naj se ugotovi nezakonitost akta, izrecno pa je navajal, da je zanj sporno (zgolj) to, da je akt še vedno v veljavi, sodišče tožbe ni moglo obravnavati kot ugotovitvene.
Toženka konkretnega upravnega akta, s katerim bi odločila, da se izrečeni sporni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce v Postojni odpravi tj. preneha izvajati (prej, kot to sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa), ni izdala. Tožnikov interes oziroma pravica je torej v tem, da doseže izdajo upravnega akta, iz katerega bo izhajalo, da že izrečeni ukrep, ki bi sicer veljal do predaje odgovorni državi članici, ne učinkuje več.
sodelovanje občanov pri upravljanju javnih zadev - referendum - pobuda za razpis referenduma - dopolnitev pobude - nezakonito ravnanje organa
Med strankama ni spora o tem, da je Odlok o občinskem podrobnem načrtu za manjše območje enote urejanja prostora ST 5/1-3 KRIŽIŠČE JV-1 del že pričel veljati, in sicer 29. 5. 2018, to je osem dni po njegovi objavi v Uradnem vestniku Občine Trzin. Glede na to, da je bila obravnavana pobuda vložena 28. 5. 2018, bi moral župan v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena ZLS zadržati oziroma preklicati objavo predmetnega Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Ker tega ni storil, je ravnal nezakonito.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - ustavitev postopka - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Tožbene navedbe o tožnikovi zapustitvi oziroma odsotnosti iz Azilnega doma so skladne s podatki spisov, po katerih je tožnik 23. 7. 2018 (samovoljno) zapustil Azilni dom in se tja tudi vrnil. To pomeni, da pogoji za ustavitev postopka odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito niso izpolnjeni in da dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno pravilno. V konkretnem primeru torej za to, da se šteje prošnja za umaknjeno, manjka tožnikova tridnevna odsotnost iz Azilnega doma, kar je razvidno iz podatkov uradnih evidenc (registra), ki se nahajajo v spisih.
Tožnica zahtevka ni oprla na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogla navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, posledično pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.
Slabo politično stanje v tožničini izvorni državi, ki ga tožnica zatrjuje, ne da bi uspela v postopku dokazati, da se to slabo politično stanje v kakršnikoli obliki manefistira kot preganjanje zoper njo osebno, nedelovanje državnih institucij, ponovno, ne da bi tožnica izkazala, kako je to vplivalo na njo osebno ter neizkazane grožnje, kar je tožnica že vse zatrjevala v prvotnem postopku, niso bili podlaga za ugoditev prošnje za mednarodno zaščito v prvotnem postopku in niso podlaga za ugoditev njenemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v tem upravnem sporu. Toženka je ocenila tudi vseh 7 dokazil, to je člankov in pisanj, zato je ugotovitev tožene stranke, da zahtevek ni utemeljen, pravilna.
ZMZ-1 člen 15, 20, 26, 27, 28, 28-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 24, 24/2. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1, 6, 6/2, 37, 37a.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - preganjanje - diskriminacija - načelo največje koristi otroka - specifične informacije o izvorni državi - preganjanje zaradi narodnosti
Pomanjkanje listinskih dokazov, še posebej, če izvirajo iz države izvora, ne more biti odločilno za dokazno oceno. Tožnika se v postopku nista dovolj konkretno sklicevala na preganjanje zaradi svoje romske narodnosti, ki bi se kazalo v obliki diskriminatornih kršitev njunih ekonomskih in socialnih pravic. Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca. Diskriminacija postane preganjanje v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. pri resnih omejitvah možnosti, da si sama zasluži za življenje, dostopa do javnih izobraževalnih in ustanov socialnega in zdravstvenega varstva. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovost v zvezi s prihodnjo eksistenco. Načelo varovanja največje koristi otroka mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev temeljnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Zanikanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ima drugačen vpliv na otroke kot na odrasle. Medčloveško ali ponižujoče ravnanje mora doseči minimalno raven resnosti, da se takšno ravnanje lahko obravnava z vidika 3. člena EKČP. Ocena te minimalne ravni pa je nujno „relativna“; odvisna je od vseh okoliščin primera, kot so: trajanje nečloveškega ravnanja, spol, „starost“, zdravstveno stanje, fizični in psihični učinki nečloveškega ravnanja na konkretno osebo. Tudi starost vpliv na presojo pogojev za mednarodno zaščito. Okoliščina mladoletnosti ta prag, ki je potreben za ugotovitev nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko znižuje, s tem pa se znižuje tudi prag, ki je potreben za to, da nastopi odgovornost države podpisnice EKČP oziroma članice EU, da zaščiti otroka pred nečloveškim ravnanjem v primerjavi s pragom, ki velja za odrasle. V zvezi z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem otrok ni zaščiteno zgolj preživetje mladoletnih otrok, ampak tudi njihov razvoj.
Tožena stranka ni pridobila kakršnega koli zagotovila v smislu dovolj zanesljive informacije o tem, kam so običajno nastanjeni zavrnjeni prosilci za azil, ki nimajo doma na Kosovu. Ker so tožniki še pripadniki manjšine na Kosovu, v zvezi s katero ni mogoče reči, da ni več primerov diskriminaciji pri dostopu do socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja, trga dela, še posebej v okoliščinah, ko pripadniki te manjšine nimajo doma ali sorodnikov na Kosovu, polnoletni člani družine so nepismeni, noben pa nima osebnih dokumentov iz Kosova, je tveganje z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zelo veliko. Na Kosovu očitno še vedno obstajajo primeri socialno-ekonomske diskriminacije Romov, ki sicer, kot je že ugotovilo sodišče, v konkretnih okoliščinah danega primera ne dosegajo tveganja, da bi šlo za preganjanje tožnikov zaradi njihove narodnosti, vendar pa to tveganje pomembno prispeva k splošnemu tveganju, da bi prišlo v primeru vrnitve do nečloveškega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84,84/1. ZTuj-2 člen 68.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom v zatrjevano istovetnost - nevarnost pobega
Dejstvo, da tožnik ni mogel predložiti osebnega dokumenta s sliko, samo po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost.
Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila glede na razloge sklepa s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2.