Tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1.
Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo.
Tožena stranka ni imela pravne podlage (in je v izpodbijanem aktu tudi ni navedla) za odločitev, da upošteva le tožnikov delež najemnine in povprečnih obratovalnih stroškov (300 EUR), ne pa celotnega zneska (1.200 EUR).
Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, eden od njih je še mladoleten. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek in kroničnih zdravstvenih težav si zaenkrat ne more najti dela. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve.
Tožnik bi brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo.
Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.
Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.