GZ člen 3, 3/1, 3/1-43, 47. GZ-1 člen 3, 3/1, 3/1-42, 58, 58/2. ZUP člen 260, 260-9, 263, 263/1, 263/1-5
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok - začetek gradnje objekta - stranska udeležba v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - lex specialis - lex posterior derogat legi priori
V novem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da se o tem, ali naj se obnova postopka sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. To pomeni, da bo moral pravočasnost predloga za obnovo postopka in izpolnjevanje drugih pogojev ugotavljati na podlagi sedaj veljavnega GZ-1 (prim. 75. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Ta v drugem odstavku 58. člena določa dvomesečni prekluzivni rok, ki teče od začetka gradnje (tj. začetka izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del, 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1), za razliko od GZ pa ne določa več omejitve, da mora predlagatelj izkazati tudi, da bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Zakonodajalec je namreč ocenil, da ni mogoče predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25-2. ZTuj-2 člen 56. ZUP člen 213, 213/1, 213/6, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - ukrep zavrnitve vstopa - uporaba milejšega ukrepa - načelo sorazmernosti - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka
Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma o katerem zahtevku je z njim odločeno. Tožena stranka bi morala v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe enotno dovoljenje za prebivanje in delo konkretizirati z navedbo organa, ki ga je izdal, številko dovoljenja in datumom njegove izdaje, torej ga opredeliti tako, da bi bilo nesporno, na kateri akt se njena odločitev nanaša. Izrek, kot ga je oblikovala, pa je po presoji sodišča tudi nejasen. Tožena stranka je navedla, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tožniku "zavrne". "Zavrnitev" in "razveljavitev" sta vsebinsko povsem različna pojma, ki ju ni moč enačiti in zato izrek izpodbijane odločbe s tem, ko govori o "zavrnitvi" že izdanega dovoljenja, ni razumljiv. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer govori o "razveljavitvi", vendar pa to ne more sanirati pomanjkljivosti izreka.
lokalna samouprava - mestni svet - funkcije župana - holding - javno podjetje - odločanje družbenikov na skupščini - akt organa lokalne skupnosti
Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel.
Tožnikove navedbe (neprimerna hrana v azilnem domu, nezadostna zdravniška oskrba in strah, da bi moral živeti v Republiki Hrvaški), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema na Hrvaškem.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vpogled v spis - upravičen interes - vzpostavitev prejšnjega stanja
V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.
ZKZ kot specialen zakon celovito ureja postopek prodaje kmetijskih zemljišč in ne odkazuje na uporabo določb drugega zakona ali zakonika.
Ko je ponudba sprejeta s strani kupca, pa vsebina dane ponudbe zavezuje vse udeležence postopka, ne more je spremeniti niti upravna enota, niti prodajalec, dogovarjanje strank po pravočasnem in veljavnem sprejemu ponudbe po ZKZ je izključeno, s tem je izključena možnost spremembe volje.
ZKGZ člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 25b. ZKZ člen 7. ZUKD člen 2, 2-1. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) člen 3. ZUT člen 5, 5/1, 5/1-3, 23, 23/1, 23/1-5, 25, 25/1, 25/2.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - članstvo v zbornici - obvezno članstvo - zbornični prispevek - plačilo zborničnega prispevka - dejansko opravljanje dejavnosti - sodna praksa kot pravni vir - upravna taksa za pritožbo
ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.
ZKGZ člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 23/1-1, 23/2, 23/3, 25, 25b. ZKZ člen 7. ZUKD-2 člen 2, 2-1. ZUP člen 113, 113/1, 113/2. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) člen 3.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - članstvo v zbornici - obvezno članstvo - zbornični prispevek - plačilo zborničnega prispevka - I. kategorija invalidnosti - dejansko opravljanje dejavnosti - sodna praksa kot pravni vir - upravna taksa za pritožbo
Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ.
Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z dne 12. 1. 2011, II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, I U 574/2019 z dne 14. 5. 2020 in I U 1023/2020 z dne 14. 7. 2022. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (npr. v sodbah X Ips 563/2006 z dne 13. 1. 2010 in X Ips 319/2006 z dne 17. 2. 2010).
ZEKom-1 člen 53, 53/1, 54. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 49, 49/1, 49/2, 49/3. Direktiva 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) člen 5, 5/3.
dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - podaljšanje veljavnosti odločbe - retroaktivna uporaba predpisa
Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.
Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".
Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.
Ker je pri ugotavljanju upoštevanega premoženja prosilca za brezplačno pravno pomoč odločilno dejstvo ali lahko s premoženjem dejansko razpolaga in ker je v obravnavanem primeru od tega ali se nepremična v k. o. ... upošteva kot premoženje prosilcev odvisno ali izpolnjujeta premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi se tožena stranka morala opredeliti do navedb tožeče stranke in obrazložiti zakaj jim ni sledila in zakaj je nepremičnino upoštevala kot premoženje prosilcev s katerim lahko razpolagata, ker tega ni storila je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in je sodišče ne more preizkusiti.
ZDavP-2 člen 87, 87/1, 143, 145, 145/2, 151, 155, 155/1, 155/1-5, 157, 157/7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 66. ZUS-1 člen 32, 32/1.
davčna izvršba - davčni dolg - davčni inšpekcijski postopek - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe - odločba o odmeri davka - dohodnina - akontacija dohodnine - nesuspenzivnost pritožbe
Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija
Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - prezgodaj vložena tožba - odločitev o pritožbi - stanje v času odločanja
Tožnik je tožbo vložil še pred dokončnostjo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožnik tožbo vložil prezgodaj. Ker je tožnik v danem 30-dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega akta vložil tožbo v upravnem sporu zoper isti akt, bo sodišče o tožbi odločilo v okviru drugega postopka.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv - izredni profesor - pravica do izjave - pomanjkljiva obrazložitev
Toženka zaradi napačnega izhodišča glede datuma vložitve prošnje, in s tem izpolnjevanja pogojev ob vložitvi, ni presojala tožnikovih pritožbenih navedb glede izpolnjevanja pedagoške usposobljenosti, ki je ključna za odločitev o njegovem napredovanju v naziv. Tako je izostala presoja tožnikovih pritožbenih navedb glede mnenja Študentskega sveta in glede disciplinskega postopka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 813, 813-d, 814.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja ali zlorabe postopka - begosumnost - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.
V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
Pri tem po presoji sodišča ne samo namenska, pač pa tudi jezikovna razlaga 45. člena ZVojI pripelje do zaključka, da je samohranilec tisti prejemnik invalidskega dodatka, ki se sam preživlja. Pogoj iz prvega odstavka 45. člena ZVojI je treba razumeti v pomenu, da ga izpolnjuje vojni invalid, ki se je primoran preživljati sam, ker ga nihče drug ne preživlja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - združitev postopka - poseg v družinsko življenje
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - sklenitev pravnega posla - odložni pogoj
Šteje se, da je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote od trenutka, ko upravna enota prejme izjavo sprejemnika ponudbe z najboljšim vrstnim redom.
Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
ZPOP-1 člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 147, 150. ZUS-1 člen 47, 47/1.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - neporavnane zapadle obveznosti prijavitelja - javnopravna stvar - enakost pred zakonom - predhodno vprašanje
Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.
Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.
Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.