ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
ZVO-1 člen 3, 3/1, 3/1-5, 156, 156/1, 157, 157/1. Uredba o odpadkih (2015) člen 17, 17/1.
odpadki - ukrep inšpektorja za okolje - odločba o ravnanju z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - odprava odločbe - pravni interes za tožbo
Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.
ZDoh-2 člen 45, 45/2. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis
V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji. Pri tem omejitve, ki je določena v 3 .členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni dopustno uporabiti, saj presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom (exceptio illegalis).
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZP-1 člen 53, 53/1.
prekršek neznatnega pomena - pisno opozorilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dokončen upravni akt
Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
davek od dohodkov pravnih oseb - molk organa - molk drugostopenjskega upravnega organa - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - stanovanjska stavba - namembnost objekta - ugoditev tožbi
Na podlagi tožbe je sodišče presojalo, ali tožnik, ki je ukrep izvedel na svoji stavbi, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko - bivalnega objekta, izpolnjuje pogoj za pridobitev nepovratne finančne spodbude Eko sklada, da je ukrep izveden na stanovanjski stavbi.
Toženec je namen objekta pravilno ugotavljal na podlagi gradbenega dovoljenja, vendar je iz tega ugotovil le podatek o poimenovanju objekta. To poimenovanje zagotovo nakazuje na namembnost objekta, vendar pa to ne more biti edini podatek iz gradbenega dovoljenja o lastnostih objekta, na podlagi česar bi se ugotovila njegova namembnost.
Toženec ni pojasnil, zakaj oz. na podlagi katerih kriterijev oz. lastnosti objekta je konkreten objekt opredelil kot nestanovanjsko kmetijsko stavbo, in sicer zidanico po klasifikaciji, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, saj razen opredelitve objekta kot gospodarsko-bivalni objekt v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bila določena po pravilih iz časa izdaje gradbenega dovoljenja, drugega ni ugotavljal.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - stroškovnik - sprememba zakona
Sodišče pritrjuje tožniku, da bi toženka morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej je od 26. 4. 2023 odvetnik upravičen do polnega (namesto pred tem polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah BPP. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 36, 36/1. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.
Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila vstop v šolo in obiskovanje pouka v prostorih šole. Osnovnošolsko izobraževanje je ustavna pravica in dolžnost otrok, obiskovanje pouka in izobraževanje v šoli pa je tudi uzakonjena kot pravica in dolžnost učencev v osnovni šoli. Sodišče zato sodi, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe IV.A poglavja ZOsn, ki urejajo postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev. Toženka je prezrla določbo, da o pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija, katere sestava je določena v 60.c členu ZOsn.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v obravnavanih sklepih, za tožnike ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato je sodišče v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe.
ZBPP člen 40, 40/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 18, 18/2.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - obračun in izplačilo stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).
dohodnina - čezmejni delovni migrant - povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo - odmera dohodnine - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo.
Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač tožnika v spornem obdobju.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - varna izvorna država
Resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo. Tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Toženka je ugotovila, da je policija v izvorni državi tožnika posredovala v zatrjevanih incidentih, da tudi sodišče deluje in da se je tožnik kazenskemu postopku izognil z odhodom iz države.
To le potrjuje ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni oz. ne bi ostal brez ustrezne zaščite pristojnih organov.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - zavrnitev prošnje za podaljšanje - podrejanje pravnemu redu
Podrejanje tujca pravnemu redu je res nedefiniran pojem, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer je standardna presoja obstoja razloga za ta pravna pojma postavljena na raven domneve in suma. Zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.
Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Skladno z ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zavrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika.
Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu, ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma da bi se moral tak postopek že začeti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Tožnik je imel na voljo namestitev, torej posteljo in hrano. Čeprav tožniku hrana ni ustrezala, še vedno ne gre za položaj, kot ga za merilo sistemskih pomanjkljivosti. Osnovne potrebe tožnika so bile zagotovljene, zdravstvene pa oskrbe ni prejel po lastni odločitvi. Njegove navedbe o okoliščinah v azilnem domu tako po oceni sodišča niso dosegle praga resnosti, ki bi od toženke zahtevale posebno preverjanje razmer o stanju v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Zato tudi ni bila dolžna pridobivati posebnih jamstev glede njegove predaje
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.