Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo.
Tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.
Zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Rok za predajo tožnika v Bolgarijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnik nahaja v Sloveniji.
Upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.
Zakonodajalec Republike Slovenije je v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori. Z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori.
Ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.
Tožnik je bil predan Nemčiji. Pooblaščenke tožnika s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil že skoraj 1 leto, je v obravnavani zadevi izkazana.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Tako je evidentno, da nima več namena čakati na odločitev sodišča, ki bi zanj lahko pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.
Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov.
Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko.
Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala.
Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi.Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
Tožnik si med nekajdnevnim bivanjem ni mogel ustvariti celostne slike o pogojih nastanitve v Republiki Bolgariji in da je tožena stranka v odgovoru na tožbo življenjsko prepričljivo pojasnila, da je zaradi krepitve migracijskih tokov občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije.
Standard bivanja in oskrba prosilcev v bolgarskem azilnem sistemu nista oslabljena do te mere, da bi to pomenilo življenje v nečloveških razmerah in je zato tožena stranka lahko upravičeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke, se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Kršitev načela zaslišanja stranke se šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.
V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, če celotni kapital podjetja ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma izgube podjetja presegajo polovico osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
Glede na hujše kršitve hišnega reda tožnika, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, uživanje alkohola v azilnem domu, kraje tujega premoženja, kršitev Zakona o tujcih, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom alkohola, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih, ki krade znotraj in zunaj azilnega doma in ki je hkrati storilec kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Tožnik je ob vložitvi prošnje v Republiki Sloveniji posedoval vizum, ki je potekel več kot šest mesecev pred tem procesnim dejanjem, česar tožena stranka niti ni prerekala, tožnik pa v tem času ni zapustil ozemlje držav članic. V takih okoliščinah se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim pododstavkom četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi boljšega zaslužka, ker mora preživljati družino, in ne zaradi kakšnega drugega razloga.
Odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.
Tožnik se 26. 1. 2026 samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani in se vanje ni vrnil.
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Serijski vrednostni papirji se v pravnem prometu štejejo za nadomestno (generično) stvar. V takem primeru gre za istovrstni kapital v smislu 103. člena ZDoh-2. Pri serijskih vrednostnih papirjih (npr. delnicah) se ob njihovi odsvojitvi ne da ugotoviti, kdaj je bila pridobljena točno določena delnica, če je zavezanec istovrstne delnice iste delniške družbe pridobival v različnih časovnih obdobjih. Poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo pa so individualno določeni in identificirani.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička po ZDoh-2 je treba ugotoviti, kaj (kateri poslovni delež) je zavezanec odsvojil. Iz 103. člena ZDoh-2 ne izhaja pravna posledica, da se ne glede na vsebino pravnega posla, ki je bil podlaga za odsvojitev, pri ugotavljanju davčne osnove pri davku od dobička iz kapitala domneva, da je davčni zavezanec odsvojil najprej pridobljeni kapital. Ob upoštevanju vseh uveljavljenih metod razlage take pravne domneve iz navedene zakonske določbe ni mogoče razbrati. Kaj takega ne izhaja niti iz 93. člena ZDoh-2. Pri tem drži, da ZDoh-2 v 2. točki 93. člena za razliko od ZGD-1 ne uporablja pojma poslovni delež ampak pojem delež v gospodarski družbi. Po presoji sodišča je treba pri razlagi navedene zakonske določbe upoštevati celotno zakonsko besedilo. Zakon namreč uporablja pojem !delež! zato, ker v isti točki poleg gospodarskih družb (d. o. o.) navaja tudi zavode in druge oblike organiziranja. Zakonodajalec je torej pojem delež uporabil kot nadpomenko za poslovni delež v d. o. o. in druge vrste deležev v drugih pravno-organizacijskih oblikah.