dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva - datum odhoda iz Slovenije
Tožnik, ki je bil takrat še mladoletni otrok, je skupaj z družino Republiko Slovenijo zapustil 31. 10. 1991. Njegova odsotnost iz države tako ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivališča dne 26. 2. 1992, ker je tožnik skupaj s starši že pred tem zapustil Slovenijo.
Z izpodbijano odločbo je bila tožnici prepovedana uporaba nepoštene poslovne prakse, ki jo je tožnica uporabljala pri oglaševanju v svojih katalogih, časopisih, na TV in na njeni spletni strani, v katerih pod sloganom: „Nikjer ceneje“, kjer je pod njim navedeno: „teh izdelkov ne boste nikjer našli ceneje kot v trgovinah A. in B.“ Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo med drugim tudi, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Zavajajoče oglaševanje je predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem, zanj pomembnem dejstvu, pred sklenitvijo posla. V konkretnem primeru je bilo za potrošnika pomembno dejstvo cena oglaševanega izdelka.