brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - tožbena novota
Tožnica in njen družinski član že z višino dohodka presegata limit za dodelitev BPP, zato se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugih dohodkov in prejemkov, niti v presojo drugega premoženja tožnice in njene družine.
dohodnina - odmera dohodnine - plača - prispevki za socialno varnost - povezane osebe
Tožnica je zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 ugovarjala, da ji del dohodka s strani družbe A. ni bil izplačan, temveč so bili zaradi upoštevanja pokojninske dobe od dohodka plačani samo prispevki za socialno varnost za obdobje od 1994 do 1998 ter da se zato obračunane plače od teh prispevkov pri odmeri dohodnine ne bi smelo upoštevati. Tudi sodišče ji pri tem ne more slediti. Izplačevalec dohodka, družba A. d.o.o., je bil ob predaji REK obrazca poleg plačila obveznih prispevkov za socialno varnost dolžan tožnici izplačati tudi osebni dohodek in akontacijo dohodnine. Obveznost oddaje obračuna REK nastane ob izplačilu dohodka in tožnica je kot povezana oseba omenjene družbe to vedela. Kot povezana oseba pa se je tudi po prenehanju delovnega razmerja v omenjeni družbi (lahko) dogovorila, da ji le-ta plača razliko manjkajočih prispevkov za obdobje od leta 1994 do 1998 brez neto izplačila dohodka. S tem dogovorom se je odpovedala izplačilu neto plače, medtem ko ji je bila bruto plača dejansko dana na razpolago. Na podlagi obstoječe zakonske ureditve ni mogoče obračunati prispevkov za socialno varnost od plače, pri tem pa ne obračunati akontacije dohodnine. Glede neto plače pa je mogoče, da je plačana, da se ji je prejemnik odpovedal ali pa da obstaja o tem spor med prejemnikom in izplačevalcem. Okoliščine konkretnega primera, tudi povezanost oseb in vloga, ki jo je tožnica imela v družbi A. (družbenica, direktorica), utemeljujejo ugotovitev, da se je tožnica delu neto plače odpovedala.
Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč pri tem finančni in tudi t.i. objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Kot izhaja iz tega določila, se prošnja za dodelitev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora biti torej očitna. To določilo je treba tolmačiti restrektivno, saj bi sicer lahko prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Šele sodni postopek sam bo namreč lahko zanesljivo pokazal, kakšne možnosti za uspeh je imel prosilec za BPP. Če torej ni očitno, da zadeva nima niti verjetnega izgleda za uspeh, na tej podlagi prošnje za BPP ni mogoče zavrniti.
postopki zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - globa za prekršek - davčna izvršba - nastanek terjatve
Odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. V konkretnem primeru pa se izterjujejo terjatve, ki so postale izvršljive po 19. 1. 2010, ko je nastopil odpust obveznosti, zato odpust zanje ne velja. Uveljavljeno stališče sodne prakse namreč določa, da terjatev nastane šele z njeno izvršljivostjo, ne pa že z izdajo odločbe o denarni kazni.
ZPOmk-1 člen 6, 18, 24, 29, 29/4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PEU) člen 101.
usklajeno ravnanje - javno naročanje - skupna ponudba - cilj skupne ponudbe - omejevanje konkurence - usklajeno določanje cen - sklep o preiskavi - razširitev postopka - vpogled v spis
Dokaz, da je bil cilj sporazuma omejevanje konkurence, bi bila lahko le nesporna ugotovitev, da bi pogoje javnega razpisa lahko zadovoljila vsaka stranka postopka s samostojno ponudbo, pri čemer bi bilo treba ovreči trditve tožnika da zaradi obsežnosti in zahtevnosti ne more oddati samostojne ponudbe. Podjetja so kot razlog za oddajo skupne ponudbe navajala tudi razpršitev poslovnega tveganja. Zavrnitev tega razloga zgolj z navedbo višine letnega prometa glede na predložene dokaze, ne da bi se ovrednotilo vpliv zatrjevanega na letni promet, ne zadostuje.
Iz sklepa o preiskavi jasno izhaja, kdo in kje mora omogočiti opravo preiskave, predmet preiskave (posle in dejavnosti, povezane z oddajo ponudb v postopkih oddaje javnih naročil za dobavo pisarniškega materiala za potrebe državnih organov Republike Slovenije in javne uprave) in razlog oprave preiskave. V izreku je toženka tudi določila način izvrševanja preiskave in pri tem v celoti sledila drugemu odstavku 29. člena ZPOmK-1, saj je predvidela le ukrepe, določene v tej določbi, v nadaljevanju pa še podrobneje opredelila predmet in namen preiskave, z opredelitvijo kršitve glede na zakonsko določbo ter do sedaj ugotovljeno dejansko stanje od uvedbe postopka dalje.
Toženka je kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam lahko izdala izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdala nov sklep o uvedbi preiskave, saj je PRD vseboval tudi ugotovitve v zvezi z oddajo prikrojenih ponudb.
Sklepa o odložitvi pravice do vpogleda v spis ni treba obrazložiti, ker zoper sklep stranka nima sodnega varstva. Odložitev pravice do vpogleda v spis pa tudi ne krši pravice podjetij do obrambe, saj v vsakem primeru pridobijo možnost vpogleda z vročitvijo povzetka relevantnih dejstev.
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ izda začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe oz. po poteku roka za predložitev obračuna, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v primeru večjega davčnega dolga, ki ga je opredelil z zakonodajalec s spremembami ZDavP-2, in sicer z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V takih primerih je davčni organ dolžan izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in nima diskrecijske pravice oz. pravice prostega preudarka. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede verjetnega obstoja davčne obveznosti zadostna, prav tako pa je tudi v zadostni meri obrazložena njegova verjetna višina.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev davčnega dolžnika - ugovori dolžnikovega dolžnika - posojilna pogodba - neobstoj dolga
Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe: tožeča stranka namreč kot dolžnikova dolžnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe (delno) več ne obstoji. Vendar tega po presoji sodišča ni uspela dokazati. Iz bančnih računov ni razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato neverodostojna. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, na drugačno odločitev ne vpliva.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer pa razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - zastaranje kazenskega pregona
Glede na to, da je za kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ zagrožena kazen zapora do dveh let ter da po 111. členu KZ v takem primeru kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, po 112. členu pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, se sodišče strinja z oceno organa za BPP, da za nadaljevanje kazenskega pregona ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, da ne gre za očitno nerazumno zadevo.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja - dokazno breme
V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi in v tej zvezi, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pravilno uporabljena. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
ZDavP-2 člen 102, 102/1, 102/4, 110. ZPIZ-2 člen 159, 159/3. ZUJF člen 10, 203. ZUP člen 65, 65/4, 129, 129/1, 129/1-4. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 40, 43.
prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za zaposlovanje - prispevki za starševsko varstvo - odlog plačila - obročno plačilo
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 102. člen tega zakona, ki se uporablja pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, v primeru, ko gre za davčnega zavezanca, ki je pravna oseba, ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu ni, temveč jo je treba iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo navedenih prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel.
Tožeči stranki kot pravni osebi ni mogoče odobriti odloga ali obročnega plačevanja davka za akontacijo dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZdavP-2.
Prav tako ni podlage za ugoditev vlogi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 70,41 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana ter da zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga iz prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 niso podani.
davek od premoženja - poslovni prostori - davčna oprostitev
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
ZUP člen 57, 57/2, 74, 98, 98/1. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
davčna izvršba - zapisnik - sklep o davčni izvršbi - vročitev sklepa - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Vsebini izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnica ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto njenemu zakonitemu zastopniku, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku (takrat še) zakonita zastopnica tožnice. Sicer pa to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno - bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Zakoniti zastopnik tožnice je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo.
Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč za akt procesne narave, izdan med postopkom izvršbe. Gre torej za akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper zapisnik kot nedopustno zavrglo.
DDV - vračilo DDV - pravica do popravka DDV - zavrnitev vloge za vračilo DDV
Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Navedeni inštitut po ZDDV-1 se uporabi lahko le v primeru, da gre za prodajalca oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Zato tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena oseba do popravka DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, ne glede na to, da gre v obeh primerih za fizično osebo, kot poudarja tožnik in kljub temu, da je ob prenehanju dejavnosti poravnaval vse obveznosti.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški investicij - ocenjena vrednost nepremičnine - dokazovanje z izvedencem
Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje.
Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega izvedenca v celoti sledil. Zahteva po uradni postavitvi drugega izvedenca je zato neutemeljena, tožnik pa izvedbe dokaza z drugim cenilcem tudi v tem postopku ni predlagal.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija upravni akt v delu, ki je bil z odločbo drugostopenjskega organa spremenjen glede zneska, s katerim se tožnik ne strinja. 5. točka izreka odločbe z dne 9. 1. 2015 je bila namreč spremenjena tako, da spremenjeni znesek znaša 34,71 EUR. To pomeni, da je bila prvostopenjska odločba v tem delu odpravljena in jo je pritožbeni organ nadomestil s svojo vsebinsko odločitvijo.
Navedeno pomeni, da v tožnikovi pravni položaj glede pravice do povračila stroškov posega 1. točka izreka drugostopenjske odločbe, ne pa prvostopenjska odločba. Ker prvostopenjska odločba v tem delu nima narave upravnega akta v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.
Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.
Zgolj s splošnim sklicevanjem, da dimenzije objekta ustrezajo dimenzijam, predpisanim za enostavni objekt in s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca gradbene in geodetske stroke ugotovitev inšpektorja glede lege in dimenzij spornega objekta tožnika ne moreta izpodbijati.
Upravni inšpekcijski postopek ne pozna instituta zastaranja, saj ga ne določajo niti ZGO-1, niti ZIN, kakor tudi ne ZUP.