pogodba o zaposlitvi – stranke pogodbe – tuji državljani – delovno dovoljenje - osebno delovno dovoljenje – stvarna pristojnost
Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.
Iz besedila splošnih pogojev izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost tožnika (dajalca leasinga) za obveznosti dobavitelja. Zato vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avtomobila, po pogodbi o finančnem leasingu nosi toženec (jemalec leasinga), ki je dobavitelja tudi sam izbral, pri čemer je moral poznati njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejeti. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni posebnost, ampak je za finančni leasing celo tipična.
V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z dejstvom, da njegove vloge sodišče ne bo upoštevalo, na naroku 23. 11. 2010. Navedeno pomeni, da bi že takrat moral podati ustrezen ugovor. Poznejše sklicevanje na kršitve (npr. v pravnih sredstvih), se upoštevajo le, če jih stranka prej ni mogla navesti, česar pa toženec v konkretni zadevi ni niti zatrjeval, niti dokazoval.
kolektivni delovni spor – sodelovanje delavcev pri upravljanju – reševanje medsebojnih sporov - sodna pristojnost – arbitraža – sodno varstvo
ZSDU v prvem odstavku 99. člena določa, da spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža. Navedeni člen predpisuje reševanje spora v arbitražnem postopku. Ta nikoli ne more biti neuspešen in se vedno konča z odločbo arbitra (tudi če stranki z njo ne soglašata). Odločitev arbitra (oz. arbitražnega sveta) je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku, kar določa drugi odstavek 104. člena ZSDU.
Za presojo dopustnosti sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu je pomemben predvsem predmet spora. V konkretnem primeru delodajalec uveljavlja zahtevke v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, in sicer zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepov zbora delavcev in volilne komisije ter razveljavitev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev. Z izjemo spora o razveljavitvi volitev članov sveta delavcev, v katerem je pasivno legitimirana volilna komisija, veljavni zakon s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju za odločanje o drugih postavljenih zahtevkih ne predvideva sodnega varstva. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem ZSDU (na katerega se predlagatelj v tožbi sklicuje) namreč določa v 33., 44., 53., 83. in 102. členu (gre za spore o zahtevi delavcev za imenovanje delavskega direktorja, spor o pritožbi zoper sklep volilne komisije o zavrnitvi predlogov kandidatov za člane sveta delavcev, neveljavnost volitev članov sveta delavcev in razveljavitev volitev članov sveta delavcev, imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže). Mimo teh določb nihče (torej tudi ne delodajalec) nima sodnega varstva v tem smislu, da bi s samostojno tožbo oziroma predlogom v kolektivnem delovnem sporu izpodbijal veljavnost sklepov zbora delavcev in zahteval ugotovitev ničnosti volitev sveta delavcev. Ker delodajalec (tako kot kdorkoli drug) nima sodnega varstva za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov, vsebinsko odločanje o njih v kolektivnem delovnem sporu ni dopustno.
NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0061788
ZNP člen 40, 46, 48, 49. ZDZdr člen 39, 40. ZZZDR člen 212. ZPP člen 343, 343/1, 355.
odvzem poslovne sposobnosti – pomoč izvedenca medicinske stroke – pregled nasprotnega udeleženca – mnenje izvedenca – začasno zadržanje – skrbnik za posebni primer – udeleženec postopka
Le s pomočjo izvedenca medicinske stroke bo mogoče ugotoviti, ali je nasprotni udeleženec glede na svoje psihofizično stanje sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Brez izvedenca oziroma brez pregleda nasprotnega udeleženca ter mnenja izvedenca tega postopka ni mogoče zaključiti, zato je sodišče odločilo, da mora nasprotni udeleženec priti k izvedencu. Ker se nasprotni udeleženec vabilom izvedenca do sedaj ni odzival, je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi ravnanje za primer, če se pregleda ne bo udeležil (in se torej prostovoljno ne bo podvrgel pregledu), ki bo omogočilo nujno potrebni pregled nasprotnega udeleženca, na podlagi tega pa bo mogoča izdelava izvedeniškega mnenja in v nadaljevanju odločitev sodišča ter zaključek postopka.
Ker škodljiv vpliv, ki naj bi prihajal z nepremičnin tožencev, ne prihaja neposredno, ampak prek javnega kanalizacijskega omrežja, ki ni niti v lasti niti v upravljanju tožencev, ampak tretjega, tožnica niti na stvarnopravni niti ne na obligacijskopravni podlagi nima zahtevka proti osebam, katerih nepremičnine so priključene na javno kanalizacijsko omrežje.
ZZZDR člen 51, 58, 59. ZPP člen 3, 3/3, 286a, 328, 339, 339/2, 339/2-14.
zunajzakonska skupnost – skupno premoženje – zakonska domneva o enakih deležih – določitev drugačnega razmerja – obrazložitev – popravni sklep
Zakonska domneva o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju je resda izpodbojna, vendar pa mora določitev drugačnega razmerja temeljiti na dejanskih ugotovitvah o prispevkih obeh partnerjev ter biti v tem smislu tudi čim bolj izčrpno obrazložena, še zlasti, če razmerje med deleži močno odstopa od zakonske domneve. Pri tem je sicer treba opozoriti, da pri določanju deležev ne gre za čisto računsko operacijo, saj se ne upoštevajo zgolj prihodki in odhodki obeh partnerjev, temveč tudi drugi nematerialni prispevki (pomoč, vzgoja otrok ipd.), vendar pa je zato potrebna natančnejša obrazložitev vseh navedenih okoliščin, ki vplivajo na končno odločitev sodišča.
prepozna pritožba – zavrženje pritožbe zaradi nepravočasnosti – fikcija vročitve – vročanje odvetniku – vročanje stranki – preklic pooblastila odvetniku - tek pritožbenega roka
Vročitev odvetnici (t. i. fikcija vročitve) je bila pravilna oziroma veljavna, saj sodišču prve stopnje do tedaj ni bil naznanjen niti preklic niti odpoved pooblastila. Na to vročitev se torej veže začetek teka roka za vložitev pritožbe zoper omenjeno sodbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje sodbo naknadno vročalo tudi toženki osebno. Sodišče prve stopnje je dne 6. 2. 2012 sicer prejelo vlogo tožene stranke, ki je po svoji pooblaščeni odvetnici M. obvestila sodišče, da je pooblastilo za zastopanje prenehalo. Vendar to obvestilo ne more vplivati niti na pravilnost zgoraj opisane vročitve niti na tek pritožbenega roka, saj je upoštevaje 4. odst. 99. čl. ZPP pooblaščenec tudi v tem primeru dolžan še en mesec opravljati dejanja za pooblastitelja.
pravdni stroški – pripoznava tožbenega zahtevka – povod za tožbo
Sodišče prve stopnje (teoretično) pravilno navaja, kdaj je podan povod za tožbo, tj., kadar tožena stranka ne privoli v izpolnitveno ravnanje, ki ga zahteva tožeča stranka, vendar obenem napačno zaključi, da je bila tožena stranka od telefonskega pogovora dalje obveščena o problematiki ključavnice in še več kot 14 dni ni vzpostavila prejšnjega stanja, zato je podala povod za tožbo. Ni namreč bistveno, ali je bila tožena stranka o stanju obveščena oziroma ali je za zamenjavo ključavnice vedela ali ne, bistveno je, ali je tožeča stranka od nje že pred vložitvijo tožbe zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma tisto, kar je predmet tožbenega zahtevka, in da je tožena stranka prostovoljno izpolnitev te obveznosti zavrnila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0068829
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4. ZPotK člen 13. ZST-1 člen 18, 18/4.
kreditna pogodba – potrošniški kredit – neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti – dodaten rok za izpolnitev pogodbe – prekinitev pritožbenega postopka – začetek stečajnega postopka v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje
Tako zakon kot tudi Pogodbeni pogoji določajo posledice neupoštevanja opomina za plačilo zapadlih obveznosti, zato je tožnica upravičena do zahtevka za predčasno poplačilo nezapadlih obrokov (oziroma do razveze kreditne pogodbe) tudi, če na te posledice toženca v opominu ni izrecno opozorila.
Pred prekinitvijo pravdnega postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank, zato prekinitev postopka ne vpliva na izdajo odločbe pritožbenega sodišča, ki je, zaradi odločanja na seji, izključno pravdno dejanje sodišča. Z odločitvijo pritožbenega sodišča niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank, zato je kljub začetemu stečajnemu postopku pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo.
Tožnik je ročno s pomočjo PVC traku med vrteče valje vstavljal folijo, pri tem pa se mu je masa zlepila z rokavico in mu potegnilo roko med valje, zaradi česar je utrpel škodo. Tožena stranka tožniku za vtoževano škodo odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker ni pripravila pisnih, jasnih in razumljivih navodil delodajalca o varnem delu pri stroju oziroma o postopku vstavljanja folije, kar je bila njena dolžnost in ker tožnika ni zadostno usposobila za delo na stroju za ekstruzijo.
Tožena stranka je izkazala, da ji pri poslovanju nastajajo stroški ter da bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse takoj v celotnem znesku, ogroženo nadaljnje opravljanje njene dejavnosti, ne glede na dejstvo, da ta za gospodarsko družbo, ki še posluje, v konkretnem primeru ni visok.
naročniško razmerje za paket – aneks k pogodbi – naročnina – pogodbena zaveza o neprekinitvi naročniškega razmerja pred potekom 24 mesecev – enostranska odpoved naročniškega razmerja – plačilo zapadlega zneska naročnine – plačilo sorazmernega zneska ugodnosti – nepoštenost pogodbenega določila – pogodbena kazen
Ni sporno, da je toženka s podpisom pogodbe sprejela sporno pogodbeno določilo glede obveznosti plačila sorazmernega zneska ugodnosti. Vendar je toženka obrazloženo navajala, da je takšna pogodbena določba nična v luči določb ZVPot. Sodišče prve stopnje je, štelo, da pogodbeno določilo, ki jo je obravnavalo kot pogodbeno kazen, ni nično. Ob ustrezni trditveni podlagi toženke sploh ni ugotavljalo, ali so podane okoliščine v luči določb o ničnosti nepoštenih pogojev iz 24. člena ZVPot.
dodelitev otroka – onemogočanje stikov – predodelitev otroka – preživnina – metode razlage – otrokova korist – odločanje o stroških po prostem preudarku
Pritožnik se argumentirano zavzema za dodelitev otroka njemu in sicer na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Ta del zakonskega besedila je del pozitivnega (postavljenega) prava, ni pa to kategorično pravno pravilo. Pravno pravilo nam da šele pozitivno pravo kot notranje povezana celota s pomočjo uveljavljenih metod razlage. V tej luči pa pritožnik spregleda osrednjo besedo tega dela zakonskega besedila. Pritožnik se namreč osredotoča na pogoje (predpostavke), ki so določene v šestem odstavku 106. člena ZZZDR ter zastopa stališče, da iz teh predpostavk sledi neizogiben sklep, da je treba otroka dodeliti drugemu staršu. ZZZDR v šestem odstavku 106. člena pa ni zasnovan na tak kategoričen način. Besedna zveza „lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči“ namreč ta pravni institut relativizira. Ta relativizacija seveda ne sme pomeniti, da sodišče lahko ravna arbitrarno, marveč vzpostavlja ustrezno razmerje do temeljnega načela družinskega prava - varstva otrokovih koristi. Izrek pravne posledice iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR (dodelitev drugemu staršu) torej ne bo mestu, če bi bila takšna odločitev zaradi objektivnih dejanskih okoliščin v otrokovo škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075902
ZPP člen 392. ZZZDR člen 60.
sodna poravnava – delna sodna poravnava – ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja – delitev skupnega premoženja – vpis v zemljiško knjigo – izstavitev zemljiškoknjižne listine
Ni prezreti dejstva, da je tožbeni zahtevek v pravdi P 727/2007 Okrožnega sodišča v Kranju originarna pridobitev lastninske pravice na podlagi pridobivanja skupnega premoženja med zakonsko zvezo na podlagi ZZZDR. O tem sta torej pravdni stranki sklenili delno sodno poravnavo. Na isti podlagi torej tožeča stranka ne more ponovno tožiti. Zato je očitno želela doseči s tožbo spremembo delne sodne poravnave tako, da poleg izplačila v denarju dobi tudi polovico parcele. Vendar za takšen tožbeni zahtevek ni pravne podlage.
objektivna odškodninska odgovornost – nevarna stvar – nevarna dejavnost – električna razdelilna doza – dolžnosti elektroinštelaterja – delo v breznapetostnem stanju
Izoliran električni kabel pod nizko napetostjo ni nevarna stvar. Električna napeljava je postala nevarna zaradi malomarne opustitve varnostnih predpisov. Dejavnost ne postane nevarna že zgolj zato, ker je zaradi očitne opustitve varnostnih predpisov tožniku nastala škoda.
Okoliščina, da tožnik ni bil seznanjen, da je električna napetost v vodnikih v napravi, še ne pomeni, da je bilo delo tožnika nevarno in da zato obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke.
ZPP člen 151, 153, 153/1, 153/3, 167, 167/2, 242, 242/3, 243, 243/3, 244, 244/4, 247, 247/2, 249, 249/1, OZ člen 642.
zavarovanje dokazov pred pravdo – strokovna institucija iz tujine kot izvedenec – izvedenec – sklep o postavitvi izvedenca – pravica izvedenca do povračila stroškov in nagrade – plačilo stroškov – stroški izvedenine – sodni stroški – pravica do izjave
Kadar v sodnem postopku postavi izvedenca sodišče, so stroški izvedenine sodni stroški. Gre za izvirno obveznost države, ki jo zakon s plačilom predujma ter stroškov za izvedenca v celoti prevaljuje na stranke. To pomeni, da je odločitev o podlagi za višino nagrade izvedencu v rokah sodišča in ne stranke, ki je predlagala izvedbo oziroma zavarovanje tega dokaza.
V primeru, ko izvedensko delo opravlja strokovna institucija, se plačilo določi s pogodbo – dogovorom med sodiščem kot naročnikom in izvedencem (bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi). Izvedenčevo pravico do plačila stroškov in nagrade je v takih primerih mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/4. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/1. ZDDO člen 71, 71/1.
potni stroški – povrnitev stroškov prevoza – stroški prevoza na delo in z dela – javne ceste – najkrajša pot – pojem in status javnih cest
Določbo 4. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretiralo tako, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen. Tako kot pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ki se poravnajo v višini najcenejšega javnega prevoza, za katerega obstaja dejanska možnost uporabe, tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti velja, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen.
Pri ugotavljanju najkrajše poti je potrebno upoštevati javne ceste v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZJC oziroma 1. odstavka 3. člena ZCes-1.