ZOR člen 154, 154/2, 173, 177, 177/2, 177/3, 192, 154, 154/2, 173, 177, 177/2, 177/3, 192. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3, 171, 131, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3, 171.
nevarna stvar - objektivna odgovornost - veriga - med dve betonski koriti napeta veriga
Veriga sama po sebi ni nevarna stvar, pač pa je nevarna stvar veriga, napeta med dve betonski koriti, ki vodi od osrednjega dela tržnice prek prostora za stojnice do parkirišč, in sicer v višini hoje, v temi (le ponoči), brez osvetlitve, brez opozorila in brez oznake, saj predstavlja povečano nevarnost za okolico.
vpis lastninske pravice - ugotovitvena sodba - zemljiškoknjižno dovolilo
Podlaga za vpis predlagane vknjižbe stvarne pravice je lahko tudi ugotovitvena sodba, ki ne vsebuje intabulacijske klavzule, vendar mora iz izreka sodbe izhajati ugotovitev, da je predlagatelj lastnik nepremičnine, pri kateri je predlagan vpis.
Predhodnega vprašanja, v zvezi s katerim lahko sodišče prekine postopek v smislu določbe 13. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP, ne predstavlja pravotvorno dejstvo, temveč pravica ali pravno razmerje.
Sodišče lahko prekine postopek na podlagi določbe 156. člena Ustave RS, če istočasno sproži tudi postopek za oceno ustavnosti zakona oz. zakonske določbe.
ZST člen 8, 8. ZNP člen 37, 37. ZPP člen 105a, 105a.
presumpcija umika predloga zaradi nepredložitve dokazila o plačilu sodne takse
Plačilo sodne takse oziroma predložitev dokazila o plačilu sodne takse za predlog v nepravdnem postopku ne prestavlja procesne predpostavke, neplačilo takse oziroma opustitev predložitve dokazila o plačilu takse pa ne presumpcije umika predloga.
nedovoljen dokaz - sef - hišna preiskava - predmet preiskave - samostojna stanovanjska enota
Sef po oceni pritožbenega sodišča nima značaja samostojnega stanovanjskega prostora, kot to zmotno meni pritožba, temveč gre enostavno le za zaprt prostor, kot so to lahko ostali predmeti ali deli pohištva v stanovanju. Sef, ki je praviloma železna blagajna, ki se zaklepa s ključem ali posebnim sistemom zaklepanja, je v bistvu enak prostor kot na primer zaklenjen predal ali omara ali nenazadnje poseben vgrajen prostor in če se tak objekt nahaja v stanovanju ali prostoru, ki je predmet hišne preiskave, potem se tak zaklenjen prostor po določbi 2.odst. 216.čl. ZKP odpre s silo samo, če njegov imetnik ni navzoč ali če ga noče prostovoljno odpreti.
Navedena materialna kršitev, ko je sodišče prve stopnje določilo v zvezi z določbo osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 osemnajst kazenskih točk za prekršek pod točko 2, to je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (vožnja pod vplivom alkohola) in ne za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prometno nesrečo, se v konkretni zadevi pri tako posamično določenih stranskih sankcijah kazenskih točk izraža kot kršitev v škodo obdolženega iz razloga, ker pritožbeno sodišče soglaša z v pritožbi uveljavljanimi okoliščinami v zvezi s prekrškom iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, da je obdolženi v prometni nesreči, ki jo je povzročil, utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih bo do konca življenja invalid, s katerimi pritožniki smiselno uveljavljajo, da so podani razlogi za odpustitev sankcije. 45. člen KZ, ki se v zvezi z določbo člena 8 ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporablja, določa, da sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je obdolženi storil prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe z nezavestno malomarnostjo, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi podan tudi poseben razlog za odpustitev sankcij kot ga opredeljuje 45. člen KZ, to je, da posledice obravnavanega prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, ki ga je storil obdolženi, le-tega toliko prizadevajo, da izrek sankcije za ta prekršek, očitno ne bi bil upravičen. Kot takšen razlog pritožbeno sodišče ocenjuje dejstvo, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe s trajnimi posledicami v obliki pareze leve roke in možganske poškodbe, zaradi česar tudi ni več sposoben za opravljanje svojega poklica, kar vse izhaja iz spisovnega gradiva in obsežne zdravniške dokumentacije, ki jo prilagajo pritožniki, iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je v obravnavani prometni nesreči oškodovanec utrpel le gmotno škodo na osebnem avtomobilu v višini okrog 500.000,00 SIT.
Sodišče prve stopnje je namreč ta prekršek pravno označilo v povezavi z 234. členom ZVCP-1, to je v zvezi s povzročeno prometno nesrečo, vendar je to pravno označbo mogoče uporabiti le pri povzročenih prometnih nesrečah, ki niso prometne nesreče z neznatno nevarnostjo. Obravnavana prometna nesreča iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe pa je prav takšna. Za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo se namreč glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 123/2006, z dne 30.11.2006) šteje tista prometna nesreče, pri kateri je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče samo materialna škoda in je bila povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa. Oba navedena pogoja sta v zvezi s tem prekrškom v obravnavani zadevi podana.
izvedeniško mnenje – dopolnitev izvedeniškega mnenja – imenovanje drugega izvedenca
Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi sledilo predlogu tožene stranke, da pozove izvedenca, da »vrednost ocenjenih nepremičnin ustrezno korigira«, niti ni imelo razloga, da bi postavilo drugega izvedenca - takega predloga tožena stranka niti ni podala.
ZPP člen 199, 200, 200/3, 363, 363/2. ZPPAI člen 12. OZ člen 179, 182.
stranska intervencija v pravdi – odločanje o (ne)dopustitvi intervencije – možnost pritožbe zoper sklep o dopustitvi intervencije – pravni interes za intervencijo – bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu – nepremoženjska škoda – odmera odškodnine
Sodišče na izjavo stranke, ki oporeka intervenciji ni vezano, saj samo odloča o tem, ali bo (ne)dopustilo intervencijo in v primeru, ko dopusti intervencijo, zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Tožnik se je proti tej odločitvi lahko pritožil skupaj s pritožbo proti sodbi.
večkratni zaporedni prenosi pravice, ki niso bili vpisani v zemljiško knjigo – dolžnost predložitve listine za vsak zaporedni prenos
V obravnavani zadevi gre za večkratne zaporedne prenose pravice, ki niso bili vpisani v zemljiški knjigi in je predlagatelj zadnji pridobitelj pravice, katere vpis predlaga. Predlagatelj bi moral za vsakega od zaporednih prenosov predložiti listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika, ta listina pa mora biti priložena v izvirniku, kot to določa 2. odstavek 142. člena ZZK-1.
Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Upoštevajoč navedene okoliščine, in sicer, da je bil v kritičnem času zasebni tožilec nadrejen obdolžencu, da sta bili besedi "zajebavati" in "prfuknjen" izrečeni v "resnem" pogovoru, ko je zasebni tožilec očital obdolžencu neutemeljeno zapustitev delovnega mesta, ter da obdolženec in zasebni tožilec že pred obravnavanim dogodkom nista bila ravno v najboljših odnosih, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženi z inkriminiranimi besedami izrekel negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, ne le v subjektivnem pomenu, temveč tudi v objektivnem pomenu.
Zgolj zato, ker niso bile izrečene znotraj sodnega postopka, izrečenim besedam ni mogoče odrekati obrambnega značaja, vendar je pri tem vprašanju bistveno, da je v kritičnem času zasebni tožilec kot obdolženčev delodajalec na povsem neformalni ravni trdil, da je obdolženec zapustil delovno mesto brez dovoljenja, torej v kritičnem času še ni šlo za formalni očitek kršitve delovne obveznosti, kateri sledi posledica tako, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o obrambi obdolženčeve pravice v smislu 3. odst. 169. čl. KZ.
ZZZDR člen 92, 105.a. ZPP člen 5, 86, 86/1, 154, 155, 339, 339/2-8, 408, 408/1, 413.
pravica do obravnavanja pred sodiščem – opravljanje pravdnih dejanj po pooblaščencu – zahteva sodišča stranki, naj se sama izjavi o relevantnih dejstvih – varovanje koristi otroka po uradni dolžnosti
Pritožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in to potrjujejo dejstva, da je odgovoril na tožbo, sodeloval je na glavni obravnavi, dajal je pripombe in predvsem, sam je predlagal izvedenstvo z DNK analizo, čemur je sodišče sledilo, seznanjen je bil z izvedenskim mnenjem, nanj ni dal nobene pripombe, zato mu ni mogoče slediti, ko trdi, da ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker ni bil zastopan po pooblaščencu, ki je odvetnik. Kot določa 1. odstavek 86. člena ZPP, smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi. To še toliko bolj velja v postopkih o sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. odstavek 408. člena ZPP).
Pri kaznivem dejanju po čl. 310 KZ zakon sicer ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa je zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja hramba (orožja, streliva, razstreliva), v konkretnem primeru izključena.
Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč trenutno kaznivo dejanje, storjeno z eno od oblik tega kaznivega dejanja, ne pa trajno, zato kaznivo dejanje ni storjeno v nadaljnjem času, npr. posesti, prikrivanja stvari. Zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje teče od storitve ene od oblik prikrivanja naprej, ne glede na čas prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja pa je akcesorne narave, predpostavlja namreč obstoj drugega kaznivega dejanja. Temeljno kaznivo dejanje je tisto, pri katerem storilec nekaj s kaznivim dejanjem pridobi, torej različni primeri nezakonite prilastitve stvari ali pridobitve stvari z zlorabo.
oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - izostanek z glavne obravnave - opravičen izostanek z glavne obravnave - opravičljivost izostanka -
Preuranjena pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da razlog za izostanek subsidiarnega tožilca z glavne obravnave ni opravičljiv. Dejstvo je namreč, da je subsidiarni tožilec svoj izostanek z glavne obravnave predhodno opravičil. Res je, da subsidiarni tožilec v zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi razlogi ni predložil ustreznih dokazil, vendar bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati na predložitev teh dokazil. Slednji je sicer v pritožbi predložil potrdilo o upravičenosti zadržanosti od dela, vendar iz tega potrdila ni razvidno, kakšne zdravstvene težave je imel, tako da ni možna ocena o opravičljivosti njegovega izostanka z glavne obravnave.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ni mogla posegati v delilnik, istočasno pa meni, da delilnik posredovan s strani ni vseboval soglasja vseh odjemalcev za delitev stroškov. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožeča stranka v sporazumno določen delilnik nikakor ne more posegati, vendar pa mora preveriti in zanesljivo ugotoviti ali je delilnik, ki je bil predložen res določen sporazumno, torej, da so se z njim strinjali vsi etažni lastniki, ki so priključeni na odjemno mesto. Tega pa tožeča stranka v tem postopku ni dokazala.
Oškodovanec je pravočasno vložil ovadbo zaradi kaznivega dejanja po 2. odst. 211. člena KZ. Ker mu je bil predmet kaznivega dejanja na glavni obravnavi, ko je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, vrnjen, premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal, to ne pomeni, da ni podal predloga za pregon zoper obdolženca.