Pritožbeno sodišče nadalje še ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 67. člena ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 241. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), katera določa, da se po splošnih vprašanjih (240. člen ZKP) od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da gre pri zaslišanju priče - policista za dobeseden prepis zapisnika o zaslišanju priče - policista, kar pritožbenemu sodišču onemogoča preveriti skladnost izpovedb le-teh, posledično pa tudi njuno verodostojnost in zanesljivost.
ZPP člen 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4, 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4. OZ člen 131, 131/1, 171, 131, 131/1, 171.
obnova postopka - kriva izpovedba priče - nova dejstva in novi dokazi - roki za obnovo - odškodninska odgovornost priče - prispevek oškodovanca - škoda
Tožeča stranka vlaga odškodninsko tožbo, nedopustno ravnanje toženke pa vidi v nezakonitem vpisu delovne dobe v delovne knjižice treh oseb in v njenem krivem pričanju v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, posledica katerega je bila izdaja zanjo neugodne sodbe. Vprašanje delovnega razmerja in s tem povezanega vpisa delovne dobe v delovne knjižice je bilo obravnavano v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožeča stranka je v spis vložila dokaz, da naj bi bil eden od delavcev zaposlen drugje. S tem v bistvu izpodbija pravilnost zaključkov delovnega in socialnega sodišča, saj istočasno zaradi tega dokaza, ki ga je naknadno našla, predlaga obnovo pravnomočno končanega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Tudi če se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče, je mogoče zahtevati obnovo postopka, ki je pravnomočno končan (5. točka 394. člena ZPP). Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo še ni potekel. Ker tožeča stranka lahko z izrednimi pravnimi sredstvi doseže razveljavitev pravnomočne sodbe in s tem prepreči nastanek škode (tožeča stranka potrjuje, da škoda še ni nastala), njen odškodninski zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Tudi oškodovanec mora namreč storiti vse, da prepreči nastanek škode. Če tega ne stori, je odgovorna oseba (v celoti ali v ustreznem delu) razbremenjena odgovornosti (192. člena ZOR oziroma 171. člen sedaj veljavnega OZ).
Sodna odločba predstavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz njega. Izvršitev pravnomočne sodbe odločbe zato praviloma ne more predstavljati protipravne škode. Izjema seveda velja v primerih, ko je sodba kasneje razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v določenih drugih izjemnih primerih. Tako bi se lahko izkazalo, da je škoda protipravna tudi v primeru, če bi nastala z izvršitvijo pravnomočne sodbe, ki bi temeljila na krivem pričanju priče, za katero bi bila izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku po preteku roka za obnovo.
Zahtevka za vrnitev nazaj na delo ni potrebno uveljavljati najkasneje do konca postopka na prvi stopnji v okviru spora o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Ker v ZTPDR ni predviden poseben rok za uveljavljanje obveznosti vrnitve na delo, je potrebno pri uveljavljanju reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja upoštevati splošni zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja, če reintegracijski zahtevek ni bil postavljen v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja.
79. člen Zakona o zemljiški knjigi predvideva zaznambo spora le v primeru vložene tožbe, medtem ko za primer nepravdnega postopka dovoljuje le zaznambo spora o določitvi nujne poti. V nepravdnem postopku za razdružitev skupnega premoženja zato pogojev za zaznambo spora ni.
Če je tožnica za posamezno obliko nepremoženjske škode zmanjšala denarno odškodnino, samo razlike do prvotnega zneska, ki ga je zahtevala, ne bo mogla zahtevati v novi tožbi, zato tudi tožena stranka nima pravnega interesa, da bi se upirala znižanju zahtevka.
ZJSRS člen 28. ZPP člen 29, 47, 29, 47. ZMZPP člen 74, 74.
pristojnost - slovenska jurisdikcija - preživnina
Sodišče na območju Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, vsled česar je tožbo zavrglo. Ob predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da je toženec oseba s stalnim prebivališčem v Ruski federaciji, torej v državi, ki ni država članica v smislu Uredbe ES 44/2001, ki določa pogoje pod katerimi je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici.
ugotovitev vrednosti nepremičnine - pripombe strank - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Dolžnik šele v pritožbi navaja svoje nestrinjanje z ocenjeno vrednostjo nepremičnine. Pritožbeno sodišče taki pritožbi ni sledilo, saj je bila dolžniku dana možnost izraziti svoje pripombe na izvedensko mnenje, tako da s takimi pritožbenimi navedbami ne more več uspeti.
ZOR člen 263, 866, 869, 869/1, 881. ZPP člen 154, 154/2.
pogodba o organiziranju potovanja – posredniška pogodba o potovanju – kršitve pogodbenih oz. zakonskih obveznosti s strani organizatorja potovanja – poslovna škoda – poslovna odškodninska odgovornost – razbremenitev odgovornosti
Tožniki so zaradi skoraj dve urne zamude vlaka v pristanišče Civitavecchie prišli prepozno, saj je ladja že odplula. Zaradi navodil tožene stranke, da bo mogoče vkrcanje opraviti v Messini, so se tožniki morali vrniti v Rim in ta transfer plačati, nato do odhoda vlaka v Messino deponirati prtljago, večerjati (večerjo so sicer imeli plačano na ladji), plačati vlak v Messino, zajtrk v Messini, ki ga bi prav tako sicer imeli na ladji in plačati taksi iz Messine do pristanišča. Gre torej za materialno škodo, ki je tožeči stranki nastala ob (nepravilni) izpolnitvi pogodbe o organiziranju potovanja. Gre za obliko poslovne škode, zato bi bili toženi stranki lahko prosti te odgovornosti le v primeru, če bi dokazali, da nista mogli pravilno izpolniti svoje obveznosti oz., da sta zamudili z izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih nista mogli preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR).
Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je toženec terjatev plačal, sočasno pa ni privolil v umik tožbe, čeprav je tožeča stranka tožbo takoj po izpolnitvi umaknila, je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za zakrivljene stroške, ki jih je povzročil toženec, pravilna.
Na okrožno državno tožilstvo je bila podana kazenska ovadba v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, tožilstvo pa je v obtožnem predlogu dejanje pravno opredelilo kot lahko telesno poškodbo, ne da bi pred vložitvijo obtožnega predloga pridobilo predlog za pregon od oškodovanca. Zato je oškodovanec šele z vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka zoper obdolženca lahko zvedel, da je bil obtožni predlog podan zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in zato šele z vročitvijo tega sklepa začne teči rok za vložitev predloga za pregon.
Ker je od ustanovitve služnosti do vložitve tožbe minilo šele osemnajst let, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi imela tožeča stranka kvečjemu zahtevek na prenehanje služnosti, o prenehanju služnosti pa ni navajala ničesar.
izločitev dokazov - glavna obravnava - pritožba zoper sklep o izločitvi
Pritožbeno sodišče se sicer strinja z navedbami pritožnika, da strokovno mnenje izvedenca V. K. in odgovori na njegove zaključke izvedenca J. P. ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo treba izločiti in da gre v konkretnem primeru zgolj za izvajanje pravice obdolženca, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki mu utegnejo koristiti, vendar je moralo drugostopno sodišče pritožbo kljub temu zavreči kot nedovoljeno na podlagi 4. odst. 340. člena ZKP. Na podlagi istega določila bo lahko pritožnik enake razloge uveljavljal v morebitni pritožbi zoper sodbo.
ZOR člen 154, 154. ZPP člen 337, 337. OZ člen 1060, 1060.
dokazno breme - vzročna zveza - pritožbena novota
Glede na dokazno breme je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ob opisanem dejanskem stanju ni dokazala, da z obratovanjem lokala ni mogla začeti zaradi ravnanja tožene stranke in da torej ni podana vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.
odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale
1. odstavek 498. člena ZKP določa, da predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Torej že sam zakon govori le o nevarnosti, da bi bili predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje, in ni potrebno, da bi ti predmeti že bili uporabljeni pri kaznivem dejanju.
KZ člen 211, 211/1, 211/2, 211/4, 211, 211/1, 211/2, 211/4. ZKP člen 369/4, 369/4. ZVOP-1 člen 74, 74/1, 74/2, 74, 74/1, 74/2.
tatvina - poskus oziroma dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari
Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ je odvzem tuje premične stvari. V teoriji in praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila.
Res je, da je na povratnici za navedbo naslovnice pošiljke, ki ni tožena stranka, pripis "za B.N.", vendar je podpis prejemnika pošiljke nečitljiv, podpis toženke na pooblastilu pooblaščencu za zastopanje pa je že na pogled povsem drugačen od podpisa na povratnici, tako da na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da je bila tožba toženi stranki sploh vročena v odgovor.
smrt dolžnika pred vložitvijo predloga za izvršbo - pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti
Smrt fizične osebe in njej sledeča nesposobnost biti stranka že ob vložitvi predloga za izvršbo pomeni, da postopka ni mogoče niti začeti niti voditi, pri tem pa ni pomembno, s kakšno skrbnostjo je upnik ravnal.
Odstop od načela neposrednosti, kot v konkretnem primeru, bi bil dopusten iz tehtnih razlogov, ali če s tem soglašata pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo predvsem na oceno izpovedbe priče, zaslišane v drugem postopku, torej ko je prebralo zapisnik o zaslišanju. Sodišče prve stopnje je tako kršilo načelo neposrednosti iz 4. čl. ZPP kot eno temeljnih načel pravdnega postopka, na ta način je strankam, tožencu, onemogočilo, da se izjavi o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo in je zato bilo kršeno načelo kontradiktornosti.