SPZ člen 67, 67/2, 67/3, 68. SZ-1 člen 25, 25/1. OZ člen 199, 200, 201, 202.
vlaganje v nepremičnino - stroški ogrevanja - razmerja med solastniki - delitev stroškov med etažnimi lastniki - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Potrebno je razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo. Zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna. Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za takšne posle pa se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, moral tožnik, da bi bil upravičen do povračila sorazmernega dela teh stroškov, pridobiti še soglasje toženke. Ker tega ni imel, povračilo polovice teh stroškov od toženke ob pravilni uporabi materialnega prava zahteva neutemeljeno.
Nesklepčnost pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja (tretji odstavek 318. člena ZPP), sodišče pa lahko tožbeni zahtevek zavrne, ne da bi tožbo vrnilo v popravo, le če je nesklepčnost neodpravljiva.
Ker iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec kršil pravice imetnika poslovne skrivnosti že s protipravno prisvojitvijo podatkov, sodišče prve stopnje pa je glede zahtevka na prepoved nadaljnjih kršitev in uničenje protipravno pridobljenih podatkov tožbo vrnilo v popravo, je odločitev o nesklepčnosti tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni materialnopravno napačna. Ob tem pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno enačilo pojme pridobitve, razkritja in uporabe poslovne skrivnosti, pri čemer je tudi prezrlo, da si je toženec podatke prisvojil še preden je bil tožen v pravdnem postopku in zato vsaj za njihovo pridobitev ne more veljati izjema iz 7. člena ZPosS.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00047644
ZP-1 člen 113a, 113a/1.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep - relevantna dejstva - prometna nesreča - vožnja pod vplivom alkohola - voznik začetnik
Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev tj. ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Presojo, ali je izkazan utemeljen sum, pa sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu.
odločitev o pravdnih stroških - končni uspeh stranke v pravdi - več tožbenih zahtevkov - delni uspeh v pravdi - enotna odškodnina - renta - uspeh po temelju in višini - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je tožničin (skupni) uspeh v postopku na prvi stopnji upravičeno ugotavljajo kot aritmetično sredino uspeha glede zahtevanega enkratnega zneska odškodnine in glede zahtevka na plačilo rente (s katerim je tožnica v celoti propadla).
Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju tožničinega uspeha glede zahtevka na plačilo (enkratnega) zneska odškodnine upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - razlog za prekinitev postopka - odpoved zakupne pogodbe
Pritožnica ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi odvisna od vprašanja, ali je tožeča stranka zakupno pogodbo odpovedala zakonito, in ugotovitvi, da o tem vprašanju že teče pravdni postopek pred istim sodiščem, ki ga je sodišče že začelo obravnavati. V takšni situaciji je odločitev, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali ne, v dispoziciji sodišča, ne pa strank.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00044817
KZ-1 člen 257, 257/1. ZKP člen 269, 270, 270/2.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - zakonski znaki - opis dejanja - nastanek premoženjske škode - pridobitev protipravne premoženjske koristi - predhodni preizkus obtožnega predloga - poprava obtožnega predloga
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času domnevne storitve očitanih kaznivih dejanj veljal KZ-1E, ki je kot znak kaznivega dejanja določal tudi nastanek prepovedane posledice v smislu pridobitve nepremoženjske škode sebi ali drugemu, kar pa iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ne izhaja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in točke 5 izpodbijanega sklepa je bil predlog sveta A. dne 15. 10. 2018 za razrešitev direktorice A. B. B. podan, ta predlog ni bil sprejet in zato tudi ni nastala prepovedana posledica. Povedano drugače očitek opisa ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker je izostal opis posledice, do katere tudi dejansko ni prišlo.
Prvostopenjsko sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti obtožnega akta (drugi odstavek 270. člena ZKP), kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost takega obtožnega akta, zlasti takrat, ko je pod vprašaj, kot v konkretnem primeru, postavljen opis oziroma zadostna konkretizacija očitanega kaznivega dejanja.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - pobotni ugovor - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - trditveno breme - ravnanje dolžnika - aktivno ravnanje dolžnika - razpolaganje s premoženjem - vrednost nepremičnine
Prvi pogoj iz prvega odstavka 270 člena ZIZ, ki mora biti izpolnjen, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Gre torej za verjetnost in ne gotovost. Če je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 77/2019 razveljavilo sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, to še ne pomeni, da ni verjetno izkazan obstoj tožničine terjatve. Res je, kar navaja v pritožbi toženka, da je Vrhovno sodišče RS sodbe ni razveljavilo le v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor. Razveljavilo jo je v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku, kar pomeni v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 25.000,00 EUR, in v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS pa ni razbrati, da bi bila pod vprašaj postavljena presoja obstoja tožničine terjatve do toženke v višini 25.000,00 EUR (kar tudi ni bil predmet presoje revizijskega postopka). Sporno je torej le, ali obstoji terjatev toženke zoper tožnico, ki bi se lahko pobotala s terjatvijo tožnice. Od ugotovitve obstoja toženkine terjatve pa je seveda odvisno tudi kakšen znesek bo (in ali sploh bo) naložen v plačilo toženki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to zadošča za ugotovitev, da je terjatev tožnice izkazana najmanj s stopnjo verjetnosti.
Poleg navedenega razloga mora za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zaslišanje obdolženca v preiskavi - zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je med storitvijo prvega in zadnjega prekrška, ki jih je sodišče upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa, preteklo več kot dve leti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialne določbe ZP-1, ko je z izpodbijanim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica - izločitveni zahtevek - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - dogovor glede lastništva - obstoj oporoke
Na pravdo se napoti tisto osebo, katere pravica je manj verjetna – v konkretnem primeru je to dedinja, ki v zapuščinskem postopku še ni dokazala obstoja zatrjevanega dogovora z zapustnico oz. obstoja oporoke.
OZ člen 179. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - objektivizacija odškodnine - vrednost storitve po Odvetniški tarifi
Pritožnik je utrpel zvin vratne hrbtenice (lahka poškodba), udarnino desne rame in udarnino na glavi (zelo lahki poškodbi). Za posledice takšnih poškodb (strah in telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem) so v sodni praksi prisojene odškodnine v razponu od dveh do petih povprečnih plač.
Ker je bila izvršba nato neuspešna, je oškodovana družba glede svoje terjatve do obdolženca ostala na istem, kot pred sklenitvijo sodne poravnave in z lažnivim prikazovanjem obdolženca v izvršilnem postopku le-ta oškodovani družbi ni povzročil nobene škode, ker je ta, kot rečeno obstajala že prej in je bila tudi predmet sklenjene sodne poravnave. S tega vidika goljufivo ravnanje tudi ni nastalo v časovnem obdobju kot ga zatrjuje obtožni akt oziroma, dejanje, kot se obdolžencu očita, sploh ni kaznivo.
vožnja pod vplivom alkohola - javna cesta na zasebnem zemljišču - nekategorizirana cesta - nekategorizirana pot - parkirišče - cestni promet
Ob upoštevanju okoliščin, ki so izkazane z razpoložljivimi dokazi, makadamske poti, po kateri je vozil obdolženec v trenutku, ko ga je ustavila policijska patrulja, ni mogoče šteti za lokalno cesto in zato ni mogoče očitati obdolžencu, da je obravnavnega dne vozil po lokalni cesti v naselju Medlog in da je bil udeležen v javnem cestnem prometu.
Izvedeni dokazi kažejo, da bi sicer lahko šlo za druge nekategorizirane površine, ki se uporabljajo za cestni promet, vendar je potrebno upoštevati, da se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je vozil po lokalni cesti v naselju M. in ne po drugi nekategorizirani površini.
preklic odložitve izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja - vezanost na pravnomočne odločbe o prekršku - hujši prekršek - dejansko stanje prekrška
Zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločitve pa se sodišče v predmetnem postopku ne sme in ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekrških, s katerimi so storilcu izrečene sankcije za prekrške storjene v času preizkusne dobe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri ugotavljanju, ali je storilec dejansko storil hujši prekršek, sodišče glede na tretji odstavek 76. člena ZP-1 ni vezano na sodbo sodnika oziroma odločbo organa za prekrške, temveč ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045883
ZKP člen 149b, 149b/3. KZ-1 člen 175, 175/1, 175/3. URS člen 37.
komunikacijska zasebnost - varstvo tajnosti občil - pridobivanje podatkov - pridobitev IMEI številke - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - izkoriščanje prostitucije
V času izdaje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe v letu 2016 je tretji odstavek 149.b člena ZKP določal, da če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata omogoča zgolj identifikacijo lastnika ali uporabnika določenega komunikacijskega sredstva. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje, da IMEI številka telefonskega aparata ne sodi med t. i. varovane prometne podatke, ki so zaščiteni s 37. členom Ustave RS in 8. členom EKČP, za katere pridobitev je potrebna odredba sodišča. Sama IMEI številka namreč ne omogoča razkritja ne vsebine komunikacije, ne udeležencev komunikacije, ne drugih okoliščin komunikacijskega prometa. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da IMEI številka pove bistveno več kot SIM. Kot sicer pravilno izpostavlja pritožnik, se sodba ESČP Benedik proti Sloveniji nanaša na dinamični IP naslov, pri katerem ugotovitev imena in priimka naročnika terja od ponudnika internetnih storitev, da pregleda podatke naročnikov v povezavi s telekomunikacijskimi dogodki, kar pa presega pričakovano zasebnost uporabnikov interneta. Statični IP naslov, ki je primerljiv z IMEI številko telefonskega aparata, pa je napravi dodeljen trajno in za identifikacijo uporabnika le-tega ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma komunikacijski dejavnosti, temveč operater pridobi podatek zgolj z vpogledom v svoje evidence.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi smrti bližnjega - trajnejša življenjska skupnost bratov in sester - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku - odmera denarne odškodnine - preizkus pravilnosti dokazne ocene - ugotavljanje obsega škode
Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo, da je med tožnico in njeno pokojno sestro obstajala trajnejša življenjska skupnost, je celovita, razumna in prepričljiva, enako velja glede obstoja duševnih bolečin zaradi smrti sestre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046138
OZ člen 132, 168, 168/3, 239, 239/2, 240. ZPP člen 285, 351, 351/1, 358, 358-2, 358-5.
poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - prihodki - stroški - navadna škoda - zmanjšanje premoženja - dokazilo o plačilu - zmotna uporaba materialnega prava - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - sprememba izpodbijane sodbe
OZ v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.
Tožničino utemeljevanje utesnjenega zahtevka zgolj kot znižanje prvotnega (ki ga je brez podrobnejše razčlenitve postavila v višini računa za predmetno blago, izstavljenega njenemu končnemu kupcu) za razliko med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga dobavitelju in zaračunanimi ji stroški vračila tega blaga ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Dobropis ob vračilu blaga dobavitelju ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožnica imela v primeru toženkine izpolnitve pogodbe in ne odhodka v zvezi s takim prihodkom, niti tovrstnih odhodkov ne predstavljajo zaračunani stroški vračila blaga, konkretnih navedb o strošku nabave zadevnega blaga pa tožnica ni podala. Tožnica tako svoj zahtevek materialnopravno zmotno utemeljuje na razliki med pričakovanim prihodkom ob prodaji zadevnega blaga končnemu kupcu in izposlovanim prihodkom ob vračilu tega blaga dobavitelju ter ne na podlagi zgoraj izpostavljenih pravo relevantnih spremenljivkah, ki (kot sistemska celota) opredeljujejo pravno priznano izgubo dobička.
Pravni interes je predpostavka za vložitev vsake tožbe ter je ta podan, če tožnik zatrjuje, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če je verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti.
Pravni interes za predmetno tožbo tožnik utemeljuje z navedbo, da je zoper prvega toženca vložil tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti. To tožniku ne daje pravnega interesa za predmetno ničnostno in izbrisno tožbo, saj mu morebitna ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice druge toženke ter ponovna vknjižba lastninske pravice prvega toženca in zaznamba spora, ne bi prinesla nobene pravne koristi. Vknjižbe služnosti s tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisno tožbo ne more doseči, zato nima pravnega interesa za takšno tožbo.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe lahko odločilo zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe in tožbe ne bi smelo vročati v odgovor. Po 275. členu ZPP namreč sodišče, kadar ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo. Torej že sam zakon dopušča možnost, da predsednik senata počaka z odločitvijo o morebitnem zavrženju tožbe do prejema odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje očitno zgolj na podlagi navedb tožnika v tožbi še ni imelo zadostne podlage, da bi odločilo o zavrženju, ampak je slednje storilo po prejemu odgovorov na tožbo.
Pred presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka mora sodišče ugotoviti, ali je tožba dopustna. Izpolnjene morajo biti procesne predpostavke, torej okoliščine, ki jih določa procesni predpis (ZPP) in ki morajo biti podane, da sodišče tožbo sploh sme vsebinsko obravnavati. Procesne predpostavke se med drugim nanašajo na sporni predmet, da že ne teče pravda o isti stvari, da o isti stvari ni že pravnomočno odločeno oziroma sklenjena sodna poravnava ter da obstaja pravni interes tožnika za tožbo tj. pravovarstveni interes. Če sodišče ugotovi, da procesne predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže, ne da bi se spuščalo v vprašanje njene utemeljenosti.
Za vložitev ugotovitvene tožbe so v drugem odstavku 181. člena ZPP alternativno določene tri procesne predpostavke, med drugim pravni interes, ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi sicer predpostavlja oziroma domneva. Vendar je takšna domneva pravnega interesa izpodbojna. Tožnik v predmetni zadevi vlaga tožbeni zahtevek na ugotovitve ničnosti predmetne kupoprodajne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ponovni vpis zaznambe spora. Tožba tožnika tako vsebuje ugotovitveni in dajatveni zahtevek in je po svoji vsebini ničnostna ter izbrisna tožba, ki jo ureja 243. člen ZZK-1. Čeprav je 243. člen ZZK-1 poseben predpis, po katerem tožniku za ugotovitveni zahtevek ni potrebno izkazovati posebnega interesa, če je postavljen skupaj z dajatvenim zahtevkom, pa slednje ne pomeni, da pravni interes za tožbo kot procesna predpostavka ni potreben. Ta mora biti vselej podan do glavnega predmeta spora. V primeru izbrisne tožbe se pravni interes torej domneva in ga ni treba posebej izkazovati, vendar pa je takšna domneva izpodbojna in v predmetni zadevi tudi izpodbita.
Cilj tožnika, ki ga zasleduje s predmetno pravdo je vpis priposestvovane stvarne služnosti v zemljiško knjigo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa slednjega s predmetno tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisno tožbo ne more doseči. Njegov pravni položaj se ne glede na izid pravde ne bo spremenil. Vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo lahko doseže na drug način.
Do prekoračitve trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje torej zagotovo ni prišlo, saj sta pravdni stranki v postopku v prvem sojenju dovolj konkretno navajali o dveh ponujenih (najprej s preboji in nato s koriti) in zavrnjenih metodah izgradnje sončne elektrarne (SE).
Tožnica je zavrnila najprej ponujeno možnost izgradnje SE (po določeni ceni) s preboji in šele nato je zavrnila tudi ponujeno možnost izgradnje SE s koriti, ki jo je izvedenec D. ocenil kot neprimerno in ki bi upoštevaje njegovo mnenje zato verjetno res terjala dodatne stroške v smeri predhodne prilagoditve strehe.
Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Načelo vestnosti in poštenja ji vsekakor ne omogoča, da v situaciji, ko sta pravdni stranki skladno z načeli iz 2. in 3. člena OZ (načelom dispozitivnosti zakonskih določb in načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij) v 9. členu pogodbe o izgradnji SE določili izključne možnosti odstopa od pogodbe, od pogodbe odstopi brez izpolnjenih odpovednih razlogov, kar je bistveno pravno vprašanje za pravilno odločitev v konkretni zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00046690
ZMZPP člen 55. ZPP člen 51b.
pristojnost slovenskega sodišča - stvarna pristojnost sodišča - prometna nesreča - nastanek škodne posledice - posledice prometne nezgode - nastanek škodnega dogodka - Republika Hrvaška - mednarodna pristojnost - odškodninski spor z mednarodnim elementom - stalno prebivališče v Republiki Sloveniji - zavarovalnica kot pravdna stranka - odgovornostna zavarovalnica - povzročitelj škode in zavarovalnica - Bosna in Hercegovina
Tožnica trpi trajne posledice premoženjske nesreče na ozemlju RS, kjer ima stalno prebivališče. Vendar je škoda nastala na Hrvaškem, tožena stranka pa je Zavarovalnica iz BIH. Zato je po določbi 55. člena ZMZPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno.
Tožena stranka je odgovor na tožbo morala vložiti, saj z umikom tožbe še ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju pritožbenega sodišča toženi stranki pravilno priznalo stroške v zvezi z odgovorom na dopolnitev tožbe.