razlika v plači - delovno mesto, ki ne ustreza strokovni izobrazbi delavca - neustrezna izobrazba - napredovanja
Kot izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2023, je tožnica, ki za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", katerega dela in naloge je opravljala, ni imela ustrezne izobrazbe, s tožbenim zahtevkom tako zahtevala razliko v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo in pripadajočo osnovno plačo za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", zmanjšano za en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe in plačne razrede zaradi napredovanj. Plačni razredi, ki jih je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, se skladajo s plačnimi razredi, ki jih je v pritožbi navedla toženka. Tako sodišče nikakor ni preseglo tožbenega zahtevka, saj je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen.
Med strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, sploh ni bilo sporno, kolikšna je bila višina plače, ki jo je tožnica prejemala, v kateri plačni razred je bila uvrščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sporno tudi ni bilo, kateri plačni razred je določen za delovno mesto "načrtovalec sporedov VII/2" v posameznih obdobjih in tudi ne za koliko plačnih razredov je tožnica napredovala in koliko časa je bila v delovnem razmerju.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 5, 5/1. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - podizvajalec - gradbišče - delo v tujini - varnost in zdravje pri delu - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.
Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081972
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.
stroški postopka - delni umik tožbe - delna izpolnitev - načelo davčne pravičnosti - uspeh stranke
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP in je zmotno štelo, da delni umik tožbe ni vplival na stroške toženke, ker se slednja naj ne bi opredelila do tega dela zahtevka. Toženka se v odgovoru na tožbo res ni opredelila do navedb o terenskem delu tožnika oziroma o vajah in usposabljanjih, vendar sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da tožnik v tožbi s tem v zvezi sploh ni podal trditev. Tožnik je v tožbi trdil le, da mu je toženka odrejala stražo in podobne zadolžitve, da je moral biti v pripravljenosti, ki bi se morala šteti v delovni čas, toženka pa je tem navedbam v odgovoru na tožbo nasprotovala. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi podal določne navedbe glede dela, ki ga je opravljal, hkrati pa je umaknil tožbo v delu, kjer je zahteval plačilo za čas vaj in usposabljanj. Upoštevajoč navedeno, se toženka ni mogla opredeliti do navedb glede vaj in usposabljanj.
Ker tožnik tožbe ni umaknil zaradi delne izpolnitve zahtevka, prav tako ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP oziroma načela pravičnosti, kot to uveljavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi sodišče prve stopnje stroške postopka moralo odmeriti glede na uspeh obeh strank, torej ob uporabi prvega odstavka 158. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.
stroški postopka - uspeh stranke - višina tožbenega zahtevka - delna izpolnitev - delni umik - končni uspeh stranke v pravdi
Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080746
ZObr člen 97e. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - plačilo razlike v plači - vojaško urjenje
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
stroški postopka - odgovor na tožbo - odvetniška tarifa - pripravljalna vloga
Sodišče prve stopnje je toženki za sestavo odgovora na tožbo zmotno priznalo priglašenih 600 točk. V tej zadevi gre za spor o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, za katerega je v tretji alineji 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo predpisana nagrada v višini 300 točk. OT v 1. c točki tarifne številke 16 sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi (le) v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank, saj bi moral delavec v primeru neuspeha delodajalcu povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del, torej za 300 točk.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081284
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - prikrajšanje pri plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
misija - delovni čas - neizrabljen tedenski počitek - dnevni počitek - trditvena podlaga - vojak - prikrajšanje pri plači
Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje, dousposabljanje) ter nasprotovala trditvam tožnika, da so delovne zadolžitve trajale do 21.30 ali celo 24.00.
Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka tožniku na misiji v Maliju utemeljeno verjelo v bistvenem skladnim izpovedim tožnika in priče A. A., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta do septembra 2017; toženka pa tudi sicer ni konkretno nasprotovala tožnikovim natančnim evidencam o tem, kako so potekali dnevi po posameznih tipih in katerim tipom je ustrezal posamezni delovni dan na misiji, kar je ustrezno upoštevano v izpodbijani sodbi. Ker toženka ni podala ustreznih trditev o trajanju efektivnega dela tožnika po posameznih tipih dni niti za to ni predlagala dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, za koliko ur dodatnega dela na dan oziroma na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je tožniku priznalo plačilo. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sta tožnikova izpoved in preglednica, ki jo je predložil, brez dokazne moči; tudi navedena dokaza je skladno s pravilom o prosti dokazni oceni sodišče prve stopnje moralo oceniti sama zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedjo A. A.), kar je tudi storilo. Na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene ne vpliva toženkino sklicevanje na poročilo o izvedeni analizi delovanja z dne 1. 12. 2017. Ne glede na to, da iz navedenega poročila ne izhaja, da bi imel tožnik v zvezi z misijo kakšne pripombe (tj. glede zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka), to na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dodatnih ur opravljanja dela ne vpliva, še posebej glede na izpoved tožnikovega nadrejenega na misiji A. A., da zaradi narave dela na misiji tedenskih počitkov ni bilo in da evidence ne odražajo dejanskega stanja ter v zvezi z nalogami inštruktorjev na misiji. Zavrniti je treba toženkino pritožbeno navedbo, da tožnik ni dokazal, po čigavem ukazu je delal. Tožnik in priči B. B. ter A. A. so enako izpovedovali, da so bili slovenski pripadniki podrejeni poveljujočim vodjem timov iz drugih držav in so morali upoštevati njihove časovnice ter opraviti z njihove strani odrejene naloge.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081328
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 154, 155, 360, 360/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje
Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 350, 350/2, 358, 358-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - službeno potovanje - odobritev - teža kršitve
Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljeni tožničini kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v obliki samovoljnega šestdnevnega obiska filmskega festivala v nasprotju z navodilom oziroma odobritvijo nadrejenega v. d. direktorja) vendarle za dovolj hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka pravilno izpostavlja, da v kolikor bi tudi ostali delavci ravnali tako kot tožnica, delodajalec ne bi imel nobene direktivne oblasti nad delom zaposlenih in ne bi več mogel organizirati in voditi dela. Izbrana sankcija za tožničino kršitev in posledični šestdnevni neupravičen izostanek z dela je tudi skladna s sankcijami v primerljivih primerih iz sodne prakse, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba.
Sodna presoja tožničine kršitve namreč na more iti tako daleč, da bi moral delodajalec pred sodiščem strokovno utemeljevati in upravičevati svoje kadrovsko upravljalske in programske odločitve, konkretno tudi odločitve, koliko delavcev in za kakšno časovno obdobje pošilja na teren za pokrivanje posameznega filmskega festivala. Stališče sodišča prve stopnje, da "ne vidi utemeljenega razloga za to, da v. d. direktorja v primeru tožnice službene poti ni odobril", ni na mestu, saj nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo toženke ter njene strokovne oziroma programske odločitve. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno zgolj dejstvo, da je tožnica za službeno pot potrebovala odobritev v. d. direktorja oziroma z njegove strani izdan nalog za službeno potovanje, le-ta pa ji v obravnavani zadevi ni bil izdan. Navržen oz. natančneje nerazdelan prvostopni očitek, da naj bi bil razlog za neodobritev službenega potovanja tožnici drugje, ne pa v racionalni rabi sredstev, in sicer v njenem ravnanju na proslavi H. in udejstvovanju v stavki, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel upravičiti tožničine samovoljne odločitve, da odide na filmski festival v A. (tujina) kljub neodobrenemu službenemu potovanju in brez kakršnegakoli drugega opravičila oziroma podlage za izostanek z dela v tem času.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081129
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaška operacija - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 355, 355/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilo o spremembi naslova - bolniški stalež - zapustitev kraja bivanja - odobritev osebnega zdravnika
Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZGD-1 člen 403, 418, 418/1, 418/2, 522, 523, 523/3. ZFPPIPP člen 442, 442/1. ZPP člen 81, 81/5, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
zavrženje tožbe - redna likvidacija družbe - družbeniki kot pravni nasledniki družbe - prekinitev postopka - deklaratoren sklep
Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.
OZ člen 311. ZDR-1 člen 118, 118/2. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
procesni pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Glede na pritožbene navedbe glede prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjeni znesek skladen s kriteriji, določenimi v drugem odstavku tega člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, ki ga ponavlja v pritožbi, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi prejel pogodbeno kazen, ampak zakonsko določene kriterije: trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, pravice, ki jih je uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja, njegove zaposlitvene možnosti in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odmerjeno denarno povračilo v višini šestih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je upoštevaje zakonsko določene kriterije ustrezno umestilo v primere sodne prakse, ki jo je v obrazložitvi citiralo.
Splošni pogoji za pobot, ki veljajo tudi v primeru procesnega ugovora pobota, so določeni v 311. členu OZ, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti ter če sta obe zapadli. Pogoj istovrstnosti terjatev se nanaša na vrsto (rod) predmeta obveznosti, ne na pravno podlago terjatve. Terjatvi, ki se glasita na denar, kot sta tožnikova in toženkina terjatev (ne glede na to, da je ena v bruto znesku, torej obremenjena z davki in prispevki, druga pa v neto znesku), sta upoštevaje povzeto istovrstni.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
poslovni razlog - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - trpinčenje - dejanski razlog za odpoved
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VDS00081275
ZPP člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - razrešitev direktorja - poslovodna oseba - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti - razrešitveni razlog - vsebinska presoja - preverjanje po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081219
ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija - sodba SEU
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.