ZNPPol člen 31, 31/4, 44, 44/1, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52, 52/3. ZJU člen 74, 74/2, 76, 76/3. ZPP člen 2, 2/1, 8, 70, 70/1, 72, 72/2, 212, 213, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 197, 257, 257/1.
razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - dokazna ocena - policist - izločitev sodnika
Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja. Ker obstoj varnostnega zadržka ni pogojen s kazensko obsodbo, slednje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do priloženih zapisnikov sej preiskovalne komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bilo ime tožnika izpostavljeno na sejah preiskovalne komisije, ne kaže na politično motiviranost sklepa o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi.
ZOFVI člen 109, 109/9. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - javni zavod - potreba po delu
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 84, 84/1, 89, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - organizacijski razlog - ekonomski razlog - zmanjšanje števila delavcev - zaposlovanje novih delavcev - ugotovitev nezakonitosti odpovedi
Zaposlitev delavke za določen čas iz naslova povečanega obsega dela je v nasprotju z zaključkom sodišča, da je toženka izvajala organizacijske ukrepe in zmanjševala število usklajevalcev osebne asistence. Kaže na to, da potreba po delu na delovnem mestu tožnika vendarle ni prenehala. Na tak zaključek nima nobenega vpliva okoliščina, da je navedena delavka D. D. v okviru enakega delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II opravljala druge delovne naloge kot tožnik. Toženka namreč ni zatrjevala, da bi šlo za delovne naloge, ki niso spadale med naloge delovnega mesta usklajevalec osebne asistence II, tožnik pa je izrecno izpovedal, da je šlo za delovne naloge, ki so jih od začetka opravljali usklajevalci sami (nato pa jih je v letih 2022 in 2023 prevzela D. D.). Zato ni nobenega razloga, da teh delovnih nalog ne bi opravljal tožnik oz. da ne bi bilo opravljanje teh nalog v okviru organizacije poslovanja (ponovno) odrejeno tožniku, v kolikor ni bilo (toliko) potreb po opravljanju dela z uporabniki osebne asistence, kar je v okviru tega delovnega mesta do odpovedi nesporno opravljal tožnik. Toženka, na kateri je bilo s tem v zvezi dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) ni uspela dokazati obstoja utemeljenega organizacijskega in ekonomskega razloga za tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočala nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Z nasprotnim zaključkom je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.
V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.
Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
OZ člen 311, 427. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 330/2-14.
odpravnina - prevzem dolga
Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno (kot prevzemnik dolga) in kot zakoniti zastopnik toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil z navedenim prevzemom dolga, s katerim se je toženka strinjala, tožnik zavezan k vračilu posojila, ki ni bilo pravočasno vrnjeno, skupaj z v posojilni pogodbi dogovorjeno obrestno mero v višini 5 % letno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077594
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3,. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/1, 46/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vojak - delovni čas - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.
Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.
Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.
URS člen 23. ZPP člen 8, 11, 11/2. ZDR-1 člen 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZST-1 člen 3, 3/5.
nadure - spor o prenehanju delovnega razmerja - stroški postopka - plačilo sodne takse
Tožnica je uspela dokazati svoje trditve, da je vsak dan opravila 30 minut nadur, za katere ni prejela plačila, zato je sodišče prve stopnje v pretežnem delu (95,46 %) pravilno ugodilo njenemu zahtevku. Ker je tožnica s tem delom zahtevka uspela, je posledično pravilna tudi odločitev, da mora toženka v deležu uspeha tožnice plačati sodno takso.
V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPP gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po zakonu, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravic gre, kadar stranka svoje procesne pravice namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. Nič od navedenega toženka ni dokazala.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 26. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 8, 212, 214, 214/2, 254, 254/3, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22, 23.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - prepoved diskriminacije
Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077854
ZUP člen 113. ZDR-1 člen 200, 200/4,. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - čista denarna terjatev - denarni zahtevek - stroški odvetniškega zastopanja - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.