ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1. ZPP člen 339, 33971, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/2, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - nasprotje v razlogih sodbe
V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.
ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VDS00081114
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
ZDR-1 člen 54, 200, 200/3. ZJU člen 68. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - varstvo pravic iz delovnega razmerja - rok za vložitev zahteve za varstvo pravic delavcev - javni uslužbenec - projektno delo
Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev in dokazov, odločitev, da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta resničen, pa je glede na pojasnjeno preuranjena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
ZUTD člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2. ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1,. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
prenos plačnih razredov napredovanj - tarifni razredi - pridobitev višje stopnje strokovne izobrazbe - pogoj ustrezne izobrazbe
Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 31, 71. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 32, 68. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353,. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5.
izmensko delo - Direktiva 2003/88/ES - kolektivna pogodba dejavnosti - trgovinska dejavnost - dodatek za delo v popoldanski izmeni
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).
zavrženje pritožbe - nezadostno število izvodov vloge - priloge vloge - nezadostno število prilog
Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP). Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik ni ravnal skladno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2024 in tako v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni predložil dodatnih izvodov prilog za nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
URS člen 32, 35, 74. ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZDD-1 člen 27, 31.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - nespoštovanje navodil zdravnika - zasebni detektiv - svoboda gibanja - pravica do zasebnosti
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).