ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.
zahtevek za vračilo - vračanje gotovine - samostojni podjetnik - dokazna ocena izpovedi prič - trditvena podlaga - pripoznava dolga - delno poplačilo dolga
Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).
Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 45, 45/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVZD-1 člen 5, 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - kršitev ukrepov iz varstva pri delu - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zaščitna maska - zagovor pred odpovedjo - pravočasnost odpovedi - nevestno opravljanje dela
Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.
ZDR-1 člen 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZGD-1 člen 256.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičeno izplačilo - škoda delodajalca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.
nadaljevanje prekinjenega postopka - postopek osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - terjatev upnika - druga terjatev - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Objavljeni končni seznam preizkušenih terjatev in sklep stečajnega sodišča o preizkusu terjatev zajema terjatvi druge upnice. Ker se ne nanaša na terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem delovnem sporu, ni bila podana pravna podlaga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - začasna nezmožnost za delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
OZ člen 1, 1/2, 299, 378, 378/1. ZJU člen 3a, 3a/2.
razlika v plači - zapadlost plačila - zamuda dolžnika - zakonske zamudne obresti
Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, če rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti. Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem.
Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.
ZST-1 člen 3, 3/1, 5, 5/1, 5/1-1, 16. ZPP člen 242, 242/1.
plačilni nalog za plačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53. ZPP člen 7, 7/1, 212.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka.
Glede na ugotovljeno stanje sredstev (kateremu tožena stranka ne nasprotuje), ob upoštevanju dejstva, da so vsaj nekatera izmed njih likvidna, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala in izkazovala, da zalog ne more prodati in da so kratkoročne poslovne terjatve neizterljive, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti.
kršitev prepovedi konkurence - konkurenčna dejavnost - neustrezna dokazna ocena - sorazmerni del regresa za letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - sprememba izpodbijane sodbe
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti dva projekta ne zadoščata, ni pravilno. Pritožba se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ni pomembno, kakšen je obseg te dejavnosti pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno torej za presojo o tem, ali se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, zadošča, da je tožnica izvedla že en projekt.
Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS. Takšna je bila resda tudi enotna sodna praksa na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - dokazi in dokazna ocena
Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko.
Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin.
Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.
razrešitev direktorja - neobrazloženost sklepa - seznanitev z razlogi za razrešitev - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - vpogled v kazenski spis - zavrženje kazenske ovadbe - nevestno opravljanje dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - višina denarnega povračila - odpravnina ob upokojitvi
Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.
ZDR-1 člen 155, 158, 158/3, 158/4. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/4, 97f/5. ZSSloV člen 53. ZPP člen 215.
dnevni počitek - odškodnina - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.
ZPP člen 214, 214/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 4.
razlika v plači - uspešnost poslovanja - stimulacija - direktor - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.
Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis.
Kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP).
Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Šele s tem je prišlo do soglasja volj med strankama oziroma je bil sklenjen dogovor o prenehanju veljavnosti (prve) izredne odpovedi. To pa pomeni, da tožnici toženka v odpovedi neutemeljeno očita neopravičeno odsotnost z dela (in neobveščanje) po 1. 2. 2022 (tožnica je bila od 18. 11. 2021 do 31. 1. 2022 v bolniškem staležu). Dne 1. 2. 2022 tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o razlogih za odsotnost niti se vrniti na delo. To nenazadnje priznava sama toženka v pritožbi z navedbami, da bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Tega dne pa je toženka že začela s postopkom (druge) odpovedi; v vabilu na zagovor z dne 16. 2. 2022 ji je za nazaj očitala, da se je bila dolžna vrniti na delo po poteku bolniškega staleža 31. 1. 2022. Takšen očitek ni utemeljen oziroma s tem ni podan zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi in s tem povezanemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo utemeljeno ugodilo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.