sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.
ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. KZ-1 člen 196. OZ člen 82, 353, 353/1. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. URS člen 22, 23, 27, 50, 66. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - zadržanje zastaranja - skupen namen pogodbenikov - dokazna ocena
Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.
Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.
OZ člen 82, 353, 353/1, 359, 359-2, 360. ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. URS člen 23, 27. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - oblika odškodnine - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - dodatki k plači - skupen namen pogodbenih strank
Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.
Dodatek za stalnost je bil del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 6/3.
razlika v plači - letni dopust - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo zahtevku tožnika in mu za dva meseca priznalo razliko med nominalno osnovno plačo, ki je veljala za nadporočnika od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2019, in osnovno plačo, ki je veljala od 1. 11. 2019, napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se nove, višje nominalne vrednosti, uporabljajo šele od 1. 11. 2019 in ne od veljavnosti Priloge 1 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.
Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače.
Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073390
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
kolektivni delovni spor - aneks h kolektivni pogodbi - veljavnost aneksa - čas razpoložljivosti - stalna pripravljenost - delovni čas
Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
odločitev o stroških postopka - umik tožbe - izpolnitev zahtevka - začetek pravde - sprememba prvostopenjske odločitve
Toženka tožnika ni prijavila v zavarovanja zaradi vložene tožbe, saj niti ni imela možnosti izpolnitve tožbenega zahtevka, ker je svojo obveznost izpolnila že preden ji je bila tožba vročena v odgovor. Toženka torej v pritožbi pravilno poudarja, da do umika tožbe ni prišlo zaradi njene prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo, na kar je utemeljeno opozorila sodišče prve stopnje že v vlogi, s katero je soglašala z umikom tožbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 214, 214/1, 214/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.
Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - delo po poteku pogodbe o zaposlitvi - učitelj - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.
Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-11, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - vrnitev delavca na delo - predlog za sodno razvezo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.
Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).
Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00072999
ZObr člen 2, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - vojak - zadostna trditvena podlaga - neposredna uporaba direktive - izjema - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - res iudicata - neupravičen izostanek z dela - pravica do zagovora - utemeljenost odpovednega razloga - odobritev letnega dopusta - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka za čas po 19. 1. 2022 dolžna tožniku priznati delovno razmerje s pripadajočimi pravicami in mu plačati denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 nad zneskom 2.338,38 EUR. Zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku v ponovljenem sojenju ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Bistvenega pomena je, da je ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz predhodne obrazložitve sodbe (tako izpovedb prič, neobstoja obrazca o odobritvi dopusta …), tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da tožniku dopust ni bil odobren.
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/4, 163/6, 165, 165/2.
odločitev o stroških postopka - naknadna odločitev o stroških postopka - zahteva za povračilo stroškov - višina stroškov
Niti v ZPP niti v drugem predpisu ni podlage za stališče, da do odločitve o predlogu za dopustitev revizije sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o stroških postopka po četrtem odstavku 163. člena ZPP.
ZDR-1 člen 108, 108/6. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - neupravičena obogatitev - vrnitev preveč izplačanih zneskov - odpravnina - bruto in neto znesek
V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2.
stroški priče
Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.