ZSFJLA člen 36, 48. PRAVILNIK O DODELJEVANJU STANOVANJ IZ STANOVANJSKEGA SKLADA JLA člen 29.ZOR člen 567.UZITUL člen 4, 9.
vojaško stanovanje - zakup - prenehanje zakupa - uporaba posebnih predpisov
Prav ima revizija, da sklep o dodelitvi stanovanja v L., M. toženki, če je ta neveljaven, kar se je izkazalo, da je, in preselitev na njegovi podlagi ne more biti razlog za prenehanje zakupa prostorov na P. Ker sklep nima nobenih pravnih učinkov ne more imeti niti tega, da je zaradi njega oziroma izselitve tožene stranke na njegovi podlagi prenehal zakup. Glede tega vprašanja pa je stališče pritožbenega sodišča v materialnopravnem pogledu nepravilno. Niti določbe zakona o sredstvih in financiranju JLA niti določbe na njegovi podlagi izdanega pravilnika ne opredeljujejo vsebine zakupa in njegovega prenehanja. Zato je mogoče tudi za zakup, kot je obravnavani, neposredno uporabiti določbe XI. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zakupu. S tega vidika pa pritožbeno sodišče sodnega spora med strankama ni preizkusilo in tako tudi ne, ali zakupno razmerje traja še naprej, ali je prenehalo na podlagi zakona, ali na podlagi pogodbe o zakupu, katere podoben primerek, ki se ne nanaša na toženo stranko, je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku. Tako tudi ni zavzelo stališča o tem, kakšne posledice izhajajo iz zakupnega razmerja za toženko in kakšne za toženca, če to še velja, ali je prenehalo.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - odškodninska odgovornost lovske organizacije - lovska škoda - upravljanje lovišča
Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, Ur.l. SRS, št. 25/76 - 29/95 - v nadaljevanju ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi prvega odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.
ZPP (1977) člen 354, 354/2-13, 358, 358/4, 385, 385/1-2. ZBP člen 26.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ocena dokazov - obravnavanje posameznih dokazov - obresti na vnaprej plačano kupnino
Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, na katere jo je oprlo (četrti odstavek 358. člena ZPP) in če ob tem ne polemizira z vsemi dokazi, ki jih je štelo kot relevantne, so pa enakovrstni (v tem primeru zaslišanje strank in zaslišanje priče), to ne pomeni bistvene kršitve postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zvečine niti ne relativne kršitve po prvem odstavku tega člena. Vendar, ne da bi se spuščali v presojo tega, ali je šlo tu sploh za relativno kršitev ali ne, je pomembno dejstvo, da toženka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala in je zato tudi ne more zdaj v reviziji. Če jih namreč stranka v pritožbi ne uveljavlja, jih s tem sanira. V reviziji je mogoče uveljavljati relativne kršitve le, če so bile storjene na drugi stopnji odločanja (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) ali pa v primeru, če je stranka v pritožbi opozorila na takšne kršitve, storjene na prvi stopnji pa jih sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Končno ni moglo iti za takšno kršitev, storjeno na drugi stopnji, ker njena naloga ni podajati razloge za ugotovitev dejanskega stanja, marveč le nadzirati, ali je sodišče prve stopnje uporabilo pravilne metode izbire relevantnih dejstev ter objektov in sredstev dokazovanja in pravilne metode pri ugotavljanju resničnosti dejanskih navedb strank, skratka, ali je bila tudi ocena dokazovanja pravilna.
začasen uvoz osebnega avtomobila - kraja - opustitev plačila - pogoji
Kraje začasno uvoženega osebnega avtomobila ni mogoče šteti za dogodek v smislu 1. odst. 324. člena CZ. Ker v primeru kraje začasno uvoženega avtomobila oprostitev plačila carine v zakonu ni predvidena, oprostitev plačila carine in drugih uvoznih dajatev ni mogoča.
Iz dejanskega stanja izhaja, da se v postopku davčnega nadzorstva po 40. členu in sledečih členih Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje oporeka oziroma vsaj raziskuje neupravičenost izplačila dobička tožeči stranki. Zato, ker se zadeva tiče neposredno tožeče stranke v njenih premoženjskih interesih, ji tožena stranka neutemeljeno odreka svojstvo stranke v postopku omenjenega davčnega nadziranja. Po določilu 49. člena ZUP je stranka tudi tista oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.
Dejstvo, da naj bi bila tožena stranka v letih 1949 in 1950 doma in pomagala pri obnovi domačije, ne predstavlja novega dejstva v smislu določbe 9. točke 421. člena ZPP. To dejstvo je bilo namreč toženi stranki znano ne le ves čas postopka, ki je bil s sodbo opr. št. P 24/90 pravnomočno končan, ampak že vse od leta 1950. Dejstvo toženkinega prebivanja na domačiji v letih 1949 in 1950 in v teh letih zatrjevano sodelovanje pri obnovi domačije je tedaj obstajalo že med prejšnjim postopkom, tožena stranka je za to dejstvo vedela in bi ga lahko tudi navedla že v prejšnjem postopku vse do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva, česar pa ni storila.
pridobitev lastninske pravice - nova stvar - adaptacija zgradbe - dogovor o skupni gradnji - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - višina deleža - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Res je, da se z adaptacijo praviloma pridobi obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, vendar pa v primeru, ko gre na prvotnem objektu za znatnejša dela, po katerih prvobitni objekt preneha obstajati, ali ko je to med strankama dogovorjeno, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje gre v obravnavanem primeru za nov objekt, ne pa le za adaptacijo starega in za skupni dogovor o skupni gradnji novega objekta za starše in mlado družino. Prav ta dogovor, pa ob ugotovljenem prispevku pravdnih strank (bivših zakoncev) pogojuje spremembo pravne pripadnosti obravnavane nepremičnine.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS03032
ZTLR člen 36.ZD člen 132. ZPP (1977) člen 201.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev dediščine - prehod zapuščine na dediče - enotno sosporništvo - solastniki
V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š.D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika.
Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.
tožba na izpraznitev stanovanja - podstanovalska razmerja - nezakonita uporaba stanovanja - izpraznitev stanovanja zaradi preselitve v hišo
S prenehanjem stanovanjskega razmerja imetnika stanovanjske pravice (N.), je prenehalo tudi podstanovanjsko razmerje tožencev (člen 76 zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR). Stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice je po določilu 58. člena ZSR prenehalo najpozneje v 6 mesecih po njegovi izselitvi (ki je bila 17.8.1990). Bivanje tožencev od trenutka, ko je prenehalo stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice, je bilo nezakonito (drugi odstavek 76. člena ZSR). Tako nezakonito bivanje pa na podlagi določb 50. člena ZSR ni pripeljalo do pravnega varstva tožencev v smislu tretjega odstavka 50. člena ZSR, ker do uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ) ni preteklo 2 leti od njune vselitve. Ob takem pravnem stanju toženca nista mogla pridobiti nobenih pravic po stanovanjskem zakonu (niti ne pravic iz 149. člena SZ). Od prenehanja veljavnosti ZSR dalje toženca na podlagi navedenega zakona nista mogla pridobivati nobenih pravic več.
ZPP določa v 187. členu dve posebni procesni predpostavki za dopustnost ugotovitvene tožbe. Po prvi lahko zahteva tožnik le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, po drugi pa mora imeti za to pravni interes, kar med drugim pomeni, da je ugotovitvena sodba edini način, s katerim lahko doseže pravno varstvo svoje pravice.
Tožnik je zahteval sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da je upravna odločba, ki jo je izdala pravna prednica tožene stranke, zakonita. To pa pomeni, da pravdno sodišče, tudi v primeru pravilno postavljenega odškodninskega tožbenega zahtevka, ne bi moglo ponovno odločati o zakonitosti upravne odločbe kot o predhodnem vprašanju za ugotovitev toženkine odškodninske obveznosti, ampak bi bilo nanjo vezano (argumentum a contrario iz 1. odstavka 12. člena ZPP).
odgovornost za ravnanje drugih - odgovornost za delavca - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Drugotoženec je s svojim ravnanjem kršil temeljno načelo obnašanja, določeno v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Tožnikovo besedno nadležnost bi drugotoženec lahko odvrnil tudi na kakšen drug - dopusten način, ne pa z ravnanjem, ki je tožniku povzročilo tako veliko škodo. Dolžnost primernega oziroma skrbnega ravnanja veže v konfliktnih situacijah vsakega (običajnega) človeka, toliko bolj pa delavce v javnih lokalih, v katerih je pogostost takšnih situacij večja in od katerih se zato zahteva tudi večja mera (profesionalne) skrbnosti oziroma strpnosti.
Datuma vročitve sodbe sodišča II. stopnje in vložitve revizije izkazujeta, da je revizija tožene stranke prepozna, saj je vložena enaintrideseti dan po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje.
ZKP 1977 člen 300, 300/2, 545, 545/3. ZKP 1995 člen 542, 542/3.
odškodnina za neupravičen pripor
Pripor v času od 17.3. do 21.3.1991 je bil odrejen s sklepom Temeljnega sodišča v N., enote v N., opr. št. K 239/89 z dne 7.3.1991, ker tožnik ni prišel na šest razpisanih glavnih obravnav, čeprav je vabilo prejel. Pripor v tem primeru pomeni disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel postopek. Sklep je zakonit, ter temelji na 2. odst. 300.čl. zakona o kazenskem postopku, razloge zanj pa je povzročil tožnik sam, ki se ni udeleževal razpisanih narokov za glavno obravnavo v navedenem kazenskem postopku. Tožnik se zoper ta sklep ni pritožil. Ker je razloge za pripor povzročil sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, je izgubil pravico do odškodnine ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb, na podlagi katerih je tožniku nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravico do invalidske pokojnine, ki je osnova obravnavani zahtevi. Ti predpisi pa so določali v določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa je pri njih, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastala, ko jim je prenehala služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpisi, ki so urejali invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikujejo od tistih predpisov, ki urejajo invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da revident do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine.
pravica do starostne pokojnine - obnova postopka - obnovitveni razlog - kaznivo dejanje
Obstoj verjetno izkazanih okoliščin je potreben tudi za uporabo določbe 4. odstavka 252. člena ZUP v zvezi z drugo točko 249. člena ZUP. Sama trditev, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje, ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum storitve kaznivega dejanja morajo obstajati določeni dokazi, zato za uvedbo in izvedbo kazenskega postopka ne zadoščajo le tožničina ugibanja in verjetnost. Tožnica pa razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja ni navedla konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno.
Po določbi 40. člena ZPIZ je določeno, da pridobi pravico do predčasne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), če seveda izpolnjuje tudi druge zahtevane pogoje. Zakon je uvedel zaradi razlike pri osnovnih pogojih za pridobitev pravice do predčasne pokojnine prehodno obdobje, v katerem se je določena starostna meja v obdobju do 1.1.1997 zviševala za 6 mescev letno (v letu 1993 zahtevana starost za moškega 56 let). Zakon v 42. členu določa, da se zavarovancu, kateremu se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe. Ta določba je kot četrti oddelek, ki določa znižanje starostne meje, sicer res uvrščena v II. poglavje zakona, ki ureja starostno pokojnino, kjer so v prvem oddelku določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v drugem oddelku predčasna pokojnina in v tretjem oddelku delna pokojnina. Vendar bi bila kljub temu razlaga, da se znižanje starostne meje upošteva tudi pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, v nasprotju z osnovnim namenom zakonodajalca, da tudi kategorija delavcev, ki se jim zavarovalna doba šteje s povečanjem, čim dalj časa ostane v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju. Zato je treba normo razlagati restriktivno in izključujoče glede pravic do predčasne ali delne pokojnine, še posebno zato, ker gre za različne pravice in ker v zakonu ni nobene določbe, da bi se ta starostna meja lahko zniževala tudi za tiste zavarovance, ki uveljavljajo kakšno drugo pravico kot pravico do starostne pokojnine. Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju in glede na predpisane pogoje, revident tudi po teh pogojih ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - izredna pravna sredstva - obnova postopka - razlogi za obnovo
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka, ker tožnik ni navajal novih dejstev in novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba in tudi ni predložil pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, s katero bi bilo odločeno, da je priča krivo pričala.
Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Revizijsko sodišče je revizijo, ki jo je vložil tožnik zavrnilo kot neutemeljeno, ker razlogi za obnovo postopka niso bili podani.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov
V primeru, ko so delavci ocenjeni po vseh kriterijih za določitev trajnih presežkov, sodišče napačno uporabi materialno pravo, če razveljavi sklepe o prenehanju delovnega razmerja, ker da je nezakonito upoštevana kumulativna ocena, ne da bi samo ugotovilo za vsakega delavca - tožnika posebej, če mu ne bi bil presežek tudi v primeru upoštevanja samo delovne uspešnosti.
delovno razmerje v državnih organih - prenehanje delovnega razmerja - napake volje
Tožnica je sama podala izjavo, da pri toženi stranki ne želi več delati. Zato je sodišče tudi preizkušalo, če je pri podajanju te izjave tožnice morda prišlo do napak volje, ki jih v 60., 61. in 65. členu določa zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) in če je bil ugovorni postopek pri toženi stranki voden v skladu z določili 72. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93). Ko je zaključilo, da ni bilo niti napak volje pri podaji tožničine izjave, niti ni bilo napak v ugovornem postopku tožene stranke, je odločilo, da je bilo sporazumno prenehanje delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi, zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen.