Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
akontacija vojaške pokojnine - sodni postopek - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 -
status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve, to je 31.10.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Prav tako so pravno nepomembne navedbe o tožnikovem prizadevanju za čimprejšnjo upokojitev in motivi, ki so ga vodili k opravljanju dolžnosti paznika v vojaškem zaporu v času po 18.7.1991.
plače in drugi prejemki - odpravnina - vrnitev sorazmernega dela odpravnine - sporazum o prenehanju delovnega razmerja
Določba v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, da delavec vrne sorazmerni del odpravnine, če se pred potekom enega leta od prenehanja delovnega razmerja zaposli, je pravno veljavna, in ni v nasprotju z zakonom.
Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.
pokojnina - neplačana akontacija vojaške pokojnine - zamudne obresti
Od zapadlosti občasnih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne tečejo zamudne obresti.
Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.
Rok za uveljavljanje nujnega deleža v primeru, ko ni bilo oporoke, znaša 3 leta od prednikove smrti. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnica šele z vlogo z dne 7.4.1988, ki je prispela na sodišče 8.4.1988, zahtevala nujni dedni delež po očetu. Nadalje ni sporno, da je njen oče umrl 16.5.1984. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali je med obema datumoma, to je med prednikovo smrtjo in tožničino vlogo, poteklo več kot 3 leta ali ne. Ko je ugotovilo, da je 3-letni rok potekel, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Delničarji so upravičenci do vrnitve ali kvotnega dela delniškega kapitala (aktive) v primeru, ko je bila podržavljena delniška družba in ne tudi v primeru, ko so delniški družbi bile podržavljene posamezne stvari (nepremičnine).
Po 2. odstavku 56. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91) je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija. Gre za izjemo od splošnega načela v nepravdnem postopku, da revizija v teh postopkih ni dovoljena (34. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Vendar pa je revizija tudi v denacionalizacijskem postopku dovoljena le zoper odločbe o glavni stvari, odločbe torej, s katerimi sodišče meritorno odloči o denacionalizacijski zadevi. Druge vrste odločb, predvsem procesne narave, čeprav jih sodišče izda v denacionalizacijskem postopku, pa so podvržene prepovedi iz 34. člena ZNP.
Ne glede na to pa revizija zoper sklep o prekinitvi postopka ne bi bila dovoljena, tudi če bi bila izdana v pravdnem postopku, katerega določbe se uporabljajo na podlagi 37. člena ZNP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Prekinitev postopka s sklepom ne pomeni končanja postopka.
Po 34. členu Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP) revizija v nepravdnem postopku ni dovoljena razen, če zakon določa drugače. Pravna pravila zemljiškoknjižnega prava, ki so se uporabljala pred Zakonom o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 33/95), niso poznala revizije zoper drugostopni sklep v zemljiškoknjižnih zadevah. Tudi novi Zakon o zemljiški knjigi v 97. členu posebej določa, da revizije v zemljiškoknjižnem postopku ni.
Smiselna uporaba 2. stavka 1. odstavka 188. člena ZPP v izvršilnem postopku pomeni, da ne pride do atrakcije krajevne pristojnosti enega sodišča, če je predlaganih več izvršilnih sredstev, glede katerih določa sicer ZIP različno krajevno pristojnost.
ZPP (1977) člen 261, 261/3.ZOR člen 154, 154/1, 192, 205.
izvedenci - preizkus nasprotij in pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - povrnitev škode - podlage za odgovornost - deljena odgovornost - deljena odgovornost in zmanjšanje odškodnine
Naloga sodišča ni, da podpre izvedensko mnenje, saj mu zakon tega ne nalaga, pa tudi po logiki stvari same tega sodišče niti ne more, ker gre za strokovna vprašanja. Sodišče mora reagirati le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (tretji odstavek 261. člena ZPP).
ZTLR člen 23, 24, 25, 26. ODZ paragraf 415, 417, 418, 419. ZST člen 2, 2/1.ZOR člen 361, 361/1, 371.
pridobitev lastninske pravice - spojitev, mešanje - gradnja na tujem zemljišču - pomešanje premičnine z nepremičnino - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok - pretrganje zastaranja s tožbo - verzijski zahtevek
Ko gre za dozidave, nadzidave, prezidave ipd. obstoječih objektov, je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ (zdaj tudi določb 24. do 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali, kar je upoštevalo višje sodišče, če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (na primer, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd.). Ni mogoče uporabiti, ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča oziroma obstoječe zgradbe, pravnega pravila paragrafa 415 ODZ (zdaj 23. člena ZTLR) o pomešanju oziroma spojitvi stvari, ker so spričo dejstva, da gre tu tudi za nepremičnino, temu namenjena pravna pravila paragrafov 417 do 419 (oziroma 24. do 26. člena ZTLR) kot specialnih.
Res sicer vložitev tožbe pretrga zastaranje, vendar zakon določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre torej za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje. Tako denimo, kar velja tudi za obravnavano zadevo, tožba s stvarnopravnim zahtevkom ne pretrga zastaranja terjatve, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi neupravičene pridobitve (ali lastninska tožba ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve ipd.).
Zlasti, ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Le takšno razumevanje določb prvega odstavka 2. člena zakona o zastaranju terjatev oziroma prvega odstavka 361. člena ZOR je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti.
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba -italijanska pokojnina - pobot - splošni pogoji - naročilo (nalog)
V tem primeru gre za to, da ima toženec že v rokah predmet zapuščine - pokojnino, čeprav kot tožnikov pooblaščenec za njeno urejanje. Zato je tožnik ubral pravilno pot, da je v pravdi (ki navsezadnje nudi večje procesno varstvo kot zapuščinski postopek) uveljavljal svojo pravico. Gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, ki je sicer zakon o dedovanju ne ureja posebej, jo pa domneva, ko v 141. členu določa zastaralni rok za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - neuporaba stanovanja - oddaja v celoti v podnajem
Pravilno sta sodišči uporabili pravna standarda uporabljati stanovanje in stanovati v stanovanju, o katerih pomenu je mogoče sklepati iz definicije stanovanjske pravice, ki ji je ZSR dal v marsičem socialno vsebino. Po drugem odstavku 1. člena ZSR je stanovanjska pravica zagotavljala delavcem, delovnim ljudem in občanom, da pod pogoji, ki jih določa ta zakon, trajno uporabljajo stanovanja v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Iz te zakonske določbe torej ne izhajajo le pravice marveč tudi dolžnosti imetnika stanovanjske pravice, da stanovanje uporablja na opisani način. Že samo ob revizijskih poudarkih (redno občasno uporabljala stanovanje, v njem imela shranjene svoje stvari, tam stalno prijavljena, namen ponovno se vanj vseliti) je mogoče sklepati, da takšni načini uporabe stanovanja ne morejo pomeniti rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb. Stanovanje kot objekt izvajanja stanovanjske pravice in dolžnosti nikakor ni moglo služiti le kot prostor za shranjevanje pohištva in drugih stvari, prostor za občasne obiske, sredstvo v rezervi, ki ga bo mogoče nekoč izkoristiti za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, in kot navezna okoliščina za prijavo bivališča. Skratka uporabljati stanovanje in stanovati v njem pomeni v duhu ZSR zadovoljevati v njem svoje vsakdanje stanovanjske potrebe.
ZPPSL člen 94, 94/1, 94/3, 103, 103/1, 180, 180/2. ZPP (1977) člen 365, 365/1, 365/2, 380.
stečajni postopek - odločanje pritožbenega sodišča
Morebiti sledeči stečajni postopek ni nadaljevanje začetega likvidacijskega postopka z drugačno vsebino, ampak nov postopek.
Na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče samo v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe. Tudi to so pritožbeni razlogi, vendar po zakonu samem, če jih ne uveljavlja že pritožnik. Zato pritožbeno sodišče tudi takrat, kadar ugotovi, da je podan kakšen od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi ugodi in odloči o njej samo z eno od odločitev, ki mu jih daje na razpolago ZPP.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - rok za vložitev tožbe
Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, temveč o "uveljavljanju pravice" do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Prekluzivni rok je strogi rok, ki ga zakonodajalec določi zaradi pravne varnosti dolžnika oziroma zavezanca. Ker pa s tem odvzame pravico dotedanjemu upravičencu, mora zakonodajalec rok v zakonu natančno določiti tako, da ni nobenega dvoma, da gre za prekluzivni rok. Določba 123. člena SZ nima takšnih značilnosti. Ker 123. člen SZ govori o roku za uveljavitev pravice, tako ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, temveč za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določen znesek. V času vložitve tožbe dne 3.1.1994 je bil to znesek 80.000,00 SIT (Ur. list RS, št. 55/92).
cestni prevoz potnikov - odgovornost za poškodbe potnika - objektivna odgovornost - izstop iz avtobusa
Po 18. členu je prevoznik odgovoren za škodo, ki nastane zaradi potnikove poškodbe. Odgovoren je tudi za škodo, ki jo potniku povzroči oseba, ki je po njegovem nalogu delala pri prevozu. Za to škodo prevoznik odgovarja, če nastane med tem, ko je potnik v vozilu ali ko vstopa v vozilo oziroma izstopa iz njega (19. člen). Svoje odgovornosti se prevoznik reši, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (20. člen). Odgovornost prevoznika je torej objektivna. Tožnik je zato v tej pravdni zadevi moral dokazati le to, da mu je škoda nastala med prevozom. Tožena stranka pa bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je škoda nastala z dejanjem tožnika oziroma, da med škodo in njenim (njenega delavca) ravnanjem ni vzročne zveze.
Po 99. členu zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči. Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje.
Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje, ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik okrožni sodnik pri Okrožnem sodišču v L., je vsekakor tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče.