1114. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu
Na podlagi prvega in četrtega odstavka 9. člena in petega odstavka 11. člena zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 22/00) izdaja ministrica za šolstvo, znanost in šport
P R A V I L N I K
o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu
Ta pravilnik določa meroslovne in z njimi povezane tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati merilniki hitrosti v cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: merilnik hitrosti), postopke ugotavljanja skladnosti in overitev, način označevanja ter rok redne overitve.
Ta pravilnik se označi s skrajšano oznako MP–48.
Ta pravilnik velja za merilnike hitrosti, ki se uporabljajo za merjenje hitrosti vozil v cestnem prometu na enega od naslednjih načinov:
1.
za stacionarno merjenje hitrosti z merilniki hitrosti, ki so v času merjenja pritrjeni na stojala ali vgrajeni v ohišja ali podobne priprave za fiksiranje položaja;
2.
za mobilno merjenje hitrosti iz premikajočega se vozila ali z ročnim merilnikom hitrost ali s sledenjem, pri katerem merilno vozilo sledi kontroliranemu vozilu in ugotavlja hitrost kontroliranega vozila na podlagi merjenja časa in prevožene poti;
3.
za merjenje hitrosti s fiksno vgrajenimi merilniki hitrosti, pri katerem so merilniki hitrosti v času merjenja fiksno vgrajeni na za to določena mesta in merijo hitrost vozil na podlagi merjenja časa vožnje na cestnih odsekih znane dolžine.
Z merilniki hitrosti se lahko meri hitrost prihajajočih vozil, odhajajočih vozil, vozil, ki prehitevajo oziroma vozijo mimo, ali hitrost vozil na posameznih cestnih odsekih.
Z merilniki hitrosti se sme meriti hitrosti vozil samo na način, ki je odobren v certifikatu o odobritvi tipa merila, in pod pogoji, ki jih določata navodilo za uporabo in ta pravilnik.
V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1.
»ovinek« je cestni odsek s polmerom krivine, krajšim od 260 m. Takšna krivina obstaja, če znaša odmik med primerno navezno linijo (npr. rob ceste, črta po sredini ceste) in premico na sredini 25 m dolgega odseka več kot 30 cm
&fbco;binary entityId="6d1a8e96-c858-45c7-b08d-f2040ec648e7" type="gif"&fbcc;
2.
»varnostna razlika« je največja možna vrednost merilnega pogreška pri uporabi posameznega merilnika hitrosti. Vrednost varnostne razlike se odšteje od izmerjene hitrosti vozila;
3.
»registrator vožnje« je naprava, ki registrira potek meritve (začetek, konec, čas in dolžino prevožene poti).
Merilniki hitrosti morajo izmerjene vrednosti kazati številčno v kilometrih na uro (km/h).
Merilniki hitrosti morajo meriti hitrost vozil najmanj v območju od 30 km/h do 150 km/h.
Največji dopustni pogrešek merilnika hitrosti ne sme biti večji od ± 3 km/h do vključno 100 km/h in ± 3% izmerjene vrednosti nad 100 km/h.
Merilniki hitrosti morajo delovati pod naslednjimi pogoji:
1. Referenčni pogoji:
– okoliška temperatura 23 °C + / - 2 °C,
– relativna vlažnost 60 % + / - 15%,
– napajalna napetost nazivna vrednost + / - 2%.
2. Delovni pogoji (za dele, ki so
med delovanjem izpostavljeni
okoliškim vplivom):
– okoliška temperatura najmanj v območju od 0 °C do +50 °C.
3. Pogoji skladiščenja (za dele, ki so
med delovanjem izpostavljeni
okoliškim vplivom):
– temperatura skladiščenja najmanj v območju od –25 °C do +70 °C.
Pri izmerjenem rezultatu hitrosti se upoštevajo naslednje varnostne razlike:
-
5 km/h pri merilnem rezultatu do vključno 100 km/h;
-
7 km/h pri merilnem rezultatu od 100 km/h do vključno 200 km/h;
-
11 km/h pri merilnem rezultatu nad 200 km/h;
-
pri merjenju v ovinkih, kjer se upošteva varnostna razlika 11% izmerjene vrednosti;
-
pri merjenju s sledenjem, kjer se upoštevajo varnostne razlike iz tabele 1 v 10. členu tega pravilnika.
III. DODATNE MEROSLOVNE ZAHTEVE ZA POSAMEZNE VRSTE MERILNIKOV HITROSTI