Odločba o ugotovitvi neustavnosti prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter sklep o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. člena in 179. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

4752. Odločba o ugotovitvi neustavnosti prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter sklep o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. člena in 179. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Številka: U-I-358/04-13

Datum: 19. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marka Stupice iz Ljubljane, na seji 19. oktobra 2006

Prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02, 26/03 – ur. p. b., 135/03, 20/04 – ur. p. b., 72/05, 104/05 – ur. p. b. in 69/06) sta v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku devetih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. in 179. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrne.

Pobudnik navaja, da mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 30. 3. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2003 dalje. Do upokojitve je opravljal samostojno odvetniško dejavnost, zato je bil pokojninsko zavarovan na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ureja obvezno pokojninsko zavarovanje samozaposlenih. Navaja, da je bil dne 1. 1. 2004 ponovno vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, zato je zahteval priznanje in odmero delne pokojnine od tega datuma dalje. Njegov zahtevek je bil zavrnjen, ker naj ob upokojitvi ne bi bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja (prvi odstavek 58. člena ZPIZ-1 v zvezi z 8. členom ZPIZ-1). Njegova pritožba zoper to odločitev je bila zavrnjena, izplačevanje pokojnine ustavljeno, saj, kot navaja pobudnik, Zavod meni, da pobudnik kot uživalec pokojnine 1. 1. 2004 ni sklenil rednega delovnega razmerja, pač pa opravlja samostojno odvetniško dejavnost, na podlagi katere je dobil lastnost zavarovanca, in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pobudnik se s tem ne strinja. Meni, da mora ureditev iz drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 veljati tudi za samozaposlene ter da je neustavno zagotavljanje različnih pravic iz pokojninskega zavarovanja glede na okoliščino, ali je zavarovanec v delovnem razmerju ali je samozaposlen. Takšna ureditev naj bi bila v neskladju s 14.,15., z 49. in s 50. členom Ustave. Ustavno sporno naj bi bilo tudi razlikovanje med uživalci pokojnine, ki kot samozaposleni pričnejo opravljati dejavnost ali jo nadaljujejo, na tiste uživalce pokojnine, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljali isto dejavnost v enakem obsegu in so bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ter na tiste uživalce pokojnine, ki, kot na primer samozaposleni, niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Iz 179. člena ZPIZ-1 (opravljanje dejavnosti, ki ne vpliva na uživanje pokojnine) v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1 (pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno) naj bi izhajalo, da se uživalcu pokojnine, ki prične ali nadaljuje dejavnost kot samozaposleni, na njegovo željo pokojnina izplačuje, če je izpolnil starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Tudi v tem primeru naj bi bil prikrajšan, ker je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let, do uveljavitve pravice do pokojnine je opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, ni pa bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ampak na podlagi opravljanja samostojne odvetniške dejavnosti. Iz tega razloga naj ne bi izpolnjeval navedenih pogojev iz 18. člena ZPIZ-1 in zaradi tega naj njegova dejavnost ne bi spadala med opravljanje dejavnosti, ki ne vplivajo na uživanje pokojnine po 179. členu ZPIZ-1. Opisana ureditev naj bi bila zato tudi v neskladju s 14.,15., z 49. in s 50. členom Ustave. V utemeljitev svojega pravnega interesa pobudnik prilaga tudi kopijo tožbe, s katero izpodbija navedeni odločitvi Zavoda.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

Svoji mnenji sta poslala Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki navedbe pobudnika zavračata kot neutemeljene. Trditev pobudnika, da gre v primeru delavca, ki ima sklenjeno delovno razmerje, in v primeru samozaposlenega za enako pravno razmerje, zavračata kot nemogočo in pravno neutemeljeno. Poudarjata, da je delna pokojnina pravica, ki je izrecno vezana na čas opravljanja dela, saj jo lahko uveljavi le oseba, ki je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Glede ureditve iz 18. člena ZPIZ-1 pojasnjujeta, da so pogoji iz te določbe, ki ureja situacije, v katerih zavarovanje samozaposlenih ni obvezno, vezani na doseganje nizkega dobička (ta ne sme presegati letnega zneska minimalne plače v določenem letu) ali pa na to, da samozaposleni dejavnosti ne opravlja z osebnim delom, ker ima zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti v enakem obsegu, vendar so morale biti zavarovane na podlagi delovnega razmerja in dejavnosti niso opravljale kot svoj edini ali glavni poklic. Izjema naj bi veljala samo za osebe, ki so do uveljavitve pravice do pokojnine opravljale isto dejavnost v enakem obsegu, vendar so morale biti zavarovane na podlagi delovnega razmerja in dejavnosti niso opravljale kot svoj edini ali glavni poklic. V tem primeru naj bi šlo za dopolnilno dejavnost, ki je bila dovoljena samo v omejenem obsegu in je dovoljena tudi po upokojitvi le v enako omejenem obsegu. Dodajata še, da sta že po Ustavi zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene in izumiteljske dejavnosti, česar naj ne bi bilo mogoče enačiti s pridobitno dejavnostjo, kot je odvetništvo, kjer so posamezna dejanja ocenjena in jasno ovrednotena.