Odločba o oceni ustavnosti 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanja konfiskacije

1170. Odločba o oceni ustavnosti 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanja konfiskacije

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije ter na pobudi Marije Bitenc Samec iz Celja in Jožice Ilenič iz Ljubljane, po opravljeni javni obravnavi dne 5. februarja 1998 na seji dne 12. marca 1998

Določba 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike. Njena uporaba v današnjih sodnih postopkih bi bila v neskladju z ustavo.

Generalni državni tožilec z zahtevo, vloženo 5. 4. 1994 in dopolnjeno 22. 2. 1995, izpodbija določbo 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in o izvršitvi konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 – v nadaljevanju: ZKIK) in določbo 31. člena zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 – v nadaljevanju: ZZPIZ), kolikor je bilo na njeni podlagi še naprej mogoče uporabljati določbo 28. člena ZKIK. Meni, da zakon ni v skladu niti s tedanjim niti s sedanjim ustavnim redom. Zakona naj ne bi sprejel ustavno določen zakonodajni organ, zato naj ne bi bil pravnoveljaven zakon, ampak revolucionaren dekret. Določba 28. člena ZKIK naj bi predstavljala kolektivno kazensko obsodbo brez sojenja, ker je za vojne zločince in narodne sovražnike razglasila vse med vojno ustreljene, ubite ali izgnane osebe in jih kaznovala z zaplembo premoženja.

Zaplembo premoženja je na podlagi 28. člena ZKIK izreklo sodišče na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora. Pri tem se sodišče ni smelo spuščati v ugotavljanje, ali so podani pogoji zanjo. Tako je priglasitev predstavljala ugotovitveno odločbo o tem, da je bil nekdo vojni zločinec oziroma narodni izdajalec. Predlagatelj se sklicuje na strokovno literaturo tedanjega časa (dr. Marjan Cigoj, Ljudski pravnik, št. 2/49), ki je to ugotovitveno odločbo razlagala: “Treba je bilo šteti, da je bila na primer proti ustreljenim osebam izdana izvršljiva razsodba, ki pa je sodišče nima v rokah, ker se pač v izrednih vojnih razmerah ni mogel voditi reden arhiv“. Neresničnost navedb v priglasitvi se je lahko ugotavljala le v obnovitvenem postopku. Po mnenju predlagatelja je tako določba 28. člena ZKIK dopuščala fikcijo, da je bila posamezna oseba narodni izdajalec, ker je bila ustreljena. Po naravi stvari naj bi šlo za kazenski sodbi enakovredno odločbo in zato naj bi bilo zoper njo tudi mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Določba naj bi vsebovala golo inkriminacijo statusa z izrazi “narodni sovražnik“ in “vojni zločinec“ namesto določno opredeljenih dejanj ter naj bi to inkriminacijo v določenih primerih kar predpostavljala. Zato naj bi bila v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, prav tako pa tudi v nasprotju s 27. in 28. členom ustave.

Predlagatelj navaja, da v zvezi z uporabo 28. člena ZKIK ni vložil nobenega pravnega sredstva. Vprašanje njegove ustavnosti pa se je zastavilo v konkretnem primeru, v katerem je bilo premoženje na podlagi te določbe zaplenjeno posamezniku, ki je bil “likvidiran kot narodni sovražnik“, ne da bi obstajala pravnomočna kazenska sodba. Predlagatelj navaja, da se za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni odločil zaradi protiustavnosti izpodbijane določbe, ki je vrhovno sodišče ne bi smelo uporabiti pri odločanju. Meni, da bi bilo mogoče priglasitev odpraviti s spremembo pravnomočne odločbe po 416. členu zakona o kazenskem postopku, če bi ustavno sodišče odločilo, da se določba 28. člena ZKIK ne sme več uporabljati. Na tej podlagi bi bilo tudi mogoče vrniti dedičem premoženje po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Predlagatelj je na javni obravnavi dodatno obrazložil svoje stališče, po katerem je določba 28. člena ZKIK posebna določba kazenskopravne narave. V sebi naj bi združevala materialnopravno vsebino s tem, ko naj bi bila posamezne osebe ex lege razglašala za vojne zločince, in s tem, ko je določala kazen (zaplembo premoženja). Poleg tega pa naj bi vsebovala tudi postopkovno ureditev s tem, ko je urejala priglasitev, ki jo je opravil okrajni ljudski odbor. Sodišče naj bi kazen zaplembe premoženja samó formalnopravno zemljiškoknjižno izvedlo. Vsebinsko naj bi torej šlo za kazensko represijo, ki jo je izvajal upravni organ. Priglasitve okrajnih ljudskih odborov naj sploh ne bi bile vročene obsojencem oziroma njihovim svojcem. Večinoma teh priglasitev tudi ni mogoče najti v sodnih spisih, temveč je njihova vsebina razvidna le iz odločb sodišč, s katerimi je bila izvršena zaplemba premoženja. Generalni državni tožilec meni, da nima na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi lahko izpodbijal odločbe, izdane po 28. členu ZKIK, niti v tistih primerih ne, ko naj bi šlo za očitne in zelo hude krivice, storjene posameznikom. Premoženjskopravni vidik pri tem naj ne bi bil tako sporen zaradi možnosti denacionalizacije, sporna naj bi bila predvsem obsodba za vojne zločine, ki je v denacionalizacijskem postopku ni mogoče odpraviti. Generalni državni tožilec meni, da bi prizadete osebe ob ugotovitvi, da gre za kazenskopravno določbo, na podlagi 416. člena zakona o kazenskem postopku lahko dosegle obnovo kazenskega postopka in s tem moralno rehabilitacijo. Kazenski postopek bi bilo po mnenju generalnega državnega tožilca treba vrniti v fazo pred vložitvijo obtožnice; ker ta ni obstajala, torej v fazo preiskave. Na vprašanje sodnika je generalni državni tožilec na javni obravnavi pojasnil, da so se zelo redki posamezniki odločili za vlaganje izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku, zlasti za ugotovitev ničnosti priglasitve okrajnega ljudskega odbora. Obstajala pa naj bi le ena odločba pristojnega upravnega organa o ugotovitvi ničnosti, v vseh ostalih primerih pa naj bi postopek še tekel.

Pobudnici Marija Bitenc Samec in Jožica Ilenič sta dne 6. 1. 1997 oziroma dne 7. 3. 1997 vložili pobudi za oceno ustavnosti ZKIK. Navedli sta, da se pridružujeta zahtevi generalnega državnega tožilca. Pobudnica Marija Bitenc Samec utemeljuje svoj pravni interes za izpodbijanje ZKIK s tem, da je bilo njenemu očetu z odločbo okrajnega sodišča v Ljubljani zaplenjeno premoženje kot osebi, ki naj bi “pobegnila kot okupatorjev sodelavec“. V resnici pa naj bi se bil pobudničin oče z družino še pred izdajo zaplembene odločbe vrnil s prisilnega dela na Dunaju. Pobudnica Jožica Ilenič pa utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je bil njen stari oče v letu 1943 justificiran, v letu 1945 pa je bila na podlagi 28. člena ZKIK izrečena zaplemba njegovega premoženja.

Na javno obravnavo je bil vabljen tudi Andrej Doles, odvetnik v Domžalah, kot pooblaščenec pritožnice Josipine Petrocokino. Pred ustavnim sodiščem teče postopek za preizkus ustavne pritožbe (št. Up-133/96), ki jo je dne 10. 5. 1996 vložila pritožnica zoper sodbo vrhovnega sodišča. Z njo je bila zavržena kot nedovoljena njena zahteva za varstvo zakonitosti zoper obsodbo in eksekucijo pritožničinega brata, ki jo je izvršila varnostno obveščevalna služba dne 6. 1. 1944. Na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora v Kranju je bilo pritožničinemu bratu z odločbo okrajnega sodišča v Kranju zaplenjeno premoženje po 28. členu ZKIK. Pooblaščenec pritožnice Josipine Petrocokino je opozoril na odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (Slovenski poročevalec, leto II, št. 19 z dne 1. 10. 1941). Ta predpis je določal tudi postopek zoper ljudi, ki bi se pregrešili zoper slovensko narodno čast: Postopek naj bi bil nagel, hiter in tajen. Sodba naj bi se izrekala ustno, pritožba je bila po določbah navedenega odloka izključena, sodba pa takoj izvršljiva. Zato naj bi bilo danes zelo težko pridobiti dokaze za tedanja sojenja. Edini dokaz, ki ga ima pritožnica, je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora, v kateri se navaja, da je bil njen brat obsojen na smrt in likvidiran kot narodni izdajalec. Pritožničin temeljni interes je v tem, da doseže moralno rehabilitacijo svojega brata, zaradi česar bi ji moralo biti omogočeno vsaj to, da dokaže njegovo nedolžnost.

Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril in se tudi ni udeležil javne obravnave.

Ustavno sodišče je združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja zahtevo generalnega državnega tožilca in navedeni pobudi.

Ustavno sodišče je moralo pri odločanju o zahtevi najprej ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za presojo ustavnosti zakona. Določba 28. člena ZKIK je bila razveljavljena že z določbami ZZPIZ, ZZPIZ pa je prenehal veljati z uveljavitvijo zakona o izvršitvi kazni, varnostnih ukrepov in vzgojnih poboljševalnih ukrepov (Uradni list FLRJ, št. 47/51). Izpodbijane zakonske določbe torej v skladu s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti niso mogle postati sestavni del pravnega reda Republike Slovenije, ker ob osamosvojitvi niso veljale. Ustavno sodišče praviloma ne more odločati o ustavnosti zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki so prenehali veljati. Izjeme od tega pravila so mogoče le v določenih primerih. Ustavno sodišče je tako že presojalo ustavnost posameznih, že ob sprožitvi postopka neveljavnih predpisov. V odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III, 33), ko je presojalo uredbo o vojaških sodiščih, je ustavno sodišče svojo odločitev utemeljilo na določbi drugega odstavka 28. člena ustave. Po tej določbi se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Zaradi te posebnosti, ki velja za materialne kazenskopravne predpise, mora biti po stališču ustavnega sodišča dopustna tudi presoja ustavnosti zakonov, ki so bili formalno razveljavljeni. To stališče je bilo potrjeno v odločbi št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996 (OdlUS V, 31), s katero je ustavno sodišče presojalo zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Poleg tega pa je bila ustavnosodna presoja predpisa v tej odločbi utemeljena tudi na podlagi določbe 416. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Po tej določbi ima oseba, obsojena na podlagi predpisa, ki po odločitvi ustavnega sodišča ni v skladu z ustavo, pravico zahtevati spremembo pravnomočne sodbe v obnovljenem postopku. Po njeni smrti pa imajo na podlagi določbe prvega odstavka 411. člena in drugega odstavka 367. člena ZKP to pravico tudi obsojenčev zakonec ali oseba, s katero je obsojenec živel v zunajzakonski skupnosti, njegov krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.