Odločba, da četrti odstavek 35. člena zakona o telekomunikacijah in uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc nista bila v neskladju z ustavo in z zakonom

3092. Odločba, da četrti odstavek 35. člena zakona o telekomunikacijah in uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc nista bila v neskladju z ustavo in z zakonom

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družb MMTV 1, d.o.o., Ljubljana, Tele 59, d.o.o., Maribor, TV Robin, d.o.o., Nova Gorica, TV 3, d.o.o., Ljubljana in družbe Kanal A, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa mag. Mitja Jelenič Novak, odvetnik v Ljubljani, po opravljeni javni obravnavi dne 9. 2. 2000, na seji dne 4. 7. 2002

Določba četrtega odstavka 35. člena zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97) ni bila v neskladju z ustavo.

Uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99) ni bila v neskladju z ustavo in z zakonom.

Pobudnice so komercialne televizije in so s pobudo izpodbijale določbo četrtega odstavka 35. člena ob vložitvi veljavnega zakona o telekomunikacijah (v nadaljevanju: ZTel). Ta je za uporabnike določala dolžnost plačevanja pristojbin za uporabo radijskih frekvenc. Izpodbijajo tudi v izreku navedeno takrat veljavno uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (v nadaljevanju: uredba), izdano na podlagi izpodbijane zakonske določbe. Uredba določa višino pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, zavezance za plačevanje, način plačevanja in roke za plačilo.

Izpodbijana določba ZTel naj bi po mnenju pobudnic v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave) posegla v njihove pridobljene pravice. Bila naj bi v nasprotju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena ustave) in z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena in tretji odstavek 153. člena ustave). Bila naj bi tudi v nasprotju s splošnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), s svobodo izražanja (prvi odstavek 39. člena ustave) in s svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena ustave).

Izpodbijana uredba naj bi bila po mnenju pobudnic v neskladju z izpodbijano določbo četrtega odstavka 35. člena ZTel in tudi s 66. členom istega zakona. Uredba naj bi kršila predpise s področja varstva konkurence, pri čemer se pobudnice še vedno sklicujejo na z zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 – ZPOmK) razveljavljeno določbo 17. člena zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 – ZVK). Tudi uredba naj bi bila v neskladju z načeli pravne države, zlasti z načelom sorazmernosti (2. člen ustave). Uredba naj bi bila nadalje v neskladju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena ustave), z načelom zakonitosti (tretji odstavek 153. člena ustave) in z določbo 147. člena ustave, po kateri se davki, carine in druge dajatve predpisujejo z zakoni. Uredba naj bi bila po oceni pobudnic tudi v neskladju z določbami Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, MP, št. 13/97 – v nadaljevanju: MESP), in sicer v delu, ki se nanaša na državne pomoči in podelitve posebnih pravic javnim zavodom.

Državni zbor in vlada v svojih odgovorih zanikata, da bi bila izpodbijana ureditev ustavno in zakonsko sporna. Med drugim pojasnjujeta, da ZTel ureja radiofrekvenčni spekter kot omejeno naravno dobrino. Ker prinaša uporaba radijske frekvence uporabnikom ekonomsko korist ter zaradi njene učinkovite uporabe, morajo uporabniki zanjo plačevati pristojbino, tako kot v drugih državah. Višina pristojbine naj bi bila sorazmerna z ekonomsko koristjo uporabe radijske frekvence ter z interesom za njeno uporabo. Čeprav vsa že izdana radijska dovoljenja veljajo do izteka veljavnosti, naj ne bi šlo za poseg v pridobljene pravice. Plačilo pristojbine za uporabo radijskih frekvenc naj ne bi dajalo podlage za trditev, da se s tem posega v svobodo obveščanja in izražanja in tudi ne v svobodno gospodarsko pobudo. Zakonsko pooblastilo vladi, da določi višino pristojbin, naj bi ustrezalo ustavnim temeljem in okvirom delovanja izvršilne oblasti. Navajata, da je pooblastilo vladi izrecno določeno v zakonu, hkrati pa tudi temeljna merila za določanje višine pristojbin. Uredba naj tega zakonskega pooblastila ne bi presegla. vlada ocenjuje, da z uredbo vsebinsko ni spreminjala obstoječih zakonskih pogojev, ki po ZTel vplivajo na višino pristojbine. Poleg tega je vlada pojasnila, da so pristojbine po ZTel lahko različne tudi glede na namen uporabe radijskofrekvenčnega spektra. Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. – ZRTVS) določa, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, kar je v javnem interesu, zato je v tem izkazan poseben namen uporabe radijskofrekvenčnega spektra v primerjavi s komercialnimi RTV organizacijami. Pristojbine za plačilo dodeljenih frekvenc po oceni vlade tudi niso davki, pri čemer so letna plačila pristojbine za zavezance bistveno ugodnejša z vidika finančne obremenitve, kot bi bilo plačilo v enkratnem znesku.

Pobudnice, ki so jim bile dokončne odločbe uprave za telekomunikacije za plačilo pristojbin za leto 1999 že izdane, so zaradi domnevno visokih zneskov pristojbin ter težke finančne situacije, v kateri naj bi se nahajale, tudi predlagale, da se po 39. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) zadrži izvrševanje izpodbijane ureditve do končne odločitve ustavnega sodišča. Po njihovi oceni bi namreč izvrševanje izpodbijane ureditve lahko privedlo do ukinitve komercialnih TV postaj. Državni zbor in vlada sta v odgovorih nasprotovala zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve in ocenila, da pobudnice zatrjevane škode niso izkazale.

Po opravljeni javni obravnavi je prišlo do spremembe relevantne zakonske in podzakonske ureditve. Sprejet je bil nov zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01 – v nadaljevanju: ZTel-1), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (162. člen ZTel-1), to je 11. 5. 2001. Z dnem njegove uveljavitve je prenehal veljati ZTel (prvi odstavek 161. člena ZTel-1) in s tem tudi izpodbijana določba. Glede postopkov, začetih pred uveljavitvijo ZTel-1, velja, da se postopki za predhodno priglasitev na podlagi 15. člena, pridobitev dovoljenja na podlagi 16. člena, pridobitev koncesije na podlagi 17. člena in pridobitev radijskega dovoljenja na podlagi 37. člena ZTel, ki do uveljavitve ZTel-1 še niso bili dokončani, dokončajo po predpisih, ki so veljali ob vložitvi vloge za njihovo pridobitev (153. člen ZTel-1). Radijska dovoljenja, izdana na podlagi 37. člena ZTel, prenehajo veljati najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi novega zakona (prvi odstavek 145. člena ZTel-1). Tistim, katerih radijska dovoljenja ne bodo nadomeščena z dovoljenjem za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev, izda agencija1 po uradni dolžnosti v istem roku odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v obsegu in pod pogoji radijskega dovoljenja iz prvega odstavka 145. člena. S to odločbo agencija razveljavi prejšnje radijsko dovoljenje (drugi odstavek 145. člena ZTel-1). Glede določitve pristojbine za uporabo radijskih frekvenc se uporablja ZTel-1 in na njegovi podlagi sprejeti predpisi (tretji odstavek 145. člena ZTel-1).