RePVRPŠJ19–23 – Resolucija o Programu varstva in...

246. Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (RePVRPŠJ19–23)

Na podlagi 13. člena Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96 in 46/14 – ZON-C) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji 31. januarja 2019 sprejel

R E S O L U C I J O
o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (RePVRPŠJ19–23)

1. UVOD

1.1.

Pravne podlage za upravljanje regijskega parka Škocjanske jame in temeljne analize

Pravna podlaga

Pravna podlaga za sprejetje Resolucije o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (v nadaljnjem besedilu: PVR) je 13. člen Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96 in 46/14 – ZON-C; v nadaljnjem besedilu: ZRPŠJ) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18; v nadaljnjem besedilu: ZON).

Temeljni pravni akti

Temeljni predpisi, ki urejajo zavarovanje in upravljanje regijskega parka Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: park), so:

-

ZON,

-

ZRPŠJ in

-

Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96 in 46/14 – ZON-C).

Analize

PVR temelji na analizah spremljanja stanja, ki jih je pripravil upravljavec zavarovanega območja, in sicer spremljanju stanja naravnih vrednot, spremljanju stanja biotske raznovrstnosti, analizi pritiskov in tveganj za zavarovano območje ter analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti (v nadaljnjem besedilu: analiza SWOT) na dokumentih, ki jih kot strokovne podlage pripravijo strokovne službe, ter drugih javno dostopnih podatkih.

1.2.

Namen in zgradba PVR

Namen

PVR je podlaga za letne programe dela upravljavca parka – javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljnjem besedilu: zavod).

PVR je temelj za usmerjanje razvoja na zavarovanem območju, ki v največji meri upošteva cilje varstva narave in možnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Hkrati je tudi podlaga za regionalne in lokalne dokumente s področja gospodarskega, družbenega, kulturnega, okoljskega in prostorskega razvoja.

Zgradba

Pravna podlaga za PVR je ZRPŠJ, ki določa naslednje obvezne vsebine:

-

celovito oceno stanja v parku,

-

cilje varstva in razvoja ter načine uresničevanja teh ciljev,

-

oceno stanja na vplivnem območju parka in določitev ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov,

-

načine uresničevanja razvoju parka prilagojene davčne in druge spodbujevalne politike, subvencioniranja, nadomestila ter spodbujevalne posojilne politike z merili in predvidenimi postopki,

-

potrebna sredstva in njihove vire,

-

prostorske opredelitve načrtovanih varstvenih in razvojnih posegov v parku,

-

določitev za park primernih dejavnosti in smernic za njihov razvoj.

V skladu s sedmim odstavkom 53. člena ZON mora imeti regijski park načrt upravljanja. Na podlagi določbe 60. člena ZON je načrt upravljanja zavarovanega območja (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja) programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva. Predlog načrta upravljanja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o zavarovanju. Načrt upravljanja za zavarovano območje, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja z mnenjem.

V skladu z 61. členom ZON je načrt upravljanja podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin in mora vsebovati:

-

celovito oceno stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne sestave prebivalstva,

-

oceno stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,

-

oceno stanja na vplivnem območju,

-

določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,

-

določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načine njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti,

-

smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami,

-

določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,

-

določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja,

-

umestitev in konkretizacijo varstvenih režimov v prostor,

-

program izvajanja načrta upravljanja.

Regijski park Škocjanske jame ima po ZRPŠJ PVR, ki po svoji vsebini zadošča načrtu upravljanja kot ga določa ZON, oziroma ima vsebine določene tako v ZRPŠJ, ki je specialni akt, kot v ZON, ki je splošni akt in določa vsebine načrtov upravljanja v vseh ostalih zavarovanih območjih.

1.3.

Razmerje PVR do drugih programskih aktov

Razmerje do občinskih prostorskih načrtov

PVR je programski akt, ki ga morajo pri pripravi svojih občinskih prostorskih načrtov upoštevati posamezne občine, ki se nahajajo znotraj meja parka in njegovega vplivnega območja.

Razmerje do naravovarstvenih smernic

Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljnjem besedilu: ZRSVN) mora pri izdelavi naravovarstvenih smernic upoštevati usmeritve iz načrtovanih drugih dejavnosti iz poglavja 5.5 te resolucije.

Razmerje do drugih načrtov

Usmeritve za načrtovanje drugih dejavnosti v parku, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje z vodami, ribištvo, lovstvo, izkoriščanje mineralnih surovin ter gospodarstvo, drobna obrt in podjetništvo, morajo v svojih načrtih upoštevati ustrezne službe, ki pokrivajo posamezna področja.

1.4.

Splošni opis zavarovanega območja

1.4.1 Geografska lega, meje in velikost parka

Lega

Park se nahaja na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini.

Meje in velikost

Park ima z ZRPŠJ določeno mejo zavarovanega in vplivnega območja, kar sovpada tudi z zavarovanjem Škocjanskih jam kot svetovne dediščine UNESCO in mokriščem mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Zavarovano območje parka meri 401 ha, vplivno pa okoli 45.000 ha, zajema celotno porečje reke Reke in se razprostira v šestih občinah.

Biosferno območje Kras v sklopu MAB ima poleg osrednjega in vplivnega območja (sovpadata z zavarovanim in vplivnim območjem parka) določeno še prehodno območje, ki obsega ves preostali del občine Divača. To območje je pogosto imenovano tudi območje komunikacije, saj so dejavnosti v njem vezane na različne kmetijske dejavnosti, bivanjska naselja in drugo rabo, kjer lokalne skupnosti, znanstveniki, strokovne službe, nevladne organizacije, kulturne skupine ter drugi deležniki delujejo skupaj.

Meje parka

&fbco;binary entityId="a27f6459-e185-4c72-a5a6-1dd7a5ba7da8" type="png"&fbcc;

Slika 1: Meje parka, določene z ZRPŠJ, Konvenciji o svetovni dediščini in Ramsarski konvenciji ter kot Biosferno območje Kras (MAB)

1.4.2 Status, dejavnosti ter lastništvo in upravljanje

Status

Območje je bilo zavarovano kot regijski park z ZRPŠJ. Upravljavec parka je zavod, ki ga je s sklepom ustanovila Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada). Le-ta tudi zagotavlja sredstva za izvajanje nalog javne službe ohranjanja narave.

Dejavnosti

V okviru javne službe opravlja zavod več dejavnosti, med katerimi so priprava programa in razvoja Škocjanskih jam, skrb za vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov in znamenitosti na zavarovanem območju parka, stalno spremljanje in analiza stanja naravnih vrednot ter kulturne dediščine v parku, usklajevanje raziskovalnih nalog v zvezi s parkom in organizacija raziskovalnega dela, sodelovanje pri mednarodnih projektih, skrb za javno predstavitev parka, izvedba in organizacija izobraževanja, priprava in vzdrževanje poti ter označb v parku, sodelovanje z lastniki posameznih spomenikov v parku – strokovna pomoč in svetovanje, vzdrževanje jamske infrastrukture za obisk jam in opravljanje vodniške službe po parku in jamah ter vodenje informacijskega centra. Pomembno vlogo pa ima zavod tudi pri razvijanju in spodbujanju trajnostnega turizma ter vključevanju lokalnega prebivalstva in skupnosti v programe izobraževanja v parku.

Ohranjanje narave je absolutna prednostna naloga zavoda, zato bo načrtovanje in usmerjanje obiska (časovno in prostorsko) nujno za preprečevanje vsakršne prekomerne obremenitve zavarovanega območja parka.

Lastništvo in upravljanje

Zavod je leta 1999 od prejšnjega upravljavca Škocjanskih jam prevzel v upravljanje celotni jamski splet z vso pripadajočo infrastrukturo. Poleg tega je prevzel tudi drugo infrastrukturo, ki vključuje gostinski obrat, ki ga oddaja v najem. V zadnjih letih je zavod vlagal v obnovo infrastrukture s poudarkom na promociji Škocjanskih jam v Republiki Sloveniji in v tujini.

Zavod ima v upravljanju precej stavbnih, kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so v lasti zavoda oziroma Republike Slovenije, in sicer v skupni površini 35,43 ha.

1.5.

Naravovarstveni pomen zavarovanega območja

1.5.1 Državni pomen

Škocjanske jame z okolico so zaradi izjemnih naravnih danosti in svoje strateške lege na stičišču različnih trgovskih poti umeščene na svetovni zemljevid že od obdobja prazgodovine naprej. Kljub zavedanju, da gre za enkraten jamski splet z veliko rastlinsko in živalsko pestrostjo ter bogato kulturno dediščino, je bilo obravnavano območje na državni ravni zavarovano šele leta 1996 z ustanovitvijo regijskega parka. Vse naravne vrednote v parku so državnega pomena. Celotno zavarovano območje je tudi del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje.

Aktivnosti bodo v prihodnosti usmerjene k še večji prepoznavnosti parka na vseh navedenih ravneh.

1.5.2 Mednarodni pomen

Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena, zato je odgovornost države za njihovo ohranjanje še večja in pomembnejša.

Namen Konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno ter naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Vsebina konvencije je povezana z drugimi mednarodnimi pogodbami, med katerimi je treba poudariti Ramsarsko konvencijo, Konvencijo o biološki raznovrstnosti in Konvencijo o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali, ki je bila v slovenskem pravnem redu ratificirana z Zakonom o ratifikaciji konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/98 in 27/99; v nadaljnjem besedilu: Bonnska konvencija), in tudi z evropsko zakonodajo, kjer je treba poudariti usklajenost evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

Svetovna dediščina UNESCO

Škocjanske jame so naravni pojav izjemne svetovne vrednosti. Na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine so bile v okviru Konvencije o svetovni dediščini vpisane leta 1986. V skladu z 2. členom te konvencije mora vsako vpisano območje svetovne dediščine izstopati v svetovnem merilu glede na estetska ali znanstvena merila in temeljiti na zmožnosti države, da zagotovi dolgoročno ohranjanje območja izjemne univerzalne vrednosti in integritete.

Ramsarsko območje

Škocjanske jame so bile leta 1999 vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v skladu z Ramsarsko konvencijo, in sicer kot prvo podzemno mokrišče v skladu z merili, določenimi za podzemeljske hidrološke sisteme.

Biosferno območje (MAB)

MAB – Človek in biosfera je Unescov medvladni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biotska raznovrstnost in spodbuja trajnostni razvoj. Leta 2004 je bil park sprejet v svetovno mrežo območij MAB kot Biosferno območje Kras, ki odkriva povezanost človeka z naravo in pomen izobraževanja za ohranjanje kakovosti bivanja. Območje se predstavlja tudi v okviru regijske povezave biosfernih območij EuroMAB. S svojimi letnimi programi, pripravljenimi v skladu s Strategijo in statutarnim okvirom (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij, sprejeto v Sevilli marca 1995, zavod izvaja dejavnosti, ki so trajnostno naravnane in temeljijo na izobraževanju, povezavi znanosti in družbe ter spodbujanju trajnostnega razvoja na zavarovanem, vplivnem in prehodnem območju.

1.6.

Splošni opis vplivnega območja

Vplivno območje parka je veliko okoli 45.000 ha in pokriva porečje reke Reke, vključno z njenim prehodom v kraško podzemlje obsežnega kraškega vodonosnika, torej del kontaktnega krasa, ki je strokovno opredeljen kot Divaški prag. Razteza se na območju šestih občin, in sicer Divače, Hrpelj-Kozine, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne in Loške doline.

Celotno območje gradijo karbonatne kamnine (v največji meri apnenec) in nekarbonatne sedimentne kamnine (v največji meri peščenjaki in laporji, ki tvorijo fliš). V dnu doline Reke so ponekod še debeli nanosi rodovitnih aluvialnih naplavin. Območje Snežnika (1796 m n. m.) na vzhodu pokrivajo obsežni gozdovi, ki so večinoma dobro ohranjeni in nudijo življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam ter predstavljajo eno večjih sklenjenih neposeljenih območij v Evropi. Severni del vplivnega območja pripada Slavenskemu ravniku in Vremščici. To območje sestavljajo tri vzporedna srednje visoka slemena (od 700 do 823 m n. m.) z vmesnimi kraškimi podolji. Najvišji vrh tega dela je Vremščica (1027 m n. m.). Pri Rakuliku in Sajevčah je kontaktni kras med krednim apnencem in eocenskim flišem. Na tem območju so slepe doline, kjer kratki potoki ob prestopu z laporja in peščenjaka na apnenec hitro poniknejo. Na jugu se razprostirajo flišnati Brkini, ki z gričevnato zgradbo in vmesnimi grapami tvorijo drugačen tip krajine, kot je severni kraški del.

Največja količina padavin je na območju Snežnika (več kot 2500 mm na leto) in se zmanjšuje proti zahodu in jugu. Za vplivno območje so značilne tudi poplave. Te so posledica velikega razmerja med največjim in najmanjšim pretokom (razmerje je približno 1: 3000), ki je značilno za povirna kraška območja. Največje območje poplav je v Ilirskobistriški kotlini, in sicer obsega maksimalno od 6 do 7 km2 površine. Poplave so vsakoletne, vendar kratkotrajne, običajno trajajo le nekaj ur.

Varstveni režimi za vplivno območje so predpisani v 8. členu ZRPŠJ in se nanašajo predvsem na zagotavljanje obstoječega vodnega režima Reke in ugodnega stanja voda.

1.7.

Upravljanje zavarovanega območja

1.7.1 Organiziranost upravljavca

V zavodu je bilo na dan 31. decembra 2017 poleg direktorja, ki ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaposlenih 24 javnih uslužbencev za nedoločen čas (v nadaljnjem besedilu: NČ) in dva javna uslužbenca za določen čas, in sicer oba zaradi opravljanja projektnega dela. V zavodu je glede na vsebino delovnih nalog organiziranih šest služb:

-

Naravovarstvena nadzorna služba (dva zaposlena za NČ),

-

Služba za raziskovanje in razvoj (štirje zaposleni za NČ),

-

Služba za organizacijo obiska in trženje dejavnosti parka (deset zaposlenih za NČ),

-

Služba za prostorsko načrtovanje (en zaposlen za NČ),

-

Služba za tehnično vzdrževanje in upravljanje z nepremičninami (dva zaposlena za NČ),

-

Služba za finančno računovodske in splošne zadeve (pet zaposlenih za NČ).

Poleg delovnih razmerij za nedoločen čas se sklepajo tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer za opravljanje sezonskega dela, projektnega dela ter pripravništva. Leta 2018 je bilo v turistični sezoni od začetka maja do konca oktobra zaposlenih dodatnih 21 vodnikov. Upravljavec v visoki turistični sezoni za vodenje obiskovalcev najema tudi študentsko delo.

1.7.2 Upravljanje z nepremičninami

Zavod upravlja tako s stavbnimi kot s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči.

Stavbna zemljišča z objekti

Skupna površina vseh parcel obstoječih stavbnih zemljišč je 17.846 m2. Skupno število objektov v rabi je 11, skupna uporabna tlorisna površina vseh objektov pa je 2323,00 m2. Objekti na stavbnih zemljiščih služijo za opravljanje dejavnosti zavoda, in sicer se uporabljajo kot poslovni prostori, prostori za obiskovalce ter pomožni prostori. Nekatere prostore se oddaja v najem. Na objektih se izvaja redno in investicijsko vzdrževanje, poleg tega so objekti ustrezno zavarovani (požar, izliv vode, vlom, vandalizem).

Preglednica 1: Pregled stavbnih zemljišč z objekti v parku

Stavbno zemljišče	Parcelna številka	Površina v m²
Uprava Parka Škocjanske jame, Škocjan št. 2	*63 k. o. Naklo	330
Sprejemni center Parka Škocjanske jame, Matavun št. 12 Tlakovano dvorišče Zelene površine	*257/38 k. o. Naklo	5876 617 4305
Parkirišče v sprejemnem centru	515 k. o. Naklo 257/56 k. o. Naklo	2408 2445
Parkirišče v poslovni coni Risnik	302/190 k. o. Naklo 1705/29 k. o. Dolnje Ležeče	3458 1107
Naravoslovni center Škocjan št. 3	*74 k. o. Naklo	386
Promocijsko-kongresni center Matavun št. 8	*710/10 k. o. Naklo	991
J'kopinov skedenj, Škocjan – etnološka zbirka	*61 k. o. Naklo	65
Jurjev skedenj, Škocjan	*60 k. o. Naklo	187
Strojnica dvigala	565 k. o. Naklo	263
Sanitarije v dolini Globočak pred vhodom v jamo	1603 k. o. Naklo	16
Nadstrešnica v dolini Globočak pred vhodom v jamo	1603 k. o. Naklo	220
Statično sanirane ruševine mlina Ukno	*35 k. o. Naklo	94

Kmetijska in gozdna zemljišča

Skupno število vseh kmetijskih in gozdnih parcel v lasti Republike Slovenije je 123 v skupni površini 324.508 m2. Na nekaterih kmetijskih zemljiščih se v skladu z dogovorom z okoliškimi kmeti izvajata košnja in paša, na nekaterih gozdnih zemljiščih pa se v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZGS) gospodari z gozdovi.

1.7.3 Urejanje prostora

Podlaga za prostorsko načrtovanje na zavarovanem območju parka sta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine Divača ter Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Divača. V pripravi na Občini Divača je občinski prostorski načrt v skladu z Zakonom o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17).

1.7.4 Finančni viri in stroški upravljanja v preteklem obdobju

V preteklem petletnem obdobju (2013–2017) je zavod pridobil okoli 12,6 mio EUR prihodkov, 19 % iz proračuna Republike Slovenije, 63 % iz nejavnega vira javnega financiranja (vstopnine) in tržnega dela (prodaja spominkov in najemnine) (v nadaljnjem besedilu: lastna sredstva), 1 % iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter 17 % iz mednarodnih projektov (večina je iz strukturnih skladov – Evropskega sklada za regionalni razvoj; v nadaljnjem besedilu: ESSR).

&fbco;binary entityId="68c6a8f3-5ad1-46e1-bd79-ae047a9f2fd3" type="png"&fbcc;

Slika 2: Povprečni prihodki in prejeta sredstva zavoda v letih 2013–2017

V istem obdobju je bilo 35 % vseh odhodkov namenjenih stroškom dela, 32 % materialnim stroškom, 12 % investicijam in 32 % programom in projektom. V okviru programov in projektov je bilo porabljenih 2,4 mio EUR, od tega 79 % sredstev za investicije (v večini sredstva ESSR). Po Odredbi o razdeljevanju dela sredstev javnega zavoda Park Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 84/99; v nadaljnjem besedilu: Odredba o razdeljevanju dela sredstev PŠJ) je bil za fizične osebe namenjen 1 % prihodkov.

&fbco;binary entityId="8ca1cecf-1f21-484a-8b26-1d759a532ace" type="png"&fbcc;

Slika 3: Povprečni odhodki zavoda v letih 2013-2017

2. OPIS IN CELOVITA OCENA STANJA

2.1.

Opis in ocena stanja ohranjenosti narave

2.1.1 Neživa narava

2.1.1.1

Geološke značilnosti

Škocjanske jame so nastale v krednih in paleocenskih apnencih v bližini stika z neprepustnimi flišnimi kamninami eocenske starosti. Ta kamninski stik, ki se nahaja nekaj kilometrov južneje, je pomemben za nastanek in oblikovanje jam. Na flišnih kamninah, ki so iz kremenovih peščenjakov, konglomeratov in laporja, se zbira voda velike površinske reke Reke, ki potem, ko prestopi na apnenec, ponikne v Škocjanske jame. Na nastanek in smer rovov so najbolj odločilno vplivali plastovitost kamnine in tektonska porušenost, torej lezike – presledki med plastmi kamnine, ter prelomi in izrazite prelomne cone.

Škocjanske jame so nastale v debeloskladovitih ali neskladovitih gornjekrednih apnencih. Le južni del jame, Tiha jama, je nastal v drobnoskladovitem gornjekrednem in paleocenskem apnencu. Na območju jame vpadajo skladi proti JZ pod kotom 20–30°. Ti apnenci so zelo čisti. Ker je v njih zelo malo netopnega ostanka, na površju ni mogla nastati sklenjena odeja prsti.

Prvi jamski rovi so se oblikovali ob prelomih in razpokah ter lezikah, ob katerih je prišlo do tektonskih premikov. Dobro vidni prelomi so v stenah Male doline pod Škocjanom in v Šumeči jami. Tektonsko poškodovane lezike so zlasti dobro vidne v Oknu med obema dolinama. Ob taki leziki je nastal tudi Slap. V obeh udornih dolinah in v Šumeči jami so do nekaj deset metrov široke razpoklinske cone, ki potekajo v smereh S–J in SZ–JV. Ob njih so nastali prvi kanali, pozneje v razvoju jame pa je prihajalo ob njih do velikih odlomov ali podorov. Tako so lahko nastale velike udorne doline in dvorane v jami, podorno kamenje pa je Reka sproti raztapljala in odnašala iz jame.

2.1.1.2

Relief

Škocjanski kras, obsežna uravnana pokrajina na nadmorski višini med 420 in 450 m, pripada jugovzhodnemu robu Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu se preko Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah in gričevjih.

Površje Škocjanskega krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno. Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni tip reliefa, prav po tej pokrajini imenovan kras.

Glavni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa je topnost kamenin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda glavni mineral apnenca kalcit raztaplja in ga odnaša skozi podzemne kanale v obliki raztopine. Zato na površju kameninskega drobirja skorajda ni.

Padavinska voda na Krasu odteka skozi razpoke v podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače. To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so tam, kjer je navpično prenikanje v globino mogoče in raztapljanje kamnine najmočnejše.

Vrtače so zelo pomembna reliefna oblika na Škocjanskem krasu. Z njihovih pobočij in dna je bilo kamenje odstranjeno, dno pa izravnano. Del kamenja je bil podkopan pod prst v dnu vrtače, preostali del pa zložen v suhe zidove. To je predstavljalo prve skromne njive na Krasu. Dna vrtač so bila uporabljena tudi za vodne zbiralnike – kale – za napajanje živine. Ilovica v dnu vrtač je postala neprepustna, če je bila dobro pregnetena.

Veliko večje kot vrtače so udornice. Nastale so z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Običajno imajo strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Udornice ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami ter tokavo podzemne Reke, ki raztaplja odpadlo kamenja in ga tako odnaša proč.

Največji udornici sta 122 m globoki dol Sokolak, katerega prostornina znaša 8,5 milijona m3, in Globočak, katerega prostornina znaša 4,6 milijona m3. Skupina udornic, ki je nastala pri vhodu v Škocjanske jame (Velika dolina, ki je globoka 164 m, Mala dolina, Sapendol in dol Lisična), pa ima skupno prostornino 6,2 milijona m3.

Posebna oblika na površju nad Škocjanskimi jamami so brezstrope jame. Nastanejo z zniževanjem površja zaradi raztapljanja apnenca, medtem ko se jame, ki jih je vodni tok že zapustil, ne spreminjajo. Ko površje doseže jamo, tej najprej razkroji strop in jama se odpre. Nad Škocjanskimi jamami se nahajata velika nekdanja jama in velik stalagmit, ki stoji na prostem.

2.1.1.3

Hidrološke značilnosti

Jamo je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbere večino vode na neprepustnih flišnih kamninah. Njen srednji pretok pred ponori je 8,95 m3/s, ob izjemnih poplavah pa do 387 m3/s. Po močnih padavinah Reka poplavlja. Običajne poplavne vode sežejo v jami do 30 m visoko, najvišje znane pa so dosegle višino 132 m. Reka teče od Škocjanskih jam skozi kraško podzemlje proti približno 35 km oddaljenim izvirom Timave na italijanski strani.

Ocena stanja

V tem poglavju se opis stanja nanaša zgolj na površinski tok Reke v zavarovanem območju. Preostanek površinskega toka je obravnavan v 3. poglavju te resolucije.

-

Površinske vode

Po podatkih iz publikacije Ocena stanja površinskih voda za Slovenijo v obdobju 2009–2014 (Agencija Republike Slovenije za okolje; v nadaljnjem besedilu: ARSO Ljubljana, 2015) je kemijsko stanje Reke v zavarovanem območju v obdobju 2009–2013 dobro z visoko stopnjo zaupanja. Ekološko stanje Reke je prav tako dobro, vendar s srednjo stopnjo zaupanja, ekološko stanje Reke glede na vsebnost posebnih onesnaževal v obdobju 2009–2014 pa je zelo dobro s srednjo stopnjo zaupanja.

-

Podzemne vode

Po podatkih ARSO je bilo kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini leta 2015 dobro. Količinsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini je prav tako dobro. Enako je veljalo tudi za leta od 2012 do 2015 (Ocena kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji v letu 2015, Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, november 2016).

Kljub temu v Škocjanskih jamah še vedno občasno nastajajo pene, katerih izvor še ni povsem pojasnjen. To lahko kaže na onesnaženja Reke, kar lahko negativno vpliva na podzemno živalstvo ne le Škocjanskih jam, ampak celotnega podzemnega toka Reke in kraškega vodonosnika nasploh. Rezultati analiz ne kažejo odstopanj od večletnega povprečja na posameznem merilnem mestu.

2.1.2 Živa narava

2.1.2.1

Habitatni tipi

Kartiranje habitatnih tipov za zavarovano območje parka z okolico je leta 2014 po predpisani tipologiji opravil Center za kartografijo favne in flore (v nadaljnjem besedilu: CKFF). Tipologija temelji na rastlinskih združbah v kombinaciji s strukturnimi elementi in rabo tal. Popisanih je bilo 97 habitatnih tipov. Najznačilnejši habitatni tipi za park so predstavljeni v nadaljevanju.

Melišča, skalne stene in jame

Najznačilnejši habitatni tipi te skupine so apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok in termofilna melišča. Na delih sten, ki so manj strmi, je ponekod razvita bujnejša vegetacija, prevladujejo pa vrste kamnitih kraških pašnikov in termofilnih gozdov mešanih listavcev. Prav tako se na delih, kjer ni zelo intenzivnega premikanja materiala, zaraščajo tudi melišča. V spodnjem delu skalnih sten nad strugo reke Reke in njenim ponorom je še en habitatni tip, in sicer vlažne skalnate stene. Gre za pomemben habitatni tip, ki je ena od posebnosti parka in v katerem so termofilni in glacialni relikti.

Sklenjene gozdne površine

Na celotnem območju kartiranja prevladujeta termofilni gozd mešanih listavcev in termofilni hrastov gozd. Na večjih površinah je termofilnim drevesnim vrstam kot posledica pogozdovanja v preteklosti primešan črni bor ali pa ta tvori samostojne sestoje.

Termofilni gozdovi mešanih listavcev, termofilni hrastovi gozdovi in hrastovo-belogabrovi gozdovi so določeni v Uredbi o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13; v nadaljnjem besedilu: Uredba o habitatnih tipih). Primes črnega bora oziroma smreke za te gozdne habitatne tipe pomeni neugodno stanje ohranjenosti.

Druge površine z drevesnimi vrstami

Mejice in manjše skupine dreves ter grmov najdemo na celotnem območju kartiranja. Predstavljajo pomemben habitatni tip, saj predstavljajo pomembno zatočišče in selitvene koridorje številnim živalskim vrstam. Po vrstni sestavi so zelo podobne okoliškim gozdovom in grmiščem.

Ekstenzivna suha travišča

Med ekstenzivnimi travniškimi površinami prevladujejo različni tipi vzhodno submediteranskih (submediteransko-ilirskih) suhih in polsuhih travišč. Kraška travišča so nastala kot posledica krčenja gozdov za pašnike. Sodijo med vrstno najpestrejše habitatne tipe pri nas. Z opuščanjem ekstenzivne paše drobnice in posledičnim zaraščanjem so se njihove površine začele močno krčiti. Na globljih, za kmetijsko obdelavo primernejših tleh, pa jih ogroža tudi intenziviranje rabe. Na območju kartiranja je vsekakor več površin, ki se zaraščajo, kot takih, ki so prešle v intenzivno kmetijsko rabo. To je z naravovarstvenega stališča dobro, saj je zaraščajoče se površine lažje povrniti v prvotno stanje kot tiste, ki so bile preveč gnojene.

Vode, prodišča in obvodna vegetacija

Največjo površino med vodami predstavlja reka Reka, ki ima tudi visoko naravovarstveno oceno. Visoko ovrednoteni so tudi potoki, ki pa imajo vodo samo občasno. V strugi reke Reke je nekaj prodišč, ki so večinoma porasla z vrbovjem.

Ocena stanja

Uredba o habitatnih tipih določa habitatne tipe, ki se prednostno, glede na druge habitatne tipe, prisotne na celotnem območju Republike Slovenije, ohranjajo v ugodnem stanju, in ureja usmeritve za njihovo ohranjanje.

Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezni habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali posebna struktura habitatnega tipa ter naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prostoživečih rastlinskih ter živalskih vrst.

Primerjava monitoringa iz leta 2014 in niza podatkov preteklih kartiranj habitatnih tipov za skoraj vse enote monitoringa kaže zmanjšanje površin negozdnih habitatnih tipov, ki jih varuje Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o habitatih). Hkrati se je v vseh enotah monitoringa povečala površina intenzivnih kmetijskih površin, vendar ne na račun povečanja njiv (površina teh se je marsikje zmanjšala), ampak na račun intenzivnih travnikov.

2.1.2.2

Rastlinstvo

Škocjanske jame z okolico imajo zaradi zelo razgibanega reliefa izredno pester rastlinski svet. V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi na rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinim nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteinii) z enim izmed dveh nahajališč in justinova zvončica (Campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem. Posebne mikroklimatske razmere v dnu dolin, ki nastanejo zaradi nizkih temperatur, omogočajo uspevanje nekaterih hladnoljubnih, značilno alpskih rastlin, kot so avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis), 40 m više pa zaradi toplega zraka, ki pozimi izteka iz jame, uspevajo izrazito toploljubne vrste, npr. venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus). Rast tako nasprotujočih si rastlin skupaj je v naravi velika redkost.

Na vhodih stranskih rovov, kot sta Schmidlova dvorana in Tominčeva jama, rastejo rastline, prilagojene ekstremnim svetlobnim razmeram. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan (Hedera helix), fuchsov grint (Senecio fuschsii), navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in razrasla krišina (Parietaria judaica). Med praprotmi opazimo rjavi sršaj (Asplenium trichomanes) in jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Najgloblje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge. Prav tako se v osvetljenem delu Schmidlove dvorane nahajajo posebne kapniške strukture, imenovane stromatolitni stalagmiti, katerih rast je biološko pogojena. Notranja struktura takšnih kapnikov je zapletena, saj jo sestavljajo izmenične plasti eolskih sedimentov, kalcita in detritusa. V jami je 21 stromatolitnih stalagmitov, od katerih je večina v začetni fazi rasti oziroma je njihova rast ustavljena.

Okrog razsvetljave v jami je ponekod opazna porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora (v nadaljnjem besedilu: lampenflora).

Ocena stanja

Zavarovane rastlinske vrste v parku, ki so uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10), so v ugodnem stanju. Vrste so večinoma vezane na stanje habitatov, ki so v ugodnem stanju ohranjenosti. Reliktna flora v udornicah, to je rastlinstvo, ki se je tukaj ohranilo še iz hladnejših obdobij Zemljine preteklosti, je v ugodnem stanju ohranjenosti. Rastišča so pretežno nepristopna obiskovalcem in ni nevarnosti, da bi jih obiskovalci ogrožali. Rastišča so v celoti podvržena naravni sukcesiji. Rastišča jadranske smrdljive kukavice so v stabilnem stanju. Tujerodne invazivne vrste v parku so občasno opažene, vendar ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone flore. Na prodiščih Reke v soteski se v omejenem obsegu pojavljajo enoletnice, kot so žlezava nedotika, enoletna suholetnica, kanadska zlata rozga in topinambur. Pojavljanje ameriškega pajesena je uspešno zatirano in omejeno.

2.1.2.3

Živalstvo

V parku je pester preplet submediteranske in subalpinske favne.

Polži

Park naseljujejo vrste polžev zelo različnih arealnih tipov: mediteranski, severnodinarski, zahodnoevropski, alpski, južnoevropski, vzhodnoalpski, jadranski in holarktični tip.

Metulji

Na zavarovanem območju parka je zabeleženih 90 vrst dnevnih metuljev, ki predstavljajo 50 % na ozemlju Republike Slovenije živečih dnevnih vrst. Med njimi je 18 evropsko in nacionalno ogroženih vrst, kar pomeni 20 % v parku registriranih vrst ali 10 % favne dnevnih metuljev Slovenije. Največ (72 %) ogroženih vrst živi na suhih kraških travnikih, približno polovica (44 %) na zaraščajočih suhih travnikih in približno tretjina (33 %) na svetlih gozdnih poteh. Prisotne so vrste, ki determinirajo območje Natura 2000 Kras: črtasti medvedek (Euplagia quadripunctaria), petelinček (Zerynthia polyxena), travniški postavnež (Euphydryas aurinia) in črni apolon (Parnassius mnemosyne).

Na Krasu živi endemitni kraški pavlinček (Perisomena caecigena), v jamskem sistemu pa troglofilna vrsta (občasni jamski prebivalec) jamski pedic (Triphosa dubitata) (Linnaeus, 1758) in nočni metulj iz družine pedicev (Geometridae).

Ptice

V parku je bil nazadnje izveden celovit popis ptic med letoma 2010–2013. Zabeleženih je bilo 81 vrst in od tega 49 gnezdilk. Najštevilčnejše gnezdilke znotraj meja parka so črnoglavka (Sylvia atricapilla), taščica (Erithacus rubecula), kos (Turdus merula), ščinkavec (Fringilla coelebs) in močvirska sinica (Poecile palustris). Največje število preštetih planinskih hudournikov (Apus apus) je bilo 72 (36 parov). Leta 2011 smo registrirali šest samcev lesne sove (Strix aluco), slišalo pa se je tudi oglašanje mladičev. Gnezdečo populacijo ocenjujemo na 6–10 parov. V vasi Vremski Britof smo registrirali enega velikega skovika (Otus scops). Gnezdečo populacijo ocenjujemo na 1–3 pare. Opazili smo, da so skalni golobi (Columba livia) v parku morfološko zelo variabilni. Večina skalnih golobov ima barve in vzorce, značilne za domače golobe. Na podlagi opazovanj sklepamo, da tu gnezdeči golobi pripadajo domači obliki. Sokol selec (Falco peregrinus) uspešno gnezdi na območju Sokolaka, večinoma tudi z uspešno reprodukcijo. Na reki Reki je najštevilčnejša ptica, ki je vezana na vodo, siva pastirica (Motacilla cinerea). Večinoma gnezdi 8–10 parov sivih pastiric. Povodni kos (Cinclus cinclus) ni številčen. Ocenjujemo, da v zavarovanem območju parka gnezdita 1–2 para. Opažene so tudi mlakarice. Ker večji del parka pokrivajo gozdovi in dlje časa opuščena kmetijska krajina, v parku od gnezdilk ni prisotnih sicer značilnih vrst kmetijske krajine Krasa, kot so poljski škrjanec (Alauda arvensis), rjava penica (Sylvia communis), prosnik (Saxicola rubicola), repnik (Linaria cannabina), rumeni strnad (Emberiza citrinella) in veliki strnad (Emberiza calandra). V parku je veliko skalnih sten, v katerih gnezdijo ogrožene in redke vrste, ki so vezane na takšen habitat. Planinski hudournik (Apus melba) je v Sloveniji redko razširjena vrsta. Regionalni varstveni pomen z vidika ptic dajeta parku tudi reka Reka in njen kanjon. Park je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in edino območje na Krasu, kjer gnezdi povodni kos.

Živalstvo v Reki

V površinskem toku Reke je bilo na podlagi vzorčenja s semikvantitativno metodo, t. i. »kick sampling« ugotovljenih 21 skupin velikih nevretenčarjev, ki jim pripada 97 taksonov. Večino makrozoobentosa predstavljajo ličinke žuželk – enodnevnice (Ephemeroptera), vrbnice (Plecoptera), kačji pastirji (Odonata), stenice (Heteroptera), mladoletnice (Trichoptera), dvokrilci (Diptera), hrošči (Coleoptera) in mrežokrilci (Neuroptera), ki preživijo le del svojega življenjskega cikla v vodi. Poleg teh so bili najdeni tudi osebki ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev, školjk, maloščetincev, pijavk, pršic in rakov (vodne bolhe in ceponožci) ter enakonožcev (Asellus acquticus cavernicolus in Trichonichus stameri). Ribe so zastopane v glavnem s postrvjimi in ciprinidnimi vrstami. Te živijo tudi v začetnih delih podzemne Reke zaradi katastrofičnega drifta in le redko preživijo več časa v podzemlju. V Reki živijo vrste, značilne predvsem za površinske vodotoke južne Evrope. Občasno je ugotovljena prisotnost primorskega koščaka (Austropotamobius pallipes) v soteski Reke, in sicer pred ponorom. Povsem običajno je v tolmunih Reke opažen hribski urh (Bombina variegata) v vseh razvojnih stadijih.

Podzemno živalstvo Škocjanskih jam

Zaradi zemljepisnih in zgodovinskih razmer so začeli podzemeljski živelj raziskovati prav na Slovenskem krasu, in sicer v okolici Postojne. Prvi znanstveno opisani troglobiont (prava podzemna vrsta, ki ves življenjski cikel preživi v jami) je bila leta 1758 človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus). Nato je bil v letu 1832 opisan hrošček drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii). Šele kasneje so se zvrstile najdbe tudi drugod po današnjem ozemlju Republike Slovenije. Danes je znano, da imamo v Sloveniji s približno 200 vrstami eno najbogatejših kopenskih jamskih favn, z 200 vodnimi vrstami pa daleč najbogatejšo vodno troglobiotsko favno na svetu.

Škocjanske jame sodijo v skupino jam z bogato podzemno favno. Bivališče nudijo zlasti nevretenčarjem, med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in razmere, kjer je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, in sicer raki ceponožci in enakonožci, polži, dvojnonogi, žuželke in človeška ribica.

Pestrost življenja v jami dopolnjujejo številni netopirji, med njimi dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersi), katerega kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo, ter dolgonogi netopir (Myotis capacinii). Zimske kolonije dolgokrilega netopirja dosegajo število 7000 osebkov, poletne kolonije pa nekaj tisoč osebkov. Ostale vrste so manj abundantne. Vrste, ki jih je mogoče najti v jami v času hibernacije ali porodniških kolonij, so še veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum) in mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) ter navadni netopir (Myotis myotis).

Vrstno najobsežnejše je živalstvo, ki ga prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (kamninski sloj tik pod površjem) v Škocjanske jame. Obsega predstavnike 11 skupin živali, in sicer vrtinčarje, gliste, polže, maloščetince, pršice, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce in postranice ter med žuželkami skakače in ličinke dvokrilcev. Najbogatejše zastopana živalska skupina v epikrasu so ceponožni raki. Med njimi je bilo najdenih 32 vrst, ki pripadajo 16 rodovom in trem družinam (Pipan 2003; Pipan 2005). Večina teh vrst (24) je zašla v jamsko okolje s preniklo vodo, drugi pa so bili najdeni v ponikalnici. Dvanajst vrst, ki poseljujejo epikraški habitat, je stigobiontskih – so pravi predstavniki podzemeljskih vod. Ugotovljenih je bilo pet novih vrst in vrsta Elaphoidella slovenica Wells (syn. Elaphoidella karstica), ki je endemit Škocjanskih jam. Iz najdišč v Škocjanskih jamah so bile prvič opisane vrste rakcev Copepoda (Moriaropsis scotenophila) in jamski samook (Speocyclops infernus) že leta 1930.

Med podzemnim živalstvom Reke se nahajajo nekatere stigobiontske vrste, in sicer Polychaeta: jamski cevkar (Marifugia cavatica), Turbellaria: jamski vrtinčar (Dendrocoeleum spaeleum), amfipode: reška slepa postranica (Niphargus timavi) in kapniška slepa postranica (Niphargus Cf. Stygiu), deseteronožci: jamska kozica (Troglocaris sp.) in Amphibia: človeška ribica (Proteus anguinus), ki ji predstavlja podzemna Reka oziroma vodonosnik Krasa skrajno severozahodno točko razširjenosti areala v vodah Dinarskega krasa.

Terestrično podzemno živalstvo v parku obsega 13 vrst, in sicer rake enakonožce, jamskega polžka, dvojnonogo, palpigrada in paščipalca, med žuželkami jamske skakače rodu Oncopodura in Onychiurus ter dve vrsti jamskih hroščev. V zadnjih letih se je odkrilo prisotnost palpigrada Eukoenia sp. in jamskega paščipalca Chthonius spelaeophilus. Jamska mokrica in rakec rodu Alpioniscus sta amfibična. Terestrične vrste živijo v glavnem okoli organskih ostankov na tleh (gvano, les). Na površinskem vodnem filmu na majhnih lužicah, kjer se hranijo z organsko snovjo, ki se ujame na površino, živijo skakači.

Ocena stanja

Živalske vrste, navedene v tem poglavju, so v ugodnem stanju. Vrste so vezane na stanje habitatnih tipov, kjer živijo, in ti so na zavarovanem območju parka večinoma v ugodnem stanju ohranjenosti. Živalstvo Reke je v dobrem stanju ohranjenosti. Stanje ptic v parku je ugodno. Večinoma je vezano na stanje populacij na širšem območju posebnega območja varstva Krasa (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) in na vrste, ki živijo na tem območju. Habitati, na katere so vezane vrste ptic, ki se prednostno varujejo, so v zavarovanem območju parka v ugodnem stanju ohranjenosti. Turistični obiski so za zdaj omejeni na udornicah Velika in Mala dolina ter prvem ponoru Reke pod Škocjanom, kjer je stanje ptic stabilno.

Veliki pupek in hribski urh sta vezana na vodna telesa ter sta v parku v ugodnem stanju ohranjenosti, prav tako kot habitatni tipi, ki so ključnega pomena za njuno ohranjanje.

Populacije vseh ugotovljenih vrst netopirjev v parku so v ugodnem stanju, enako tudi habitatni tipi, ki so za te populacije bistvenega pomena (Škocjanske jame, mejice, rečni bregovi, gozd, jame, ki niso odprte za javnost). Turistični obisk jame je sicer poleti speljan v neposredni bližini porodniških kolonij nekaterih vrst, vendar je njihovo stanje ugodno. Ekološko stanje habitatnega tipa netopirjev v jamskem sistemu se je deloma izboljšalo (nova osvetlitev, zimski obisk poteka po spodnji poti). Skušali bomo optimizirati stanje tudi v času porodniških kolonij. Obseg, torej površina habitatnega tipa netopirjev v jamah, ostaja nespremenjen.

Podzemno troglobiontsko živalstvo je v verjetno ugodnem stanju ohranjenosti. Vsekakor je prisoten pritisk turističnega obiskovanja jamskega sistema, kar se pozna pri verjetno manjši abundanci, prevsem nekaterih vrst iz vrha prehranjevalne verige (Coleoptera) v nekaterih predelih jam. V celotnem turističnem delu jam ni več razširjanja alohtone nejamske favne v okolici reflektorjev (kjer se je pojavljala lampenflora), saj so bili ti v letu 2014 v celoti zamenjani. Najštevilčnejše ugotovljeno podzemno živalstvo je v epikraški coni (tik pod površjem), ki ni pod vplivom obiskov jamskega sistema, pač pa je bolj vezana na stanje površja in rabo tal na površju neposredno nad jamskim sistemom in je v ugodnem stanju. Stigobiontsko živalstvo sistema Škocjanskih jam je v ugodnem stanju ohranjenosti, določeno je z ekološkim stanjem vodotoka – Reke.

Tujerodne invazivne vrste v parku so le občasno opažene in ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone favne. Najbolj problematične utegnejo biti vodne vrste. Pri pojavih vnosa ciprinidnih vrst v stoječa vodna telesa na zavarovanem območju parka so le-te ustrezno odstranjene.

2.1.3 Varstveni statusi

2.1.3.1

Naravne vrednote

V zavarovanem območju parka je 54 naravnih vrednot, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o določitvi naravnih vrednot), od tega 14 območij naravnih vrednot državnega pomena, 13 točk naravnih vrednot državnega pomena in 25 jam, ki so prav tako naravne vrednote državnega pomena.

Velika večina naravnih vrednot je vezana na kraško hidrologijo, geomorfologijo in geologijo, predvsem znotraj sistema Škocjanskih jam. Ker ima jama izjemen pomen, so upravljavske aktivnosti prednostno podrejene ohranitvi, zavarovanju in predstavitvi tega edinstvenega naravnega objekta.

Varstvene usmeritve

Usmeritve za dejavnosti na območju naravnih vrednot izhajajo iz varstvenih režimov 8., 9. in 10. člena ZRPŠJ.

Po Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03; v nadaljnjem besedilu: Uredba o zvrsteh) so varstvene usmeritve za varstvo naravne vrednote usmeritve za posege in dejavnosti človeka na naravni vrednoti in na območju, ki je z naravno vrednoto vidno ali funkcionalno povezano, z namenom, da se naravna vrednota ohranja. Posegi in dejavnosti se izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti, in sicer v skladu z usmeritvami, ki so določene v Uredbi o zvrsteh.

Podrobnejše varstvene usmeritve za varstvo posamezne zvrsti naravnih vrednot ali za posamezno naravno vrednoto so določene v Pravilniku o določitvi naravnih vrednot. Konkretne varstvene usmeritve in naravovarstveni pogoji za posege in dejavnosti na naravni vrednoti ter na območju vpliva na naravno vrednoto so določeni v naravovarstvenih smernicah.

Razvojne usmeritve za naravne vrednote so usmeritve za rabo naravnih vrednot z namenom njihove ohranitve. Naravne vrednote se praviloma ohranjajo v obstoječi rabi, ki mora potekati sonaravno, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva. Naravne vrednote so namenjene predvsem doživljanju narave, izobraževanju, vzgoji, znanstveno-raziskovalnemu delu ali naravi prijazni rekreaciji.

Ocena stanja

Stanje naravnih vrednot v parku se ocenjuje kot dobro. Naravni procesi v jamah in udornicah, kar predstavlja veliko večino med vsemi naravnimi vrednotami v parku, v glavnem potekajo nemoteno. Vhodi v sistem Škocjanskih jam in tudi v Mušjo ter Skeletno jamo so zaradi kontrole obiska in preprečevanja morebitnih poškodb zaprti z vrati. Vhod v Škocjanske jame je zavarovan tudi z video-nadzornimi kamerami, vhoda v Mušjo in Skeletno jamo pa s senzorjem vloma.

Izvajanje del in organizacija obiska v sistemu Škocjanskih jam in površinskem delu parka sta podrejena ohranjanju narave in skrbi za nemoten ter varen obisk. Sem sodijo npr. čiščenje prepadnih sten in postavljanje lovilnih mrež zaradi krušenja kamenja ter obnova poti. Jama je z izjemo poškodb iz preteklosti v dobrem stanju, nekatere poškodbe pa je mogoče sanirati. Problem osvetlitve v jami z lampenfloro se rešuje s Protokolom za zaviranje rasti lampenflore v Škocjanskih jamah.

Tudi druge jame v parku so v glavnem v naravnem stanju z izjemo redkih v bližini Dolnjih Ležeč, ki so nekoč služile za smetišča in so do vrha zatrpane z odpadki in drugim materialom. Ena od jam je bila leta 2015 očiščena. Melišča v udornicah so stabilna, medtem ko se njihova dna ponekod zaraščajo.

Občasna nihanja kakovosti vode ne kažejo večjih odstopanj od dolgoletnih povprečij, kljub temu pa motijo pene, ki se nabirajo ob slapovih in brzicah v podzemnem toku Reke, in plastični odpadki v zaključnem delu podzemnega kanjona (Martelova dvorana, Mrtvo jezero), ki jih ob visoki vodi zaradi sifona Reka odlaga na bregovih struge ali plavajo na vodi. Podrobneje stanje voda ureja 3. poglavje te resolucije.

Prisotni so nasadi tujerodnih iglavcev v Mali in Veliki dolini ter soteski Reke, kar se bo s počasno premeno nadomestilo z avtohtonimi drevesi. Drevesa iz seznama naravnih vrednot, predvsem lipe v Škocjanu in Matavunu, so negovana in zdrava.

2.1.3.2

Ožja zavarovana območja

V parku so soteska Reke v dolžini približno 2,5 km pred ponorom v Škocjanske jame, spodnji del soteske Sušice do sotočja z Reko, osrčje parka z Veliko in Malo dolino ter vasmi Matavun, Škocjan in Betanja, niz udornic na južni in severni strani ter površje nad Škocjanskimi jamami. Zaradi posebne naravne, kulturne, zgodovinske in estetske vrednosti so v parku posamezni deli nepremične naravne in kulturne dediščine posebej zavarovani z ZRPŠJ.

Naravni spomeniki

Kot naravni spomeniki so zaradi svojih posebnih značilnosti kot vzorčni primer nekega naravnega pojava zavarovani naslednji deli parka:

1.

Mala dolina in Velika dolina do roba udornice;

2.

brezno Okroglica;

3.

stene in bregovi slepe doline Reke v dolžini in širini 150 m pred vhodom v Mahorčičevo dvorano;

4.

podzemne jame na območju parka:

-

Škocjanske jame (Škocjanski jamski splet),

-

Velika jama na Prevali ali Mušja jama,

-

Mala jama na Prevali ali Skeletna jama,

-

jama Škrlica;

5.

Kapnik v Lipjih jamah pri Divači.

Varstveni režim za naravne spomenike je predpisan v 9. in 10. členu ZRPŠJ.

2.1.3.3

Območje Natura 2000

Park je v območju Nature 2000, in sicer posebno območje varstva Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023; v nadaljnjem besedilu: POV) in posebno ohranitveno območje Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276; v nadaljnjem besedilu: POO Kras). V park sega tudi skrajni zahodni del posebnega ohranitvenega območja Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223; v nadaljnjem besedilu: POO Reka).

Preglednica 2: Pregled območij Natura 2000 POV Kras (SI5000023), POO Kras (SI3000276) in POO Reka (SI3000223) v parku

Koda območja	Ime območja	Vrsta varovanega območja	Površina [km²]	Delež v RPŠJ (v %)	Delež območja v parku glede na skupno površino območja (v %)
SI3000276	Kras	POO	474,86	99	0,87
SI5000023	Kras	POV	498,45	99	0,83
SI3000223	Reka	POO	0,05	1,25	1,21

Ukrepi za vse vrste Natura 2000 se izvajajo v skladu s smernicami, navedenimi v Programu upravljanja območij Natura 2000, in so predstavljeni v preglednicah z nalogami za posamezne cilje ter v usmeritvah za kmetijstvo in gozdarstvo.

V nadaljevanju je krajši opis zgoraj omenjenih območij Natura 2000.

POO Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276)

Posebno ohranitveno območje POO Kras predstavljata obsežna apneniška planota v jugozahodnem delu Slovenije in severozahodni del Dinarskega krasa, kjer nastajajo številni površinski in podzemeljski kraški pojavi ter obstajajo evropsko pomembni habitatni tipi (jame, suha travišča, brinovja, črničevje, skalne stene ipd.). Območje je življenjski prostor evropsko ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (netopirji, metulji, hrošči, dvoživke, ptice) ter selitveni koridor ujed in velikih sesalcev.

V parku so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje vrste iz habitatne direktive, ki opredeljujejo območje Kras: človeška ribica, veliki pupek, hribski urh, ozki vretenec, travniški postavnež, rogač, bukov kozliček, črtasti medvedek, petelinček, črni apolon, mali podkovnjak, veliki podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, navadni netopir in v neposredni okolici tudi vejcati netopir. Kot edina rastlinska vrsta je bila leta 2015 najdena jadranska smrdljiva kukavica. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki imajo v parku obsežne populacije, npr. netopirji. Novembra leta 2016 je bilo v parku znanih 21 vrst netopirjev, kar park uvršča na sam vrh ožjih območij z največjo biodiverziteto netopirjev v Sloveniji. Z nadaljevanjem raziskav v parku pričakujemo še vsaj dve do tri dodatne vrste netopirjev.

Za območje Natura 2000 Kras je kvalifikacijskih vrst netopirjev osem, od katerih je bilo šest najdenih znotraj parka. Posebej velja poudariti vrste, kot je npr. dolgokrili netopir, ki ima prezimovalne in porodniške kolonije na stropu podzemnega kanjona Reke z več tisoč osebki. Pomembne so tudi kolonije velikega podkovnjaka in dolgonogega ter navadnega netopirja, ki pa niso tako številčne. V parku in okolici je zadostna površina gozda, mejic, košenic, vodnih površin in grmičevja, kar je nujno za ohranjanje netopirjev.

V Škocjanskih jamah redno poteka spremljanje stanja netopirjev. Pri nekaterih vrstah obstaja pritisk na njihovo življenjsko okolje ali vrsto. Območje prezimovalnih kolonij nekaterih vrst netopirjev je vzdolž pohodnih poti v jami, kjer poteka turistični obisk. Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven parka. Na splošno velja, da se netopirjev v prezimovališčih ne moti s hrupom, osvetljevanjem in spreminjanjem mikroklime. Samic z mladiči v porodniških kolonijah se ne vznemirja, ker je to usodno predvsem za mladiče. V primeru motenj netopirji največkrat zapustijo zatočišča, s čimer se lahko poveča njihova smrtnost, kar še posebej velja za mladiče. Netopirje moti tudi nenaravna osvetljenost zatočišč.

Glede na monitoring v parku in državni monitoring netopirjev je število malih podkovnjakov, velikih podkovnjakov, navadnih netopirjev in dolgonogih ter dolgokrilih netopirjev znotraj parka stabilno. Po oceni stanja habitatov vrst, ki se pojavljajo v jamskem okolju, je le-to stabilno. V obdobju prezimovanja dodatni ukrepi niso potrebni. Glede na rezultate prihodnjega monitoringa ali podrobnejših raziskav bo za obdobje kotenja treba premisliti o dodatni prilagoditvi osvetljevanja stare turistične poti, ki poteka dokaj blizu visišč porodniške gruče dolgokrilih netopirjev in je ta morda zaradi te osvetlitve delno pod stresom.

Velik problem se lahko hitro pojavi s postavitvijo vetrnih polj, saj so tudi dolgokrili netopirji prepoznani kot ena izmed vrst, ki so lahko žrtve delovanja vetrnic. Zato je treba pri presojah vplivov vetrnic na naravo v polkrogu 40 km od Škocjanskih jam, ne glede na to ali je poseg v območju Natura 2000 ali izven, na podlagi 33.a člena ZON nujno opredeliti, kako bi postavitev in delovanje vetrnic lahko vplivalo na populacijo, živečo v Škocjanskih jamah.

Poudariti velja tudi človeško ribico, ki je kvalifikacijska vrsta. Je dinarski endemit, edini jamski vretenčar v Evropi in živi tudi v podzemnem toku Reke. Vrsta je izredno občutljiva na motnje in onesnaženost podzemne vode. Kot dejavnik ogrožanja je treba poudariti organsko in kemijsko onesnaževanje voda Reke. Zaenkrat na območju parka še ne moremo z gotovostjo potrditi prisotnosti jamskega hrošča, dinarskega endemita in kvalifikacijske vrste drobnovratnik POO Kras.

Na suhih traviščih živi metulj travniški postavnež. V parku je okrog 50 ha površin suhih travišč, vrsta pa je redno opažena. Ogroža jo opuščanje in zaraščanje teh površin. Po trenutnem vedenju je stanje populacije na podlagi dokumenta Ocena stanja Natura 2000 habitatnih tipov in vrst v parku s strani CKFF iz leta 2016 ocenjeno kot verjetno stabilno (ocene stanj vrst v nadaljevanju tega odstavka so vezane na ta isti dokument). Stanje populacije črtastega medvedka je ocenjeno kot verjetno ugodno. Stanje populacije črnega apolona je ocenjeno kot verjetno ugodno. Petelinček je toploljubna vrsta metulja in je na Krasu pogosta. Pojavlja se predvsem v bolj vlažnih, deloma zaraščenih predelih in v presvetljenih listnatih gozdovih, kjer raste podraščec (Aristolochia spp.), ki je hranilna rastlina gosenic. Na zavarovanem območju parka je vrsta splošno razširjena, vendar se pojavlja v nizkih gostotah. Po trenutnem vedenju je stanje populacije ocenjeno kot verjetno ugodno. Stanje populacije petelinčka, travniškega postavneža, črtastega medvedka in črnega apolona bo možno prepoznati šele čez najmanj pet let monitoringa na tem območju. Vrsti hrošča rogač in bukov kozliček sta vezani na lesno biomaso, odmrlo drevje in gozdne površine ter sta prisotna v parku. Ogroža ju predvsem promet, rogača tudi nabiranje osebkov in pretirana uporaba kemikalij ter gnojil. Veliki pupek in hribski urh sta vezana na mokrišča in vodna telesa. Dvoživke so ogrožene predvsem z vnašanjem tujerodnih vrst v vodna telesa, onesnaženjem vode (kemikalije, eutrofikacija) in izgubo habitata (opuščanje kalov in vodnih teles). Vrsta polža ozki vretenec je vezana na močvirne travnike, najdemo pa jo med visokimi steblikami in na obrežnih vrbah ter jelšah. Ogrožajo jo predvsem vodnogospodarski posegi, kot je npr. čiščenje obrežnega in podrtega drevja.

POV Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023)

POV Kras je tretje največje posebno območje varstva za varovanje ogroženih vrst ptic. Na tem območju živijo številne vrste ogroženih ptic z največjimi gnezdečimi populacijami v Sloveniji. Velika uharica, pisana penica, rjava cipa, kotorna in kačar so si našli dom na travnikih, grmiščih in v skalnih stenah na Krasu.

Velik ornitološki pomen dajejo območju močne populacije nekaterih vrst iz priloge I Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L št. 20 z dne 26. 1. 2010, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o pticah) z visokimi deleži nacionalnih gnezditvenih populacij. Prvi dve vrsti dobro opredeljujeta meje celotnega območja.

V parku so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje ornitološko pomembne vrste ptic: velika uharica, skalni strnad, sršenar, rjavi srakoper, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, orel kačar, pisana penica, smrdokavra, vodomec, veliki skovik in slavec. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki so bile ugotovljene kot gnezdilke, in sicer velika uharica, podhujka, sokol selec, veliki skovik in skalni strnad. Vrste so vezane na habitatne tipe skalnih sten, pobočij, jamskih vhodov, gozdov in kulturne krajine. Za nekatere vrste in njihove življenjske prostore znotraj parka velja, da so pod pritiskom različnih dejavnikov (elektroudari, nočno svetlobno onesnaženje, obiskovalci parka in spreminjanje kulturne krajine na širšem območju izven parka). Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven parka.

Stanje vrst ptic Natura 2000 v parku je na podlagi dokumenta Ocena stanja Natura 2000 vrst v Regijskem parku Škocjanske jame 2012–2016 s strani DOPPS iz leta 2016 relativno dobro. Ključna težava so srednjenapetostni daljnovodi, ki v bližnji okolici še niso sanirani in najverjetneje preprečujejo gnezdenje velike uharice. Znotraj samih meja parka bi bilo smiselno vzpostaviti ekstenzivno upravljanje kmetijske krajine. Takšen način bi se splačalo tudi spodbujati. To pomeni negnojene košenice, ki se kosijo enkrat letno ob primernem času (pozno), ponovno vzpostavitev ekstenzivne paše ali košnje na danes zaraščenih deli ter ohranjanje mejic in podobnih struktur. Takšni ukrepi pozitivno vplivajo na vrste kmetijske krajine, kot so npr. hribski škrjanec, rjavi srakoper in smrdokavra. Hkrati je treba obisk, ki je v parku zelo velik, aktivno usmerjati, in sicer na način, da se obiskovalci držijo samo zanje določenih poti in obiskujejo Park na takšen način, da ne predstavljajo nepotrebne motnje pticam.

POO Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223)

Reka z izjemnim hudourniškim odtočnim režimom priteka iz Snežniškega pogorja kot površinska Reka – Velika voda in teče po brkinskem flišu ter ponikne v matični Kras v Škocjanskih jamah. Je življenjski prostor evropsko ogroženih vrst raka primorskega koščaka in rib grbe ter pohre. V poplavnih delih so mestoma dobro ohranjeni vlažni travniki in logi, ki so življenjski prostor ogroženih živalskih vrst metulja strašničinega mravljiščarja in dvoživke hribskega urha. Ob Reki lovijo netopirji veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, ki imajo zatočišče v Škocjanskih jamah. POO Reka poteka v parku od začetka soteske Reke 4 km pred ponorom do samega vhoda Reke v podzemlje. V parku so bile evidentirane naslednje vrste iz Direktive o habitatih, ki opredeljujejo območje Reka: veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, hribski urh in primorski koščak. Prehranjevalni habitat netopirjev je v ugodnem stanju. Prodišča in tolmuni so v nizkih vodostajih ugodno ohranjeni in vseskozi prisotni, da omogočajo hribskemu urhu nemoten razvoj. Zaenkrat je ugotovljena zgolj občasna prisotnost koščaka.

Preglednica 3: Habitatni tipi iz Direktive o habitatih POO Kras, ki so v parku

Habitatni tip	Površina 2004 (ha)	Površina 2014 (ha)	Razlika (ha)
62A0 Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae)	52,23 (manj ugodno 16,47 ha)	47,62 (manj ugodno 24,57 ha)	–4,61 (manj ugodno –8,10 ha)
5130 Sestoji navadnega brina (Juniperus communis) na suhih traviščih na karbonatih	1,38	2,50	1,12
8210 Karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok	10,88	13,10	2,22
8310 Jame, ki niso odprte za javnost	0,09	0,09	0,00
8160* Srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu	2,67	3,32	0,66

Skupaj habitatni tipi iz POO Kras pokrivajo okoli 66,6 ha površine parka. Stopnja reprezentativnosti teh površin je dobra, stopnja ohranjenosti v parku pa ugodna (razen pri suhih traviščih, ki se postopno zaraščajo). Vrste iz Direktive o habitatih in Direktive o pticah, ki so vezane na te habitatne tipe na območjih POV, POO Kras in POO Reka, so mali podkovnjak, veliki podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, navadni netopir, vejcati netopir, drobnovratnik, človeška ribica in travniški postavnež, med pticami pa velika uharica, orel kačar, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, pisana penica, smrdokavra in veliki skovik.

Slovenski kras se v svetovnem merilu ponaša s pestrostjo podzemskega živalstva, med katerimi izstopajo številne endemične vrste. V omrežju Natura 2000 je v okviru habitatnega tipa »(8310) Jame, ki niso odprte za javnost« dolžnost ohranjati pestro jamsko živalstvo, še posebej pa vrste iz Direktive o habitatih. Ohranjanje in varovanje življenjskih okolij in celotnih ekosistemov je najpomembnejše pri varstvu posameznih vrst. Dejavniki motenj in možnega ogrožanja teh habitatnih tipov so: pretirano gnojenje, pretirana paša na enem mestu oziroma premajhni površini, izpusti komunalnih odpadnih voda, uporaba pesticidov, vnašanje alohtonih vrst, tujerodne invazivne vrste, športne prostočasne dejavnosti, turizem (plezanje, jamarstvo, kolesarjenje, pohodništvo), spreminjanje ekologije habitata, odstranjevanje mejic, zaraščanje in urbanizacija znotraj parka.

2.1.3.4

Ekološko pomembno območje

Ekološko pomembno območje je v skladu z uredbo, ki ureja ekološko pomembna območja, območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Ekološko pomembno območje Kras (identifikacijska številka ekološko pomembnega območja: 51100) v celoti pokriva zavarovano območje parka. Zanj je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, med katerimi so številni zavarovani, redki ali ogroženi.

2.2.

Podatki o kulturni dediščini z oceno stanja

2.2.1 Nepremična kulturna dediščina

V parku je 44 enot kulturne dediščine. Večina jih je razglašena kot kulturni spomenik državnega pomena. Park obsega tri manjša naselja: Škocjan, Betanjo in Matavun. V arhitekturnem in urbanističnem smislu izstopa predvsem vas Škocjan. Po tej značilni prastari naselbini s cerkvijo sv. Kancijana s prostostoječim zvonikom, nekdaj dobro utrjenim gradiščem, so jame tudi dobile svoje ime. Tu je tudi več pomembnih arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča), ki izvirajo iz različnih arheoloških obdobij, in sicer od kamene, bronaste do železne dobe. V soteski Reke so ohranjene ruševine številnih mlinov, nad sotesko stojijo razvaline gradu Školj, v parku in okolici pa so še ohranjene ledenice in kali.

Na tem mestu je naveden splošni pregled kulturne dediščine.

Preglednica 4: Tipi in število enot kulturne dediščine v parku

Tip enote	Število
Arheološka dediščina	17
Memorialna dediščina	8
Naselbinska dediščina	3
Profana stavbna dediščina	15
Sakralna stavbna dediščina	1
SKUPAJ	44

Varstveni režim varovanja kulturne dediščine za to območje je predpisan v 11. členu ZRPŠJ oziroma prostorskih aktih Občine Divača.

Ocena stanja

Materialno stanje stavbne dediščine v parku se lahko oceni kot dobro in v nekaterih primerih kot ogroženo zaradi zapuščenosti (npr. v Škocjanu domačiji št. 5 in 9).

Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (RePVRPŠJ19–23)

Časovnica