TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Za potrebe davčnega postopka ni dovolj dokazovati zgolj obstoja neke pogodbe (v tem primeru posojilne), pač pa, da je do realizacije te pogodbe tudi dejansko prišlo. V danem primeru namreč ne gre zgolj za obligacijsko-pravni pogodbeni odnos med dvema fizičnima osebama. Ker gre za davčni postopek, je prisoten tudi javni interes, ki je v tem, da naj se pripadajoči davek pobere oz. izterja, utaje davkov pa preprečijo.

Dokazno breme je na strani davčnega zavezanca, ki mora po določbi prvega odstavka 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Vrsta dokaznih sredstev je v določenem obsegu omejena že z naravo davčnega postopka oziroma določbami materialnih predpisov, posamezni poslovni dogodki se priznavajo le, če temeljijo na verodostojnih listinah. Pri tem je 76. člen ZDavP-2 potrebno razumeti tako, da mora davčni zavezanec predložiti dokaze, ki so v njegovi sferi, to je tiste, s katerimi razpolaga oziroma bi moral razpolagati, saj so tožniku ti dokazi bistveno lažje dostopni kot davčnemu organu.