TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

ZASP ureja glavne sestavine pogodbe, vendar ne ureja vseh sestavin pogodbe in njihovo ureditev namenoma prepušča dispozitivnosti pogodbenih strank. Tožnica in toženka sta se v skladu z 88. členom ZASP s pogodbama sporazumeli, da tožnica ne bo izdajala avtorskih del iz teh pogodb v samozaložbi ali pri drugi pravni osebi. Pri tem nista sporazumni, kaj pomeni izraz „izdajati“, čeprav sta objava in izdaja definirani v 3. členu ZASP. Če gre pri objavi (prvi odstavek) za to, da avtorsko delo z dovoljenjem upravičenca postane dostopno javnosti, pa je v drugem odstavku člena določeno, da izdaja pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti in danih v promet. Iz tega sledi, da toženka po sklenitvi pogodbe s tožnico ni smela privoliti v reprodukcijo in/ali distribucijo avtorskih del, za katera je sklenila pogodbo s tožnico.

Tožnica ne navaja, da bi toženka izdajala sporna dela v samozaložbi ali da bi sklenila novo založniško pogodbo s kako pravno osebo, trdi le, da je kršila XV. točko pogodbe, ker tega ni onemogočila prejšnjemu založniku. Toda toženka je 18. 3. 2002 tej založbi poslala izjavo o razdrtju pogodbe, s katero se je sklicevala na 125. člen ZOR, v resnici pa je šlo za utemeljen preklic imetniku materialne avtorske pravice po 83. členu ZASP. Tako je toženka odstopila od založniških pogodb, ki jih je ob koncu devetdesetih let sklenila s prejšnjim založnikom. Več od nje kot avtorice ni bilo mogoče zahtevati, saj avtor ne more biti odgovoren za kršitve ZASP, ki so izven njegove sfere.