TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Stranki sta se s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo. Izpolnitev obveznosti iz pogodb, v katerih je bila cena izražena v tuji valuti, je bilo med domačimi osebami dovoljena le v domačem denarju (in je še danes). Pogodbene stranke so se odločale za takšen zapis pogodb zato, ker je bila vrednost domačega denarja nestabilna, in so na ta način zavarovale vrednost svojih terjatev. Valutna klavzula je bila v času sklenitve sporne pogodbe že dovoljena (nekdanji zvezni zakonodajalec je prepoved odpravil 1.1.1990 z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. SFRJ, št. 85/89).

Valutna klavzula pomeni (je pomenila tudi v času sklenitve pogodbe), da je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembo vrednosti tuje valute (sedaj je definirana v 5. členu ZDP).

Vsebina pravnega pojma valutne klavzule je taka, da vsebuje strinjanje s spremembo nominalne vrednosti plačil v domačem denarju, in je zato presoja sodišča druge stopnje, da tožniku namen tega dogovora ni mogel ostati neznan, tudi materialnopravno pravilna (ignorantia iuris nocet).

Na občni seji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 22. in 23.06.1993 sprejelo pravno mnenje (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/93, str. 23 - 25), po katerem imajo stranke za terjatve, ki so izražene v tuji valuti, pravico do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti.