TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu glede druge toženke razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Situacija, ko med pravdo medij preneha delovati, v ZMed ni izrecno urejena. Ta zahteva, da jo sodišče reši z upoštevanjem rešitev v podobnih primerljivih situacijah in z upoštevanjem posebnosti iz samih medijskih sporov. Smiselna uporaba določb ZPP za nerešena vprašanja po drugem odstavku 44. člena ZMed pomeni prav to, torej upoštevanje specifike tovrstnih sporov. V tej zadevi pomeni prenehanje delovanja medija okoliščino, ki se je spremenila po vložitvi tožbe in povsem neodvisno od volje ali ravnanja tožnika. Njeno obravnavanje le v okviru splošne procesne ureditve v ZPP in brez upoštevanja posebnosti medijskih sporov bi namreč povsem izvotlilo ustavno varovano človekovo pravico do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Še več: onemogočilo bi tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS iz razlogov, ki so povsem izven sfere prizadetega. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna taka povezava 37. in 30. člena ZMed, da lahko prizadeti tudi v primeru prenehanja delovanja medija med samim pravdnim postopkom subjektivno spremeni tožbo tako, da namesto dosedanjega glavnega urednika toži izdajatelja medija ali njegovega pravnega naslednika brez potrebne privolitve prejšnjega in novega toženca.

Tožnik je prvo toženko tožil kot glavno urednico prejšnjega medija in z dodatno podlago kot glavno urednico novega primerljivega medija. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo obe pravni podlagi in presodilo, da nista utemeljeni, tožnik pa je v pritožbi izpodbijal predvsem razloge, da naj že v času prvega sojenja ne bi bila podana pasivna legitimacija prve toženke, ker je bila takrat na porodniškem dopustu. Tožnikova revizijska trditev, da postopka proti prvi toženki ni nadaljeval na podlagi njene prejšnje funkcije, je torej povsem neresnična. Pasivna legitimacija prve toženke je s prenehanjem izdajanja prejšnje publikacije prenehala, saj odgovorni urednik v sporu zaradi objave popravka ali odgovora ni pasivno legitimiran kot fizična oseba, temveč le zaradi svoje funkcije glavnega urednika. V primeru prenehanja delovanja medija pa zakon tudi ne uvaja pasivne legitimacije odgovornega urednika drugega primerljivega medija.